ČIPKARSKI KROŽEK

Prispodobo čipk pogosto uporabljamo takrat, kadar želimo izraziti nekaj nežnega, kot dih lahnega, prelestno lepega. Vedno znova nas prevzame čar čipk in čipkarstva. V zaokroženi opisni obliki, definiciji, bi čipke lahko predstavili takole:”Čipka je vsaka luknjičasta, zračna tekstilija (v nasprotju s tkanim blagom) ne glede na tehniko v kateri je izdelana.”

Danes čipko delimo na strojno in ročno. Med ročnimi tehnikami izdelovanja čipk poznamo klekljane, šivane (tudi iglične), necane (mrežne ali filet), vozlane, pletene, kvačkane in čolnične čipke. Termin čipkarstvo je širši od klekljanja. Klekljanje je izdelovanje čipk s križanjem, sukanjem, pretikanjem oz. prepletanjem niti navitih na klekeljne, na klekljarski blazini s pomočjo predloge - vzorca.

Domovina čipkanja je Vzhod – območje Kitajske. V Evropo pa so prišle čipke s trgovci.

V zgodovinskem razvoju čipkarstva sta najpomembnejšo vlogo imeli šivana in klekljana čipka. V Evropi veljajo za center šivane čipke Benetke, medtem ko je središče klekljane čipke področje Flandrije.

Začetki klekljanje na Slovenskem segajo v 16. stoletje, iz konca 17. stoletja pa so ohranjeni tudi že prvi pisni viri o izdelovanju klekljane čipke na domu fevdalke v Koči vasi pri Ložu.

O izdelovanje čipk na Kranjskem pa nas prvi obvešča Janez Vajkard Valvasor leta 1689 v svojem delu Slava vojvodine Kranjske. Iz tega obdobja ni ohranjena nobena čipka.

Najstarejši doslej znani pisni dokumenti o izdelovanju klekljanih čipk med preprostimi ljudmi pri nas je iz leta 1696 iz Idrije. Znanje klekljarstva naj bi v Idrijo prinesle žene rudarjev in uslužbencev iz čeških oziroma nemških pokrajin.

V 17. in 18. stoletju se pri nas ni klekljalo le v Idriji. V tem času je bilo največ klekljaric na Kranjskem v Krakovem in v ljubljanski okolici, klekljalo pa se je tudi v logaškem gospostvu, Radovljici in Kamniku z okolico.

V 19. stoletju se je klekljanje razširilo na vso idrijsko okolico, Cerkljansko, področje Trnovskega gozda, del Primorske, Poljansko in Selško delino. Posamezne klekljarice so bile tudi v drugih krajih.

Za strokovni razvoj klekljanja pri nas je poskrbela Marija Terezija. Že leta 1763 je odprla čipkarsko šolo v Ljubljani, ki pa so jo po petih letih zaradi upadanja učenk ukinili..

Večji uspeh od ljubljanske čipkarske šole, je že v njenih začetkih izkazala čipkarska šola v Idriji, ustanovljeba leta 1876. Pouk je vodila Ivanka Ferjančičeva, ki jo štejemo za prvo slovensko učiteljico klekljanja.

Klekljarsko znanje pa se je pri nas prenašalo tudi iz roda v rod. Poleg žena se konec 19. stoletja in v prvih desetletjih 20. stoletja klekljali tudi moški in otroci.

V drugi polovici 60. let je klekljanje začelo upadati, saj so se začele ženske zaposlovati v industriji. V 70. letih se je povpraševanje po čipkah povečalo, število klekljaric pa zmanjšalo. V začetku 90. let se znova poveča zanimanje za ročno klekljano čipko.

Danes je klekljanje najbolj razširjena domača obrt na Slovenskem.

Trije klekljarski centri Idrija, Železniki in Žiri so ohranili svojo vlogo tudi v današnjem času ( klekljarske šole ). Po Sloveniji pa potekajo tudi številni tečaji.

Tehniko klekljanja se prenaša na mlajši rod tudi v osnovnih šolah preko krožkov in izbirnih predmetov.

Literatura: zloženka Čar čipk (Slovenski šolski muzej; 2002), Ljudska umetnost in obrt v Sloveniji (UNESCO/ DOMUS 1993; več avtorjev)

IZRAZOSLOVJE

KLEKLJANJE: Izdelovanje čipk s križanjem, sukanjem, pretikanjem oz. prepletanjem niti. Enota pri klekljanju je en par, ali dve niti, ali dva kleklja.

Sopomenke v različnih krajih po Sloveniji: kleklajne, kleklanje, klepanje kliklajne, kliklanje, klekljanje

KLEKELJ: klekelj, klekl, klikl, klikel, klinček, klepel, kozliček. Klekelj je tuljava, utež in držalo hkrati, na katero je navita nit. Lahko so narejeni iz različnih materialov: les, kost, slonova kost, kovina, plastika in so različno okrašeni. Pri nas so največkrat narejeni iz lesa. Velikost in oblika naj bi se prilagajale velikosti čipk.

BLAZINA: punkl, matevž, bula, jurček, pouštar, pauštar. Nanjo se pritrdi podlaga na kateri je vrisan vzorec. Je valjaste oblike in različnih velikosti, odvisno od vzorca. Polnilo je žaganje, žima, ali stiropor

KOŠARA: jerbas, jirbas, korpica, korpca, matevž. Narejena je iz: šibja, koruznega ličkanja, lesa (trugca, pručka, škatla). Velikost košare mora odgovarjati dolžini in debelini blazine.

VZOREC: papirc, muštar, kalamire. Vzorec je risba, na kateri izdelujemo čipko. Pred delom ga nalepimo na močnejši papir. Ponekod uporabljajo vzorce - predloge v mednarodni barvni skali.

BUCIKE: Bucike morajo biti iz nerjavečega materiala. Za finejša dela uporabljamo zelo tanke bucike.

KVAČKA

ŠKARJE

KOLOVRAT: Kolovrat uporabljamo za navijanje klekeljnov.

MOTOVILO: Motovilo uporabljamo pri navijanju sukanca, če je le ta navit v štrenah.

Utrinki učenke Erne Jurca

Sem učenka sedmega razreda. Čipkarski krožek obiskujem že drugo leto. Tu nas je veliko, saj je zelo zanimivo. Na začetku smo spoznali kaj sploh potrebujemo: blazino, ki ji mi pravimo bula, košarico, klekeljne na katerih mora biti navit poseben sukanec, nerjaveče bucike, kvačko, vzorec - papirc. Ko smo se s tem seznanili, smo navile klekeljne, naredile zanko in se naučile vezati po dva skupaj. Bulo smo namestili v košaro in začele klekljati kitico iz dveh parov klekeljnov. To so bile prve ure, pri katerih je bilo pogosto slišati :"Levo, levo, prekrižaj v desno. Kitico smo kmalo obvladale in lahko smo se lotile tako imenovanega risa. Ris klekljamo s petimi pari klekeljnov. Tu že potrebujemo papirc. To je poseben papir na katerem je vzorec čipke. Ta papirc nato prilepimo na trši papir in ga prelepimo še s samolepilno folijo. Pri risu sta na papircu narisani samo dve črti, ob straneh pa so pravilno razporejene pikice, ki nakazujejo postavke kamor smo zabadale bucike. No, ris smo obvladale po dveh oziroma štirih urah in začele smo z našo čipko. Ta je bila seveda lažja, saj je bila prva. Kljub temu je imela naša potrpežljiva učiteljica veliko dela z razlago in reševanjem zavozlanih klekeljnov. A vsi smo prišli do konca in naša prva čipka že visi na steni, v lepem okvirju. Pri čipki smo marale paziti predvsem na vozle, ki so morali biti na vrhu, saj je prava stran čipke na notranji strani. Težave so bile tudi z kleklji, saj jih je bilo deset, to pomeni pet parov. Paziti smo morale, da se niso zamešali, ker je njihov vrstni red zelo pomemben. Velikokrat se je tudi zgodilo, da se je sukanec utrgal. Tu so bili večji problemi, če je bila nitka krajša. Če je bila krajša, smo morali čipko nekoliko razdreti, če pa smo imeli srečo, je lahko naša učiteljica oba konca sukanca spretno zavozlala in lahko smo nadaljevale. Sedaj so pri nas te težave že bolj redke in se učimo že malo bolj zahtevnih stvari. Zdaj že znamo klekljati ozek, široki in sukani ris, polpremet, rožico iz kitic in ribic, vogale, ovinke, notranje in zunanje postavke. Imamo zelo veliko izbiro papircev, ki so različni po težavnosti izdelave čipk. Nekajkrat smo imeli tudi razstavo, kjer so ljudje, ki so jih obiskali, občudovali naše izdelke. Sedaj se je nabralo že veliko različnih čipk, saj vsi radi klekljamo.

učenka Erna Jurca

SLIKOVNI UTRIPI:

IZDELKI:

NAVIJANJE SUKANCA: