Zemlja,

Zemlja, na kateri živimo, ni naša last. Vse, kar nas obdaja, smo si le sposodili od naših prednikov in bomo morali vrniti našim potomcem.

Naša zemlja je vsemogočna,
v tem kar dela, je odločna.
Če kje se sproži plaz,
mu je zemlja dala ukaz.

Če bomo zemljo še naprej onesnaževali,
bomo na koncu še brez nje ostali.
Zemlja je naš planet, za njega bi morali skrbeti
in do njega spoštovanje imeti.

Kdor tega pravila ne pozna,
naj se z naravo ne igra.
Ker ko ne bo več narave,
bodo ostale le še asfaltne širjave.

Rada bi živela v prijazni ulici. V ulici, kjer cvetlice niso poteptane, kjer imajo urejena
igrišča in ne ležijo vsepovsod smeti.
Na žalost pa naša ulica ni preveč prijazna. Nimamo otroškega igrišča, rožic ni
in veliko smeti leži naokrog.
Pa tudi avtomobili neprestano drvijo po ulici.

Hura, toplo sonce je spet posijalo in stopilo sneg. Toda sneg je skrival smetarski zaklad. Povsod so smeti. Pločevinke, vrečke, ostanki hrane, papir, steklenice, škatlice. Kako grdo! Na grmu ni cvetov, prekrit je s smetmi.

Metati se ne sme plastenk, pločevinke in ostanke od hrane.
Tisti ljudje, ki so nesramni, pa mečejo vse tisto, kar ne rabijo.

Eva je vrgla pomarančni olupek.
En moški umiva avto na sredini ceste.
Na travi in pločnikih so smeti.
V parku so polomljena igrala in klopi.
Avtomobili izpuščajo strupene pline.

Vse je povezano: Ni si človek izmislil tkanja, ki mu pravimo življenje – človek je samo drobno vlakno v njem. In če ne bo ravnal z njim kot prijatelj s prijateljem, bo skupaj z njim uničil tudi sebe.

Jablana na vrtu pomladi cvetela je,
veje polne rožnato belih cvetov so,
čebele so letale od cveta do cveta.

Prišla jesen je,
jabolka dozorela so,
sadjarji pobirati hitijo in jabolka stiskajo,
kar ostalo je, fantiči in ptiči poberejo.

Prišla pozna jesen je,
listi odleteli so,
jablana gola je,
mošt iz kleti dober je.

Ime mi je Benjamin. Sem drevo, ki je doživelo veliko hudega, pa tudi marsikaj lepega. Opisal vam bom eno svojih doživetij.
Bil je lep poletni dan. Veliko ljudi se je sprehajalo po gozdu. Mimo mene je prišla družina, ki je hotela imeti piknik pod menoj. Seveda sem jim dovolil. Udobno so se namestili. Jedli, pili so in svoje nagnusne odpadke metali naokrog. Kakšen je pristal celo v moji krošnji. Takrat sem bil tako zelo jezen, da bi se skoraj razpočil. Nenadoma sem zaslišal majhnega fantiča, kako sprašuje svojo mamo: ”Ali lahko dobim nož?”
“Kaj ga pa rabiš?” je radovedno vprašala mama.
Fantič ji je odvrnil: “V to prečudovito drevo bom zarezal svoje ime.”
Ko sem to slišal, me je zmrazilo, od korenin, pa tja do najvišjega listka v moji krošnji.
Fantič je začel rezljati. Da bi vi vedeli, kako to boli! In on si je seveda mislil, da me je olepšal s tem! Še danes se mi pozna brazgotina. Upam, da se ta družina ne bo več vrnila k meni.
Na svetu so dobri in tisti malo manj dobri ljudje. Slabi ljudje, mislim jaz, ne bi smeli hoditi v naravo in jo uničevati. Dobri ljudje pa ste prisrčno vabljeni!

V še neodkriti Ameriki sta živeli drevesi. Ti drevesi lahko zrasteta tudi do stopetdeset metrov visoko in lahko presežeta starost 3000 let.
Drevesi po imenu Golin in Gam sta se pogovarjali o življenju. Golin je bil nadvse prijazen in dobrosrčen, medtem ko je bil Gam trdosrčen in jeznorit. Njegovo trdosrčnost in jeznoritost je lahko povročala samo lepa breza Elikvida. Gam je bil do krošnje in še čez zaljubljen vanjo. Golin je bil Gamov najboljši prijatelj. Poleg staršev, ki sta bila stara že preko 2000 let, je bila tu še veverica Gina, ki je živela v krošnji Golina. Njegovo življenje je bilo krasno, dokler mu staršev niso požagali za WTC. Nato so mu posekali njegovo ljubo brezo Elikvido. Kmalu zatem umre še veverica Gina za hudo boleznijo. Ubogo Gino so otroci še kakšne pol ure mrcvarili, ko so se jo naveličali, so jo vrgli v koš za smeti. Edina tolažba mu je bil prijatelj Golin. Tolažil ga je lahko samo 300 let dolgega žalovanja. Golin je doživel hudo smrtno trpljenje. Vanj je treščila strela in ga zažgala, ogenj se je razširil tudi na Gama. Ogenj so gasilci hitro pogasili, vendar prepozno, da bi rešili Golina. Ko je Gam živel naprej v veliki nesreči, se je njegova žalost vedno bolj večala. Obkrožale so ga samo še velike zgradbe. Edino kar ga je še razveselilo, so bili lepo vzgojeni otroci, ki so zbirali star papir, za reševanje dreves. Tega je bil zelo vesel.
Skozi vsa ta leta je izgubil svojo jeznoritost in trdosrčnost in dobil otožnost ter večno žalost. Doživel je preko 3200 let. Pri 3400 letih je tudi on zapustil svet. Čeprav je Gam postal turistična zanimivost, so ga posekali. Na njegovem mestu je zrasla restavracija s hitro pripravljeno hrano. Ko so ga žagali, se je spraševal: “Kam gre ta svet?”

Papir je danes najobičajnejša snov, na katero danes pišemo in tiskamo. Nekoč pa ga niso poznali.
V starem Egiptu so ljudje pisali na papirusove zvitke. V Babiloniji so znake vtiskovali na mokre glinaste plošče. Rimljani so pisali na liste pergamenta (zelo tanke kože).
Okoli leta 100 n. š. so Kitajci ugotovili, da lahko napravijo iz zmletih vlaken in cunj tanke liste papirja. Skrivnost so obdržali zase več sto let.
Kasneje so to skrivnost odkrili Arabci in precej pozneje se je umetnost izdelovanja papirja razširila v Evropo. V 14. stoletju so bile papirnice že v Franciji, Španiji, Italiji in Nemčiji.
Izum tiska v drugi polovici 15. stoletja je zelo povečal porabo papirja. Brez papirja se ne bi moglo bliskovito povečati izdajanje knjig, s tem pa se tudi ne bi moglo razširjati znanje.

Papir so začeli izdelovati veliko časa nazaj,
toda kdo ga ceni zdaj.
Čeprav ga potrebujemo,
ga prav nič ne cenimo.

Morali bi ga reciklirati,
ne pa v koš za smeti parkirati.
Morali bi z njim varčevati,
ne pa se iz njega norčevati.

Kdor papir v naravo meče,
naj ne kipi od sreče.
Raje naj poskrbi,
da ne dela z njim tja v tri dni.

Včasih so ljudje imeli malo denarja. Z njim so kupovali le najbolj nujne stvari za življenje. Od hrane so kupovali sladkor, sol, olje, včasih moko, včasih kruh, če niso imeli doma pšenice. Vse ostalo so pridelali doma. Kupili so tudi obutev in obleko kolikor je bilo nujno, da jih ni zeblo in da niso bili goli. V trgovinah tudi ni bilo dosti stvari na razpolago za kupit. Ljudje so hodili v trgovino ali z doma pleteno košaro ali z doma sešito torbo. Polivinil vrečk ni bilo. V trgovini so imeli le papirnate vrečke. Papirja za zavijanje je bilo malo. Bil je debel, grob papir. Bel povoščen papir so uporabljali le redko, ko so kaj želeli zelo lepo zaviti.

Vrste papirja so: karton, darilni papir, celofan, pisemski papir, poseben papir za tisk (knjige, prospekti..), časopisni papir, olnat papir, paus papir, lepenka, šeleshamer…
Uporabljamo ga za: knjige, časopise, zvezke, revije, za zavijanje, za kurjenje…
Včasih niso poznali toliko različnih vrst papirja. Imeli so le časopisni, bel papir za zavijanje, rjav papir za vrečke, za zvezke in knjige…
Papir in zvezke so prodajali v posebni trgovini, knjigarni. Papir je bil drag in treba je bilo paziti na vsak list.
Pisemski papir je bil bel, papir za zvezke je bil pa slabše kvalitete.
Darilnega papirja niso poznali. Darila so zavijali v navaden bel papir. Poznali so krep papir. Iz njega so izdelovali umetno cvetje.
Starega papirja skoraj ni bilo, če pa je bil, so ga porabili za kurjenje ali pa so kaj zavili vanj.

PADLO DREVO VEČ ZRASLO NE BO.
A MI ZBIRAMO STAR PAPIR IN
POSKUŠAMO REŠITI GOZDOVE.
IN DELAMO Z VSO RESNOSTJO:
REŠITEV GOZDOV JE NAŠ CILJ.

Večino papirja izdelujemo iz lesa. Papir sestavljajo lesna vlakna, ki so med seboj zlepljena. Nekaj papirja izdelujemo tudi iz starih krp. Les in ostanke blaga raztopimo v vodi, tako da nastane lesna kaša, potem razmažemo v tanke plasti in jo posušimo.
Papir izdelujemo v velikih tovarnah. V velikih mlinih najprej debla dreves razdrobimo na majhne koščke, ki jih potem namočimo v vodi in dobimo lesno kašo. Lesno kašo lahko dobimo tudi tako, da koščkom lesa dodamo še ostanke belega in druga polnila ter maso segrevamo. Nato kašo obelimo in ji dodamo različne kemične dodatke. Med dodatke šteje tudi lepilo, ki posamezna vlakna sprime v celoto. Lesno kašo potem razdelimo na sušilne trakove in odstranimo vodo. Sledi valjanje listov papirja, sušenje in glajenje. Različne vrste papirja izdelujemo iz različne lesne kaše z različnimi postopki.

Če hočemo, da imamo papir, morajo gozdarji najprej v gozd. V gozdu posekajo drevesa. Nato drevesa odpeljejo v tovarno, kjer jih predelajo v papir.
Lesovino in celulozo iz dreves zmeljejo, dodajo razna lepila in barve. Nato nekaj časa mešajo in dodajajo veliko količino vode. Ko je ta zmes dobro premešana, jo precedijo na velikih sitih. Sedaj nastanejo plasti papirja, ki jih je potrebno stiskati, gladiti, tanjšati in sušiti. Nato papir navijajo na valje in režejo formate.

Papir je material, ki ga dobimo iz rastlinskih vlaken. Uporabljamo ga tudi za pisanje in zavijanje. Beseda papir izhaja iz besede papirus. Papirus je rastlina, iz katere so v starem Egiptu, ob reki Nil, izdelovali nekaj papirju podobnega. Na to podlago so pisali. Pravi papir so izdelali že pred 2000 leti, na podoben način kot danes, stari Kitajci. Papir je izdelan iz lesene kaše.
Leseno kašo dobimo tako, da les, predvsem iglavcev, na drobno zmeljemo, dodamo veliko vode, belila ter lepila. Vse to zlijemo na sita, kjer voda odteče, drobno zmleti les, obeljen in zlepljen pa ostane na cedilu.
Približno polovico rabljenega papirja zberemo kot odpadni papir in ga predelamo v časopisni ali toaletni papir ter razne vrste kartona.

Opisala bom, kako nastane papir.
Najprej gozdarji posekajo drevo in ga odpeljejo v tovarno. V tovarni ga zmeljejo v čisto drobne koške. Nato maso očistijo in splaknejo z vodo. Potem jo razgrnejo na veliko premično rešeto. Voda odteče, kar ostane, pa je gosta vlažna plast papirjevine. Nato lesni drobir premešajo in prekuhajo v gosto maso. S težkimi valji maso še dodatno izcedijo in jo stisnejo v tanke pole. Nato pa maso zrežejo v papir. Papir prebarvajo z različnimi barvami in ga spravijo v mape.
Na koncu ga pa dobijo ljudje in iz njega izrežejo ptičke, metuljčke, vijolice in še mnogo drugih stvari.

Gozdarji posekajo veliko drevo, zmeljejo ga v drobne koščke (žaganje). Maso očistijo in splahnejo. Lesne koščke premešajo v veliki posodi, da nastane gosta masa. H gosti masi dodajo še barvo. S težkim valjem zvijejo v pole. Ko pride kolaž papir v trgovino, ga otroci kupijo. Nesejo ga v šolo in ga spravijo v mape. Otroci iz kolaž papirja izrezujejo metuljčke in rožice. Kolaž, ki je sedaj čisto na koščkih, gre v vrečo za star papir. Star papir ne nesejo na smetišče, nesejo ga v tovarno. Predelajo ga v isti papir, kot je bil, da ne uničujejo toliko dreves.
Vsak papir ne gre v smeti, ampak nazaj v tovarno in k otrokom.

Bel papir na tleh leži,
vsak ga pogleda in zbeži.
Ko veter pridrvi, ga dvigne,
v zraku očrni in zopet na tleh obleži.

Papir je zelo uporabna stvar.
Ampak zakaj papir koristen je?
Papir koristen je za knjigo in časopis.
In še res je, lepo pritrdim.
Res je! Star papir naredijo v novega tako, da drevesa ne umirajo.

“Živjo, sem časopis in komaj čakam, da me kupijo. Nekdo prihaja. Kupili me bodo! Juhu! Moji lastniki me berejo. So me že prebrali. Kaj se dogaja? Fuj, kje sem? V smetnjaku? Fuj, fuj, fuj in še enkrat fuj! Kaj se tam premika?”
“Dober dan. Jaz sem steklenica. Kako je pa tebi ime?”
“Časopis sem. No, vsaj družbo imam,” je dejal časopis.
“Veš, da bova končala na smetišču?” je žalostno ugotovila steklenica.
“Ojej! Kam naju peljejo?” je prestrašen časopis.
“Sva že na smetišču,” je ugotovila steklenica.

V trafiki sem bila kar nekaj časa. Nekega dne je v prodajalno stopila deklica. Slišala sem, da se imenuje Nina. Kupila me je in odšli sva domov. Doma so me lepo sprejeli. Ko so me prebrali, sem še nekaj časa poležavala na polici, nato so me odnesli v klet. Tam sem bila eno leto. Teja me je nato odnesla v šolo, dali so me v zabojnik za papir. Odšla sem v predelavo. Postala sem revija PIL. Bila sem zelo ponosna.

Sem revija v trafiki. Kupil me je Matej. Odnesel me je domov. Dvakrat me je prebral in zdaj sem med velikimi, debelimi in težkimi knjigami. Vse me tišči. Prijatelj je Mateja prosil, če me lahko vzame. Matej je rekel, da sem stara revija in naj me kar vzame. Na hitro me je prelistal in vrgel v smetnjak. Nič prijetno ni tu notri.

Nekega dne je prišel deček in me kupil.
Doma me je prelistal in vrgel na mizo k drugim revijam. Vesel sem bil, da sem pristal med prijatelji. Čez par mesecev sem bil že na podstrešju. Zelo me je bilo strah. Privadil sem se na mrzloto in temo.
Vsake toliko je prišel kdo na podstrešje, a je takoj odšel. Nekaj časa sem bil še na podstrešju.
Potem pa nekega dne. “Mama, do petka moram v šolo prinesti star papir!” je zaklical deček. Prišel je na podstrešje, me pobral in vrgel v veliko škatlo. V petek zjutraj me je odnesel v šolo. Vedel sem, da bom zelo koristen.

Najprej sem bila v deblu. Potem so prišli drvarji in so posekali drevo in so ga odpeljali v tovarno papirja. Debla so predelali v papir. To sem bila jaz, velika pola belega papirja. Iz mene so naredili zvezke, tiskali so časopise in razne revije. Komaj sem čakala, da pridem na police v trgovino. Mihec je kupil zvezek za matematiko, njegov očka pa časopis. Ubogi Mihec, kako težke račune ima. Ko je napisal domačo nalogo, je iz sredine zvezka strgal list papirja in iz njega naredil ladjico in jo spustil po reki. Priplavala je naravnost do tovarne papirja. Ladjico so pobrali in jo odnesli za ponovno predelavo.

Hudoben fantek je vzel škarje in me je začel rezati. Iz mene je izrezal veliko trobentico. Učiteljica me je zalepila na okno, kjer sem gledal otroke, kako gredo iz šole. Moje ostanke so pa otroci vrgli v smeti. V smeteh sem bil kar nekaj dni. Potem me je neki človek vzel iz koša. Odšel sem v tovarno in spet so me predelali na novo. Hodil sem po strojih in spet prišel v neko šolo. Tam so bili bolj prijazni otroci. Nobeden ni izrezal iz mene trobentice in učiteljica me ni zalepila na okno.

Na papir pišemo, rišemo.
Iz papirja oblikujemo
letala, ladjice, maske.
Prav nam pridejo škarjice,
spretne ročice in burna
domišljija.

Sem izrezan košček papirja, ki bom zdaj, zdaj ležal v smeteh. No, kakor sem vedel, fant me je že vrgel v smeti. Tu ni nič prijetno. Komaj čakam, da grem nazaj v tovarno in me predelajo v nov, velik kos papirja. Smetarji gredo, zdaj bom šel v tovarno in se bom spremenil v velik, velik kos papirja. Sem že v tovarni. Zdaj me bodo spremenili v velik papir. Natrgali me bodo na majhne koščke in me potresli z moko in v skledo nakapali barv, nato me bodo zmešali in stresli iz sklede. Poravnali me bodo in naredili iz mene nov, velik papir.

Med dvema hišama se je znašel odvržen papir. Sameval je in se dolgočasil, ker ga ni nihče opazil. Pozimi ga je zeblo, poletno deževje pa močilo. Želel si je samo, da ne bi bil tako osamljen in nekoristen. Včasih si je želel celo, da če že ni za drugo rabo, naj bi ga vsaj kdo zakuril in se ob njem ogrel.
V najbližji šoli pa so imeli zbiralno akcijo starega papirja. Neki deček se je hotel vključiti, vendar ni našel doma nič odpadnega papirja. Ravno, ko je razmišljal, kje bi ga lahko dobil, je zagledal zapuščeni papir med hišama. Razveselil se ga je, četudi je bil ta moker in zmečkan. Skrbno ga je pobral, zravnal in osušil. Povezal ga je v snopiče in odnesel v šolo.

Nekoč je bilo za devetimi gorami pravo smetišče, ki sem ga ustvaril jaz. Bil sem zelo poreden fantič. Vse odpadke sem zmetal na tla. Moja starša je skrbelo zame, ker če se kaj ne ukrene, bo vseh devet gor pravo smetišče. Moj brat, ki je bil starejši od mene, me je poskušal umiriti, da ne bi bil več tak. Ves gozd je bil onesnažen, celi travniki. Nobene živali ni bilo tam, nobenih rož, vse je bilo nastlano s smetmi. Celo moja soba je bila pravo smetišče. Moj brat je spal kar v dnevni sobi, ker je moja soba bila tako onesnažena. Starša sta me peljala k zdravniku, ki mi je pomagal postati priden otrok. Preden sem jaz postal priden otrok, je trajalo skoraj dve leti.

Sedaj pa delam kot smetar in v tovarni, kjer čistijo vodo. Nekateri so me prosili, naj iz njihovega otroka naredim pridnega. Tej želji sem ustregel. Sedaj sem zdravnik, ki pomaga otrokom s takimi težavami, kot sem jih imel jaz. Celo svojo knjigo sem napisal.

Povedala vam bom zgodbo, ko sem bila še čisto majhna veverica.
S svojo družino smo se preselili v nov domek, v deblo velikega močnega bora. Otroci smo se igrali skrivalnice in se lovili po krošnji. Bili smo zelo srečni.
Nekega dne pa so prišli ljudje s tovornjaki in si ogledovali naše drevo. Slišali smo, da bodo drevo posekali. Hitro smo pospravili svoje stvari in jih odnesli na sosednje drevo.
Ljudje so žagali in sekali. Drevo so naložili na tovornjak. Tudi mi smo skočili na vozilo. Odpeljali smo se v tovarno papirja. Skozi majhno okence smo gledali, kaj se dogaja z našim borom.
Žage so švigale sem in tja. Deske so se vozile iz ene v drugo napravo. Na koncu so se spremenile v kup drobtinic. Delavci so jih naložili v veliko posodo, dolili razne tekočine in nastala je lepljiva zmes. Na valjih se je zmes osušila. Na koncu tekočega traku so se na kup nalagale velike pole papirja.
Vedeli smo, da je to naš bor. Iz mogočnega drevesa se je spremenil v papir.
Danes na ta papir pišejo učenci v šoli v Bukovju.

Tam sem naletel na velik panj. V bližini je raslo drevo. Povedalo mi je, da je pred enim mesecem tam divjala huda nevihta. Strela je udarila v najmočnejšo jelko. Po nevihti so prišli v gozd gozdarji in posekali poškodovana drevesa.
Posekana drevesa so gozdarji s traktorjem izvlekli pod cesto. Prišel je kamion, naložil klade in jih odpeljal v tovarno, kjer izdelujejo papir. V tovarni so klade s kemičnim postopkom predelali v papir.

Papir zvežite in ga v
Avto zložite
Pred šolo ga pripeljite
In ga s sošolci v
Razred odnesite.

O	E	P	P	A	V	E	R	S	T
B	S	T	R	O	J	A	M	K	A
T	A	M	V	O	G	K	K	I	O
N	S	E	A	P	A	P	I	R	S
S	T	M	O	I	A	I	K	O	K
A	R	S	T	R	O	R	S	K	I
K	M	E	A	C	D	R	E	V	O
C	R	N	V	A	I	V	R	O	R
E	A	T	K	V	N	O	K	U	V
R	S	L	O	L	A	L	S	O	I

Na tej spletni stani niso vsi prispevki in risbe, ki so bile izdane v šolskem glasilu. Kaj več si lahko pogledate v samem glasilu.

UČENCI IN UČENKE OŠ ANTONA GLOBOČNIKA TER PODRUŽNICE PLANINA, BUKOVJE IN STUDENO

O	E	P	P	A	V	E	R	S	T
B	S	T	R	O	J	A	M	K	A
T	A	M	V	O	G	K	K	I	O
N	S	E	A	P	A	P	I	R	S
S	T	M	O	I	A	I	K	O	K
A	R	S	T	R	O	R	S	K	I
K	M	E	A	C	D	R	E	V	O
C	R	N	V	A	I	V	R	O	R
E	A	T	K	V	N	O	K	U	V
R	S	L	O	L	A	L	S	O	I

O	E	P	P	A	V	E	R	S	T
B	S	T	R	O	J	A	M	K	A
T	A	M	V	O	G	K	K	I	O
N	S	E	A	P	A	P	I	R	S
S	T	M	O	I	A	I	K	O	K
A	R	S	T	R	O	R	S	K	I
K	M	E	A	C	D	R	E	V	O
C	R	N	V	A	I	V	R	O	R
E	A	T	K	V	N	O	K	U	V
R	S	L	O	L	A	L	S	O	I

O	E	P	P	A	V	E	R	S	T
B	S	T	R	O	J	A	M	K	A
T	A	M	V	O	G	K	K	I	O
N	S	E	A	P	A	P	I	R	S
S	T	M	O	I	A	I	K	O	K
A	R	S	T	R	O	R	S	K	I
K	M	E	A	C	D	R	E	V	O
C	R	N	V	A	I	V	R	O	R
E	A	T	K	V	N	O	K	U	V
R	S	L	O	L	A	L	S	O	I