LEP POZDRAVČEK VSEM SKUPAJ!
Končno pomlad. Bližajo
pa se tudi lepi sončni dnevi, ki bodo s seboj prinesli veliko
novih presenečenj, dogodivščin in doživljajev. Ampak …
Čeprav bodo ptički veselo prepevali svoje melodije in čeprav
bodo brezskrbni otroci tekali za žogo na igrišču pred blokom,
se bomo morali osnovnošolci bolj držati knjig in se učiti vse
tiste nezanimive stvari.
Ampak tudi to nekaj pomeni. Če hočemo
doseči svoje življenjske cilje in postati tisto, kar si sami
želimo, nam bo znanje iz osnovne šole še
kako prav prišlo. Saj veste: življenje brez šole je kot neobdelano
usnje in če ga hočeš uporabiti, tvoje roke in spretnost niso
dovolj. Potrebno je znanje.
Tudi jaz vem,
kako TEŽKO se je učiti v spomladanskih dneh. Vendar se moraš
malo potruditi, napeti svoje možgančke in potrpeti. Kaj
mislite, če je treba potrpeti za lepoto, lahko potrpimo tudi za
znanje in lepo spričevalo – tudi to je lepota. Vendar ne
pozabi … v šoli se imaš lahko tudi zelo lepo, ko po razredu
pošiljaš listke, se zabavaš s prijatelji in obiskuješ razne
krožke.
Lepo pa je tudi, ko se celo leto nekateri učenci trudimo,
vlagamo svojo energijo, uporabljamo znanje … in na podlagi
vsega tega, mogoče malce pozno, nastane šolski časopis, kot je
ta, ki ga držiš v rokah. A ta časopis ni navaden, to je prav
poseben časopis, saj so ga ustvarili učenci za učence.
Prijetno branje in lepe spomladanske dni vam želijo člani Literarnega krožka.
Maja TISELJ, 8. c
POROČILO Z REGIJSKEGA TEKMOVANJA TURIZMU POMAGA LASTNA GLAVA
Regijsko tekmovanje je potekalo 6. februarja
2002 na OŠ Danila Lokarja v Ajdovščini. Tekmovanja se je
udeležilo deset turističnih podmladkov iz
desetih osnovnih šol s Primorske regije. Vsaka od skupin se je
predstavila z raziskovalno nalogo, razstavo in odrsko
predstavitvijo. Moto letošnjega festivala se je glasil Napeljite vodo na svoj
turistični mlin, zato smo morali v našem delu opisati
vode, mline in nasploh turizem v našem domačem okolju. Po
končanem tekmovanju je potekal sprehod in ogled Ajdovščine z
ostanki ruševin iz rimskih časov. Po ogledu pa je prišla na
vrsto slavnostna razglasitev rezultatov. Komisija je podelila
devet srebrnih in le eno zlato priznanje,
ki ga je prejela OŠ iz Marezig.
Naša šola se je predstavila z maketo planinskega polja in z
igrico Najhujši dan v letu – dan brez vode, ki jo je napisala
Maja Tiselj iz 8. c razreda.
Maketa Planinskega polja
Še zadnje priprave na odrsko predstavitev – priprava scene.
Člani turističnega društva – nekateri bolj, drugi manj nasmejani, vsi pa že pošteno utrujeni.
INTERVJU Z UČITELJICO MAGDALENO PENKO ŠAJN
V ponedeljek po pouku sva se odpravili k učiteljici Magdaleni Penko-Šajn in jo intervjuvali. Potožila nama je, da so vprašanja težka, vendar je na vsa odgovorila z dolgimi odgovori.
Zakaj ste se
odločili za ta poklic?
“Mislim, da sem že v osnovni šoli vedela, da bom
zakorakala v učiteljske vode. V tem poklicu moraš imeti rad
otroke in delo z njimi.”
Kaj vam je pri tem
poklicu najbolj všeč?
“Rada imam iskrivost, stvari, ki si jih moraš
izmišljevati sproti, nove ideje … Všeč mi je, da je vsak dan
drugačen in da nisi priklenjen na stol osem ur na dan.”
Koliko let že
učite?
“Učim že kar nekaj let, vendar mi
manjka še skoraj polovica do upokojitve.”
Če se ne bi
odločili za biologijo, kateri poklic bi izbrali?
“Verjetno bi postala medicinska
sestra ali fizioterapevtka, vendar o tem nikoli nisem resno
razmišljala.”
Katera snov pri
biologiji vam je najbolj simpatična?
“Mislim da posebne razlike ni, vendar
pa mi je najbolj
všeč snov o živalih in njihovem življenju.”
Se je pri pouku
gospodinjstva kdaj zgodila nesreča?
“Ponavadi so le površinske rane, le
enkrat se je punca huje opekla.”
Vas veseli delo z
učenci?
“Delo z učenci me zelo veseli, še posebej rada delam z
učenci starimi okrog 13 let.”
Zakaj dajete tako
zakomplicirane in težke teste?
“Nimam pojma, da dajem težke teste. Npr. zadnje vprašanje
je vedno zastavljeno tako, da učenci odgovarjajo na podlagi
svojih izkušenj. Te so, po mojem mnenju, zelo pomembne, saj nam
vedno znova dajejo nova znanja in védenja o življenju.Učimo pa
se za življenje – mar ne.”
Kako sestavljate
teste in koliko časa vam vzame?
“Teste sestavljam glede na
zahtevnost. Test mora vsebovati vprašanja za tiste malo slabše
in za tiste malo
boljše učence, mora pa obsegati vso snov. Vedno pa test vsebuje
vprašanje, ki ga je potrebno prenesti v življenje in odgovor
izbrskati iz izkušenj.
Za sestavo potrebujem približno 2–3 ure, kar pa je seveda
odvisno od razreda in snovi. Poleg tega pa je pomembno tudi to,
da več prakse kot imaš, manj časa potrebuješ za sestavo
testa.”
Kaj vas moti pri
poučevanju?
“Moti med predvsem agresivnost v govorjenju in vedenju
učencev ter splošno negativno nastrojen odnos do učitelja.”
Kateri predmet imate raje, biologijo ali
gospodinjstvo?
“Rada imam oba
predmeta.Vendar, če sem iskrena, bi se odločila raje za smer
učenja biologija – glasbeni pouk, ali biologija – likovni
pouk, če bi te smeri seveda obstajale.”
Kateri razred najraje
učite?
“Rada učim vse razrede, vendar je veliko odvisno od tega,
kakšni otroci so v posameznem razredu. Včasih pa so zelo
zanimiv izziv prav najbolj problematični učenci, ki so se
nenadoma znašli v občutljivih letih (beri: PUBERTETI).
Ste morda učili že
na kakšni drugi šoli, ali je ta šola edina, na kateri ste
učili?
“To je edina šola, na kateri sem učila. Tukaj sem se
zaposlila en mesec, preden sem diplomirala.”
Maja Tiselj in Marina Radič, 8.c
KVIZ
LEPO JE BITI MNOGOVEDEŽ
O KEMIJI
Kaj je izomerija?
a) vrsta žitaric
b) vrsta krokodila
c) pojav več
različnih formul za eno spojino
č) glasbena oblika
Kaj je atom?
a) amorjeva puščica
b) dan v tednu
c) pripomoček za
kvačkanje
č) sestavni delec nekega kemijskega elementa
Kako so nabiti elektroni?
a) pozitivno
b) negativno
c) v smeri proti Ljubljani
č) vegetativno
O GLASBI
Kdo je Franz Schubert?
a) skladatelj
b) pisatelj
c) prvi smetar
č) vojaški
poveljnik pri NATU
Kaj je opera?
a) modna hiša v Parizu
b) glasbena oblika
c) Popajeva žena
č) angleška čajnica
Kaj je polifonija?
a) večglasje
b) drugo ime za harmoniko
c) vrsta sadja
č) lizika
O BIOLOGIJI
Kaj je ekosistem?
a) življenjski prostor
b) izlet v tujino
c) žabji mrest
č) umazane nogavice
Kaj je regrat?
a) žival
b) rastlina
c) človek
č) igrača
O ANGLEŠČINI
Kaj je Past Simple Tense?
a) angleški čas
b) vrsta klobase
c) konzerva graha
č) štruca kruha
Kaj pomeni beseda “sweatshirt”?
a) torta
b) brisačka
c) čaj
č) majčka
Kako se po angleško reče pomaranči?
a) mon amour
b) kokalus velikus
c) coctail
č) orange
SLOVENSKI JEZIK
Začetnik protestantizma v Evropi je bil:
a) Primož Trubar
b) Martin Luther
c) Janez Svetokriški
č) France Prešeren
Janez Cigler je napisal:
a) Sreča ima nesrečo
b) Sreča v nesreči
c) Nesrečna sreča
č) Nesrečno srečni
Če pridevniku spreminjamo stopnjo, ga
a) spregamo
b) sklanjamo
c) stopnjujemo
č) napihujemo
MATEMATIKA
Koliko je 3367°?
a) 0
b) 1
c) 3367
č) 101
Izraz x2 + 4x + 4 je enak izrazu
a) (x-y)2
b) (x+y)2
c) x2 + (2x+ 2)2
č) 00,000
Obkroži tisto črko, pred katero so našteti samo liki
a) trikotnik, stožec,
piramida, kvader
b) paralelogram, krog, krogla, simetrala
c) pravokotnik, romb, deltoid, trapez
č) tangenta,
krožnica, premica, kvadrat
ZGODOVINA
Avstrijskega prestolonaslednika je ob zaključitvi vojaških manevrov v BIH (1. pol. 20. stol.) ubil:
a) Vladimir Iljić
Uljanov Lenin
b) Viktor Adler
c) Gavrilo Princip
č) Julij Cezar
Soška fronta je bila med:
a) Francijo in Nemčijo
b) Italijo in Avstro-Ogrsko
c) Nemčijo in
Avstrijo
č) Francijo in Avstrijo
ZEMLJEPIS
Površina Slovenije je:
a) 20 256 km2
b) 40 256 km2
c) 19 256 km2
č) 10 256 km2
Paleozoiski kamnini sta:
a) apnenec in dolomit
b)laporji in
peščenjaki
c)glinavci in peščenjaki
č) apnenec in peščenjak
Ste na vsa vprašanja z lahkoto odgovorili? Če je odgovor DA, potem ni strahu, da ne bi bili uspešni tudi na kakšnem drugem kvizu, npr. Lepo je biti milijonar. Če je odgovor NE, pa bo potrebno več časa nameniti učenju. Za odgovore pa prosite vaše učitelje, z veseljem vam bodo pomagali.
NAJSTNIŠKE TEŽAVE
V tem prispevku ne bo
govora o ljubezenskih težavah najstnikov (rešitev teh težav
najdeš v Ljubezenskem kotičku); razmišljali smo predvsem o
tem, zakaj moramo hoditi v šolo, zakaj so učitelji tako zoprni
itd.
Iskali smo strokovnjake po vsej Sloveniji, a nihče nam ni
hotel pomagati. Ko smo že skoraj obupali, pa nas je prešinila
misel: kaj pa, če bi poiskali nekoga z izkušnjami in bi nam s
pomočjo le-teh znal svetovati.
Po naključju smo srečali starejšo gospo, ki nam je bila
pripravljena odgovoriti na nekatera najpogostejša vprašanja.
Edina težava je bila v tem, da je gospa z Dolenjske in je ves
čas govorila v svojem narečju, ki smo ga bolj slabo razumeli.
Zato smo se odločili, da njene odgovore dobesedno zapišemo,
torej v dolenjskem narečju, in prav zanima nas, če boš kaj
razumel.
Zakaj učiteljice toliko nakladajo?“Kaj pa nakladajo? S[m mis[lna, de se u šul[ samu 1očite. De pa 1očitl[ k8j nakladajo, pa n8js[m v8jdla.”
To se samo tako pravi. Zanima nas, zakaj učiteljice toliko moralizirajo, govorijo o lepem vedenju in nam kar naprej nekaj dopovedujejo in prepovedujejo.“Joj, v8jste, tu me kar napr8j sprašujejo. V[rj[tnu mis[ljo, de b1odo k8j dosi[gle, de se b1oste u t[x v-š[x l8jtax taku obnašal[, kuk[r se odr-sl[; sam tu je nemog1oče; tu jest šele zd8j v8jm, k[ s[m st-ra, k[ se tut jest obnašam zmo[r8j b[l otr1očje. In tut v-še učit[lce so v[rj[tnu žoe m-lu pozabile, k[ku je blu, k[ so ble mlade; amp[k se b1odo spum[lne, če ne pr8j, k[ b1odo pršle u m1aja l8jta. Do t[krat j[x pa probajte kar razum[t.”
Zakaj je večina učiteljev ženskega spola?“V8jste, k[ s[m jest xodila 1šulo, so bl[ 1očitl[ samu m1ašk[, žo[nske so m1ogle b[t pa dama za šporhetam. D[n[s, 1t[h cajtah je pa 1se d[rg-č[, žo[nske so enakopra1ne, al k[k se t[m[ roeče, m1ašk[m in k[ ¸majo b[l razvit materinsk[ čut kuk[r m1ašk[, j[x groe tut več 1oč[t. Amp[k k[ so b[l nervozne kuk[r m1ašk[, so zatu tut b[l to[čne. Amp[k vam čjo sam d1abru, v8jste.”
Kakšne izkušnje imate vi z učitelji?“K[ s[m jest 1šulo xodila, je skor8j 1sak dan šiba p8jla. Učitl[ še poglj[dat n8js[ smu, kaj šele, de b[ m[ k8j ro[ku. Zd8j je pa 1se d[rgač[. Otr1ake je tr8jba samu l[pu gl-d[t, pa buk ne daj, de b[ j[m k8j grd[ga ro[ku, te laxku takoj t1ožjo.”
Ali ste radi hodili v šolo?“Joj, pa k[ku! Sam mi 1čas[x n8jsmo smajl[, pa b[ taku rad[, zd8j, k[ imate pa m1ožnast in po1nu cajta, pa noečte. Al se cajt[ spreminajo, kaj ne. Jest s[m xodila što[r l8jta 1šulo, pa še tu sam t[krat, k[ je bi[1 d[š, p1al s[m se 1pisala pa še u poet[ razret, pa s[m tu 1očo[t[ pov8jdala, pa v8jste, kaj m[ je ro[ku: kuk[r s[ se 1pisala, se pa še spiš[. No, pa s[m se m1ogla spisat. Amp[k …”
Naša svetovalka je tako govorila in govorila, tako da smo se je komaj rešili. Kljub temu, da nas je zelo utrudila, se ji za njene “nasvete” lepo zahvaljujemo.
Klub obupanih učencev
Razlaga čudnih črk:
8 – beri kot zelo, zelo širok e 1 – beri kot črko v v besedi siv o – beri kot nek glas med i in j
x – beri kot črko h - – glas, izgovorjen med a in o
LJUBEZENSKI KOTIČEK
Fantu je všeč:
Fanta odvrača:
10 NASVETOV ZA ZAPELJEVANJE
Ti nasveti veljajo predvsem za dekleta.
Anja Curk, 8. a in Tina Jernejčič, 8.b
HOROSKOP
VODNAR - Ljubezen: V mesecu maju ti bo ljubezen naklonjena,
saj se boš zbližal/-a s simpatijo oziroma
poglobil/-a partnerske odnose. Partner/-ica ti bo naklonil/-a
veliko pozornosti.
Šola: Ocene
niso najbolj bleščeče, ampak potrudi se, da ti ne bodo
pokvarile počitnic.
Prijateljstvo: Čeprav so se vajine poti začele
razhajati, ne skrbi, saj si dovolj družaben/-na, da si boš poiskal/-a nove prijatelje.
RIBI
- Ljubezen:
Popazi malo na svojega partnerja, da ti slučajno ne uide z
drugo!
Šola: Tvoje ocene v tem šolskem letu so več
kot brilijantne, zato naj te zaključek tretje konference ne skrbi.
Prijateljstvo: Imaš zelo veliko smisla za humor, zato ti
prijateljev v kartoteki ne primanjkuje.
OVEN - Ljubezen: Poglej bolje okrog sebe, saj stoji zraven
tebe. Pomisli, če je pametno razviti ljubezen iz dobrega
prijateljstva!?
Šola: Malo preveč je obšolskih dejavnosti,
raje se malo bolj posveti šolskim testom
in spraševanju in s tem popravi spodrsljaje iz prejšnjih
mesecev.
Prijateljstvo:
Mogoče pa je napačen/-a, pomisli če mu/ji res lahko zaupaš in
ali misliš, da bo vse zadržal/-a zase.
BIK - Ljubezen: Misliš, da si se prav odločil/-a?
Zakaj ne bi raje dal/-a času čas in tako prišel/-a do
spoznanja, kaj v resnici čutiš?
Šola: Za ocene naj te ne skrbi, saj so
odlične, če pa misliš, da bi jih moral/-a popraviti, se loti
dela sedaj in ne ko bo že prepozno.
Prijateljstvo: Ni že čas, da mu/ji oprostiš? Tako bo
tvoje življenje na novo zacvetelo, saj bo v tvoje življenje
prinesel/-a veliko smeha in veselja.
DVOJČEK - Ljubezen: Tvoje ljubezensko življenje je
katastrofa. Odloči se že enkrat za katerega/-o
se boš ogrel/-a.
Šola: Tvoji
možgani so že na počitnicah. Zato se še malo potrudi in
zdrži še te dni.
Prijateljstvo: Če jim ne boš verjel/-a, boš izgubil/-a
vse. Naj te ne bo strah zaupanja.
RAK - Ljubezen: Poskušaj pozabiti staro simpatijo in se
malce ozri okrog sebe. Če še nisi opazil/-a, pa še boš, da se je neko srce ogrelo zate.
Šola: Ker je
prišel maj, si šolo malo zanemaril/-a. Na srečo boš vsako
slabo oceno tudi dobro popravil/-a.
Prijateljstvo: Prijateljstvo je v vseh smereh odprto,
zato ne skrbi, če bodo prijatelji prihajali in odhajali. Jih
boš vsaj več spoznal/-a in našel/-la pravega.
LEV - Ljubezen: Raje še malo počakaj, da ne bo zavrnitev
prevelik pritisk zate.
Šola: Tvoje pohajkovanje je iz dneva v dan
večje, zato se utegnejo tvoje ocene
poslabšati.
Prijateljstvo: Misliš, da je iskreno do njega/nje, da mu/ji lažeš.
Pomisli, ali ga/jo je vredno izgubiti.
DEVICA - Ljubezen: Skrajni čas je, da ta oseba zve. Naj ti
ne bo potem žal, saj priložnost izgubljena ne vrne se nobena.
Šola: Pazi, da ti znanje ne uide iz rok. Malo
preveč je negativnih. Popravi jih, da ti ne bodo one pokvarile
počitnic.
Prijateljstvo: Pustite mu/ji malo
svobode. Ne more biti vedno s tabo; naj malo zadiha in spozna
nove prijatelje.
TEHTNICA - Ljubezen: Stopi do njega/nje in ne bodi zadržan/-a.
Stopi v akcijo in pokaži svoje roge.
Šola: Javi se in popravi vse slabe
ocene, ki si jih dobil/-a v tem semestru.
Prijateljstvo: Dajaj tudi ti njemu/njej, kolikor on/-a
tebi, da ne bo prišlo do kakšnega spora.
ŠKORPIJON - Ljubezen: Zakaj ravno on/-a? Kaj
vidiš na njem/njej? Poglej naokrog in videl/-a boš, da ni
edini, ki je pravi zate.
Šola: Ocene
so povprečne, čeprav si sposoben/-na več. Potrudi se in ne
misli na počitnice.
Prijateljstvo: Končno si ga/jo našel/-a. Pazi, da ga/jo spet ne izgubiš.
STRELEC - Ljubezen: Povej mu/ji. Zakaj te je
strah? Saj ni pošast, ki jé ljudi (zaljubljence).
Šola: Bravo,
uspelo ti je. Dosegel/-la si večje cilje, kot si si jih
zastavil/-a.
Prijateljstvo: Začni mu/ji zaupati in ne skrbi, ne bo te izdal/-a.
KOZOROG - Ljubezen: Kar naprej misliš na svojega/-o bivšega/-o?
Povej mu/ji in le tako boš izvedel/-a, če morda tudi on čuti
enako.
Šola: Ne zanemarjaj šole zaradi
ljubezni.
Prijateljstvo: Razširi svoj prijateljski krog.
Nika KOSIČ, 8.c
HUMOR
AVTOŠTOP – merjenje
hitrosti avtomobila, saj štopamo premikajoči se avto
BUTELJKA – butelj ženskega spola
DROG – droga moškega spola
FILOZOF – tovarniški delavec na oddelku za polnjenje zof
GORETI – živeti v
stilu gore
GRAFIKA – veda o grafih
JEZA – ženski jez
KOMAR – tisti, ki med prostim časom pada v komo
KOZAREC – prebivalec Kozare
KRIŽATI –
reševati križanko
KROMPIR – pivo iz kroma (Cr), kromatsko
pivo
KRETEN – prebivalec Krete
KROŽNIK – objekt,
ki kroži. Luna je primer krožnika, saj je naravni satelit, ki
kroži okrog Zemlje
MARKANTNOST – veda o bivši nemški
denarni valuti marki (DEM)
MEDVED – tisti, ki ve kaj je med
MOČERAD – tisti,
ki ima rad moč. Zaradi izgovorjave je dodan samoglasnik e. Tako
nastane iz močrad močerad.
NADREJENI – tisti, ki so bolj rejeni od
rejenih
NALIVNO PERO – pero, s katerim se nalivamo
NASLONITI SE – poistovetiti se s slonom
PALAČINKE –
služabnice v palači
PICICA – majhna pica
PLEMENITOST – pripadnost nekemu plemenu
POGODBA – godba po godbi
POVODEC – objekt, ki plava po vodi
PRAZNIK – del naprave za praznjenje
PRODAJALEC – Pro Dajalec je tisti, ki profesionalno daje
RIBEZ – tisti, ki beza (lovi) ribe
ROJSTVO – veda o
obnašanju znotraj različnih rojev (roj čebel, kobilic …)
SADIZEM – sinonim za sajenje
SAMORASTNIK –
človek, ki v otroštvu ne počne drugega, kot raste
SANKCIJA – družabna igra s sankami
SEKIRA – priprava za sekiranje
SOKOVNIK – tisti,
ki pomaga kovati, kuje z nami ali pa je kovačev asistent
ŠVICAR – tisti, ki švica, se zelo poti
TOČKA – manjša
toča
TURIZEM – veda o turistih
VULKANIZER –
človek, ki neprenehoma zre v vulkane
ZAPELJIVEC – tisti, ki prevaža osebe ali pa nas na hitro nekam
zapelje (iz ang. taxist)
ZASLON – stepska žival, ki se neprenehoma skriva za slonom
ZRAČNICA – zračnik ženskega spola
MINISTER – tisti, ki nastavlja mine
LITERARNI KOTIČEK
Prvarčki so že pravi pisatelji. Preberite, kaj vse so videli na kmetiji, ki so jo obiskali.
Na kmetiji
NA KMETIJI SO KRAVE, BIKI, PRAŠIČI …SICER MI NISMO VIDELI PRAŠIČEV, SMO PA VIDELI KRAVO, BIKA IN TELIČKA. tELIČEK JE BIL PRESTRAŠEN, BIK PA JE ZNOREL. KRAVE SO SE RAZDIVJALE. VIDELI SMO VELIKO PRIKLJUČKOV IN TRAKTOR. TRAKTOR JE BIL ORANŽNE BARVE. EDEN OD PRIKLJUČKOV JE BIL POBIRALNIK.
ANŽE STEGEL, 1. B
V ČETRTEK SMO ŠLI NA
KMETIJO V STARO VAS. BILI SMO V HLEVU. V
NJEM JE BILO VELIKO KRAV. VIDELI SMO TUDI KOKOŠI. KMETICA NAS JE
ODPELJALA NA SENIK. TAM JE BILO SENO. Z NJIM HRANIJO KRAVE.
TAKO JE NA KMETIJI.
ANA SEVER, 1. A
Učenci drugega razreda so bili pred nedavnim na taboru. Preberimo, kaj vse so tam videli in doživeli.
V ponedeljek, 15. 4.
2002, smo se zgodaj zjutraj odpravili na tabor. Ko smo odhajali z
avtobusne postaje, smo bili že vsi nestrpni in v pričakovanju.
Med vožnjo je bilo nekaterim slabo.
Ko smo prispeli na kmetijo, smo najprej pojedli kosilo in nato
odšli v svoje sobe. V sobah smo se preoblekli, potem pa smo si
šli ogledat kmetijo: hlev in živali. V torek po zajtrku smo
jezdili ponija. Po kosilu smo šli na pohod v Javorje. Ko smo se
vrnili, smo naredili punčke iz cunj. Pred večerjo so nas
popeljali še s traktorjem do vasi Mlake, po večerji pa smo
gledali risanko, nato pa smo šli še v čebelnjak. V sredo
zjutraj smo sodelovali pri peki kruha in to je bil tudi naš
zadnji dan tabora.
Napisala sem, kar mi je bilo na taboru najbolj všeč.
Laura Slamič, 2. a
Šli smo na kmetijo
Podmlačan.
Tam smo jezdili ponije, pekli kruh, delali punčke iz blaga, peš
smo šli na Javorje, vozili smo se s traktorjem, si ogledovali
kmetijo in čebelnjak. Najbolj se mi je vtisnil v spomin dogodek,
ko smo jezdili ponije, saj je to moja najljubša žival. Najbolj
naporen pa je bil pohod na Javorje. Pot je bila dolga deset
kilometrov, pa še vreme je bilo slabo. zelo zanimiv je bil tudi
obisk čebelnjaka. Skozi steklo smo opazovali čebele in njihovo
satovje, ki je bilo polno medu.
Ko smo delali punčke iz blaga, sem jaz naredila najmanjšo.
Hrana je bila zelo dobra in tudi sobe so bile zelo lepe.
Petra Komac, 2. a
V ponedeljek, 15. 4. 2002,
smo se ob 8 uri zjutraj z avtobusom odpeljali proti Bukovju in
nato proti Škofji Loki.
Ko smo prišli na turistično kmetijo Podmlačan, smo odložili
potovalke na hodniku in si šli ogledat sobe. V prostem času smo
kartali.
Drugi dan smo zgodaj vstali. Za zajtrk smo imeli med in maslo, za
kosilo pa krompir, meso in solato. Kdor je prej pojedel, je šel
lahko na peč igrat karte. Popoldne smo šli na dolg pohod. Bilo
je zelo naporno. Zadnji štirje smo se skoraj vlekli po tleh.
Nič pijače nismo imeli, samo piškote in sladkarije. Videli smo
deset mrtvih in enega živega močerada.
Ko smo se vrnili na kmetijo, smo izpolnjevali delovne liste.
Potem smo se v sobi igrali.
Po večerji smo gledali risanko, po tem pa smo šli spat, še
prej smo se malo strašili.
Tretji dan smo imeli dober zajtrk, potem smo se do kosila igrali,
po kosilu pa smo se odpeljali proti Postojni.
Čeprav je na taboru kar tri dni deževalo, je bilo zelo lepo.
Videli smo veliko živali, pekli smo kruh in se vozili s
traktorjem.
Marko Kočevar, 2.a
Pa nikar ne mislite, da se drugarčki samo potepajo in se z ničimer ne ukvarjajo. Presenečeni boste ob branju naslednjih prispevkov, saj boste ugotovili, da so ti majhni nebogljeni otročički še kako veliki in že pravi športniki.
ATLETIKA JE LAHKO TUDI ZABAVA
Hodim v 2. razred. Vpisana
sem v atletski krožek na naši šoli. Treninge imam vsak torek.
Ko pridem na trening, se preoblečem v športno opremo. Zberemo
se v telovadnici. Najprej imamo ogrevanje. tečemo in imamo
različne razgibalne vaje. Nato treniramo posamezne atletske
panoge: tek, skok v daljino, skok v višino, tek preko ovir in
met žogice. Delamo tudi vaje za hitrost in moč. Takrat tečemo
preko različnih ovir in delamo vaje vzdržljivosti. Za konec
treninga se sprostimo ob različnih igrah: igramo košarko,
nogomet, odbojko, hokej in med dvema ognjema.
Po koncu treninga smo vsi utrujeni. Ker nam je pri krožku lepo
in se zabavamo, ga vsi radi obiskujemo.
Mija Plevnik, 2. a
Učenci četrtega razreda pa pišejo že prave pesmi.
Naše želje
V šoli vsem nam je lepo,
Čeprav pri testu je težko.
Vsi se počitnic veselimo
In na morje si želimo.
Dominik Derenčin, 4. a
Deli telesa
Ješ z rokami,
igraš se z rokami.
Hodiš z nogami,
brcaš z nogami.
Ko je hudo,
misliš z glavo.
Marko Pavlovič, 4. a
Učenci šestega razreda so pisali na naslov Muha brez vozniškega izpita
Naša kuhinja je bila domovanje neke majhne
muhe.
Bil je lep, sončen
dan in naša družina je uživala ob dobrem kosilu, ko kar
naenkrat zaslišimo brenčanje.
Opazili smo, da je to majhna muha. Vijugala je
po zraku, se vrtela in zganjala norčije.
Kar naenkrat pa sem muho zagledal v moji
juhi. Vprašal sem jo, le kaj si misli, da kar tako pristane v
moji slastni juhi .
Muha je otresla s krilci in mi povedala, da je na preizkušnji znanja za vozniški
izpit imela dobre ocene, le pristajanje ji je delalo velike
težave.
Rešil sem jo iz juhe in ji rekel, naj ne pristaja več v mojem
krožniku.
Obljubila mi je, da bo pristajanje še vadila, da zopet ne pade
komu v krožnik
Tine Berginc, 6.b
V našem stanovanju živi muha Micka. Vsak dan me moti pri pisanju naloge. Z mano gre v šolo, ko pa spim, se mi usede na glavo in me vibrira. Nekega dne smo pisali pomemben test. Pa je odšla z mano, čeprav ji nisem dovolil. Imel sem tremo, muha, ki pa je želela pozornost, mi je letela nad glavo in se oglašala. Ko je učiteljica to opazila, mi je dala opomin, muho pa poškropila z biokilom, tako da je umrla.
V moji sobi sem ji celo izkopal grob v parket in ga okrasil z rožami. To je bilo življenje muhe Micke.
Aljaž Trenta, 6.b
Razmišljali pa so tudi o tem, kako bi oni vzgajali svoje otroke.
KAKO BOM JAZ VZGAJALA OTROKA
Kako bom jaz vzgajala otroka? Pri tem je
odvisno, kakšen bi bil ta otrok. Lahko bi bil fant ali dekle.
Lahko bi bil otrok poreden ali priden.
No, recimo, da bi
bil poreden fant. To je včasih najtežji primer. Če bi pri
pouku klepetal, bi ga naučila, naj govori le, če ga kdo kaj
vpraša. V primeru, da bi vseeno klepetal, bi ga le opozorila.
Nikoli ne bi uporabljala grdih besed. Stroga bi bila le takrat,
ko bi bilo to potrebno. Pustila bi mu tudi veselje, sicer bi imel
preveč energije za razgrajanje in neumnosti v šoli. Učno snov
bi ga učila tako, da bi imel do učenja vsaj malo veselja.
Nekoliko bi se ravnala tudi po očetu iz zgodbe Moja mladost in
moj oče. Naučila bi ga spoštljivega odnosa do hrane in ljudi.
Naučila bi ga, da se je potrebno truditi, da ne postaneš samo
pomožen delavec s slabo plačo. Dajala bi mu zmerno žepnino, da
bi se naučil samostojno ravnati z denarjem. Za vsak dober
dosežek bi ga tudi nagradila.
Vendar pa je vzgoja otrok kljub predstavam, ki jih imamo, zelo
težavna. Zdi se kot sestavljanka dobrih lastnosti, ki jo moraš
čim hitreje sestaviti.
Ko je sestavljena nastane odgovorna oseba, ki lahko brez težav
samozavestno vstopi v svet odraslih.
Martina Benčan, 6.d
Vzgajati otroka ni
lahko. Treba je vložiti veliko truda in potrpljenja, preden ga
vzgojimo v odraslo in odgovorno osebo, ki spoštuje sebe in
druge.
Prav Fran Saleški Finžgar izkazuje veliko spoštovanje do
svojega očeta. Njegov oče nam pokaže, kakšna je
najprimernejša vzgoja. To je vzgoja brez palice in surovih
besed. Otroka pa je treba vzgojiti tudi tako, da ni požrešen in
skopušen, da deli stvari, hrano in vse drugo s
svojimi družinskimi člani. Zato se strinjam s Franovim očetom.
Otroka učimo tudi s svojimi dejanji, s svojim mišljenjem, s
svojimi pogledi in posvetovanjem družinskih članov med seboj.
Otrok v družini začuti vse: ljubezen, sovraštvo, žalost,
veselje … Ponavadi ima otrok prav starše
za svoj zgled. V zgodnjem otroštvu mu pomenijo vse.
Moji starši me
učijo in vzgajajo na poseben način, ki je edinstven in
neponovljiv. Skoraj gotovo bom jaz svojega otroka (seveda, če ga
bom imela) vzgajala drugače od svojih staršev. Prav gotovo pa
ga bom naučila ljubezni, prijateljstva in dobrotljivosti, ki je
tako pomembna v družini. Pomembno pa je tudi, da se z
družinskimi člani pogovarjajo in posvetujejo. Otrok mora
vedeti, da lahko staršem zaupa vse svoje težave, misli,
mišljenja in ljubezen.
Ana Rovan, 6.d
Ste že kdaj potovali v daljne dežele? Ne? Pa bi radi?Da?Potem se namestite v udoben naslonjač, začnite brati potopis, ki je pred vami in odpotujte skupaj z Majo.
AFRIKA – BOCVANA(potopis)
Svet je zelo velik. Če bi hotel videti vse dele sveta, od tistih najbolj velikih in čudovitih do tistih najbolj majhnih in pravljičnih, bi potreboval celo svoje življenje in morda še več. Sama sem prepotovala že veliko sveta. Videla sem že veliko različnih držav in prav v vsaki so različni ljudje. Ne razlikujejo se le po barvi kože in po obliki obraza. Prav vsako prebivalstvo ima svoje navade, običaje, plese, jedi, pijačo in seveda raznolike jezike, za katere sploh ne veš da obstajajo, dokler jih ne slišiš. Prejšnji mesec sem se odpravila v prečudovito državico na jugu Afrike – v Bocvano.
V nedeljo zjutraj sem se na ljubljanskem Brniku poslovila od družine in s težavo prišla do letala, kajti dež je padal zelo močno in dežne kaplje so udarjale po mojem dežniku in močile vetrovko. V letalu sem se udobno namestila in se privezala s pasom. Prijazne stevardese so mi postregle s pijačo in prigrizkom, kajti čakala nas je petnajsturna pot do Namibije, države poleg Bocvane. Skozi okroglo letalsko okno sem hotela opazovati pokrajino pod mano, vendar sem kmalu ugotovila, da je letalo obdano s puhastimi oblaki. Zaspala sem, ko so se na nebu že začele svetlikati zvezde. Iz sanj sem stopila ob petih zjutraj, ko me je mlada gospodična poleg mene zbudila. Še malo megleno sem skozi okno videla puščavsko obrobje in sonce mi je že sijalo v oči in hotelo prebuditi moje zenice. Opazila sem, da smo prispeli. Ko sem stopila iz vročega in zatohlega letela, me je po obrazu oblila vročica. Zunaj je bilo polnih 40 stopinj Celzija. Še preden sem si svoj težak nahrbtnih obesila na šibka ramena, so me obstopili štirje suhljati možje z resnimi obrazi in začeli name močno kričati. Začudeno sem pogledala in nisem vedela, kaj zahtevajo od mene, dokler se ni prijazna gospa dotaknila moje rame in mi šepnila: “ Hočejo vaš potni list.” Tedaj so mi stvari postale bolj jasne. Pogledala sem okoli sebe in videla majhno leseno barako, ki naj bi predstavljala največje letališče države in povem vam, če bi lahko primerjala tisto letališče z evropskimi, bi se razmerje glasilo ena proti nešteto. Še isti dan sem se z mestnim avtobusom prepeljala čez mejo v Bocvano.
V avtobusu je bil zadušljiv zrak in predvsem je bilo peklensko vroče. Poleg mene so bili v avtobusu le turisti. Vozili smo se mimo revnih vasic in opazovala sem prebivalstvo. Ženske so prale perilo v reki z zelo umazano vodo, zato se nisem čudila otrokom in nekaterim moškim z bledimi obrazi, ki so neprestano bruhali v jarek. Ko smo prispeli v mesto sem začela iskati prenočišče. Našla sem staro, na pol podrto stavbo, na kateri je bil napis hotel. Previdno sem vstopila in povprašala, če je to edini hotel v vasi. Ko mi je prijazna gospa prisegla, da se stavba ne more zrušiti in me na kolenih prosila, naj ostanem, ker bo le tako dobila denar, da si kupi kaj za pod zob, sem se vseeno namestila v hotelsko sobo. Ko me je lastnica hotela pripeljala v sobo, sem se tako čudila njeni prijaznosti, da sploh nisem opazila, kakšna je soba. Ni bila obdana s stenami, ampak so me od drugih sob ločile le zavese. V levem kotu na tleh je bila odeja, pod njo pa nekaj suhe trave obdane z deskami, da je bilo ležišče mehkejše. Zraven ležišča je bila nekakšna lesena škatla, ki je prikazovala stranišče “na štrbunk”. Raje nisem razmišljala, katere živali bi lahko bile okoli mene, zato sem se takoj premestila v ležeči položaj in poskušala takoj zaspati. Še prej sem molila in prosila Boga, naj me varuje na poti. Edina pozitivna misel preden sem zaspala in me je malce pomirila, je bila ta, da sem vesela, da imam vsaj streho nad glavo, kajti po malem je začelo deževati in čutila sem, kako se dviga vlaga. Takoj sem zaprla oči in se potopila v sanje.
Zjutraj me je zbudilo kričanje
in vreščanje ljudi in kaj kmalu sem ugotovila, da je ponoči
dež tako močno padal, da je poplavil celo mesto, kajti ko sem
stopila s hiše, sem ugotovila, da sem do kolen v vodi. Lastnica
hotela mi je povedala, da se bo kmalu zjasnilo in da bo voda
kmalu odtekla v bližnjo strugo, saj se to menda zgodi nekajkrat na teden.
Gospo sem težko razumela, kajti zelo slabo je govorila angleški
jezik. Povabila me je na zajtrk in če povem po pravici sem se ga
prav veselila, saj sem bila že pošteno lačna. A verjemite, da
me je lakota kmalu minila, ko sem videla, kaj me čaka na mizi. Na
lesenem krožniku so bili surovi in le malo osoljeni polži ter
sok Sluznik, ali po njihovo Klišre, ki je bil pripravljen iz
polževe sline. Raje sem se lotila sendviča, ki mi je ostal od
poleta. Kot je rekla prijazna bocvanka, se je čez nekaj časa zjasnilo
in vas je bila zopet takšna kot prejšnji dan. Sprehodila sem se
po vasi in si ogledala šolo ter vaško bolnico. Na moje
začudenje pa ostali prebivalci te male vasice niso bili tako
prijazni kot moja gostiteljica. Hodili so mi za petami in me
gledali kot teleta v nova vrata, če se lahko tako izrazim. Ko
sem prišla na šolsko dvorišče in si ogledala notranjost
šolskega prostora, me je spreletela mrzlica. Pri sebi sem si
mislila, zakaj povsod po svetu otroci nimajo priložnosti, da bi
se naučili brati, pisati ali morda spoznavati življenje po
svetu. V šoli je bilo prostora le za deset otrok, vas pa ima
petsto prebivalcev in vedela sem, da veliko otrok šole sploh ne
obiskuje in ne zna brati, kaj šele da bi vedeli, na kateri
celini živijo in kaj je zanjo značilno. Ko sem iskala bolnico,
sem videla veliko manjših gručic ljudi, ki so poplesavale v
krogu in imele posebne plesne korake in pesmi. Globoko v sebi sem
si mislila, da so ti ljudje zelo srečni in se znajo zabavati,
čeprav so zelo revni. V družini delajo samo moški in vem, da njihov
zaslužek ni velik, vendar z denarjem znajo ravnati bolje kot
marsikdo med nami, predvsem pa znajo varčevati in ne kupujejo
brezzveznih stvari, ki v omari delajo samo prah in na koncu
pristanejo v smetnjaku.
Čisto na koncu vasi
sem našla bolnico, ki pa je bila lepo urejena in čista. Zaradi
okoliščin se mi je zdelo zelo čudno, da je vse tako urejeno.
In kmalu sem svoj sum potrdila, kajti bolnico so res upravljali
prostovoljni delavci Rdečega križa. Na preglede so Afričani prihajali
redno in se testirali proti različnim boleznim, predvsem AIDS-u
in hepatitisu. V bolnici so mi postregli z mrzlim čajem, saj so
vedeli, da že cel dan nisem ustom privoščila nič tekočine.
Tam sem tudi pojedla fižol v konzervi, ki sem ga prinesla s seboj.
Ponudili so mi prenočišče za naslednji mesec; toliko časa sem
še nameravala ostati tam. V naslednjih dneh sem si ogledala
puščavo Kalahari in reko Oranje. V puščavi pravzaprav nisem
videla nič posebnega, le nekaj puščavskih živali ter
prečudovito oazo. V reki Oranje sem si ohladila moje
vroče telo in se temeljito skopala in z majhnimi in razigranimi
otroci čofotala v plitvi vodi. Trinajstletno deklico sem
naučila plavati. Za spomin mi je podarila leseno ploščico, v
katero je bilo izdolbeno njeno ime –
Mabata.
Ob večerih pa sem
pomagala v bolnici in hodila k reki po čisto vodo. Prišel je
dan, ko sem na moja, takrat še bolj suhljata ramena, položila
nahrbtnik in se poslovila od majhnih dečkov in deklic, ki sem
jim brala pravljice; saj sem se naučila tudi
njihovega jezika.
Polna novih
dogodivščin, znanja in spoznanj sem odšla preko Afrike in
Sredozemskega morja nazaj domov.
Vesela sem, da sem zopet spoznala nove ljudi in njihovo
življenje. Rade volje sem jim pomagala pri učenju in jih
naučila tri prečudovite besede: MI SMO SREČNI. Prepričana
sem, da to drži, pa čeprav so revni in velikokrat nimajo kaj
jesti. Sedaj vem, da sreča ni v denarju in da denar pokvari
veliko ljudi ter onesreči njihovo srečo.
BULA AHA MATUM 'BODI VESEL, DA ŽIVIŠ'!
Maja Tiselj, 8.c
Ali ste si kdaj želeli napisati kakšno pemico, pa vas svinčnik ni in ni hotel ubogati? Preberite naslednje pesmice, mogoče boste dobili kakšen navdih.
JEKLENI PTIČ
Jekleni ptič, ki ni iz
narave,
a leta v širne daljave,
prelet¸ vse poplave
in zmore mnoge višave.
Človeška roka ga je
izoblikovala,
za njih to ni bila le šala.
Danes pa upajo vsi,
da ne bodo potrebovali padala.
Brez njega bi bili
prikrajšani
za mnoge hitre stvari.
saj z ladjo čez
oceane
bi potovali dolge dni in noči.
Oni temu pravijo letalo,
saj v daljave jih je popeljalo.
A za nas to ostaja
le jekleni ptič,
ki nam, zaenkrat, ne koristi nič.
Sara Lavrenčič, 6.d
Brez njih ne gre
Avto ni slon,
je kočija brez
konj.
Letalo ni vagon,
je ptič na motorni
pogon.
Vlak ni reka zelena,
je kača jeklena.
Ladja ni banja lesena,
je hiša za morje zgrajena.
Ana Rovan, 6.d
Za konec pa preberite še domišljiski spis, ki je bil nagrajen na literarnem natečaju Društva slovenskih pesnikov in pisateljev.
PAJEK FRANCI, MOJ SOSTANOVALEC
Bilo je sobotno zgodnje spomladansko jutro, ko me je mama
zbudila. Ni bila edina. Trenutek za njo se je zoprno začela
oglašati še budilka. Z gromkimi piski ji je počasi uspelo
priti do bobničev in me končno zbuditi. Vstala sem, se
odpravila v kopalnico, ki je od moje sobe oddaljena le nekaj
slabih metrov, a sem za pot vseeno porabila pet mučnih minut.
Tam sem se šele zares zbudila. V obraz sem si pljusknila nekaj
mrzlih vodnih kapljic in to je končno in dokončno
prebudilo moje čute. Šele takrat sem se
spomnila, zakaj me je mama zbudila tako zgodaj. Odpravljale smo
se na Dunaj, v mesto, kjer še nikoli nisem bila in sem prav zato
sprejela mamino povabilo. Ona gre tja zgolj poslovno.
Ko sem se v
kopalnici za silo oblekla in uredila, sem še vedno v copatih,
počasi a ponosno, pricapljala v kuhinjo. Tam me je čakala mama,
vsa živčna in iz sebe, saj jo je na Dunaju čakal pomemben
sestanek. Ko me je zagledala v copatih, me je poslala v kopalnico in mi
zabrusila, naj se obujem. Ubogala sem jo in se kmalu vrnila nazaj
v kuhinjo. Takrat je v rokah že držala mojo torbo in bundo.
Hitro sem se oblekla, poslovili sva se od družine in odšli skozi
vrata novim dogodivščinam naproti. Takoj ko sva se presedli na vlak, me je zajel trden, globok in močno potreben spanec.
Bila je sobota. V naši hiši je navada, da
ta dan vsi mrzlično
pospravljamo. Ker se to z mojo sobo zgodi enkrat mesečno in sem
imela točno tisto soboto željo po urejeni sobi, sem iz hodnika
pripeljala sesalec. Takrat pa sem nekaj opazila. Iz levega
zgornjega kota je kot za stavo drvel pajek. Zdelo se je, kot da
se mu nekam zelo mudi. Ko je prispel do omare, je malo zaviral in
se zmuznil za njo. Že od nekdaj ne prenesem pajkov, naj bodo veliki
ali majhni, črni ali zeleni, popolnoma vseeno je. Vedno so se
mi zdeli ogabni, zato sem bila prav vesela, da se je skril in ga
ne bo treba posesati. Ko sem končala z mučnim čiščenjem, sem
se od utrujenosti zgrudila na posteljo. A oči so mi pristale na
nečem zelo zanimivem. Tekla sem po lupo in si pobliže, a z
zadržki ogledala pajkovo mrežo. Neverjetno.
Okoli nje je bilo posejano cvetje različnih barv, okna in vrata pa so se
svetila bolj kot zlato. Na poštnem nabiralniku je z mikroskopsko
majhnimi črkami pisalo “Pajek Franci”. Nikoli mi ni prišlo
na misel, da imajo pajki tudi imena kot ljudje. Sklepala sem, da
se Franci ne bo kmalu vrnil izza omare, ker se preveč boji
mojega sesalnika. Sklenila sem, da bom v levi zgornji kot
pogledala jutri, ko pride lastnik pajčevine nazaj.
Naslednji dan popoldne sem v mreži zagledala luč. Ravno v
tistem trenutku pa se je začel oglašati moj želodec. Glasno je
prosil za hrano. Takoj sem pozabila na pajčevino in hitro stekla
do hladilnika, da bi ustregla goreči želji mojega želodca.
Pripravila sem si veliko skledo slastnega čokolina. Z njo sem se
odpravila v sobo in tam jedla. Kar naenkrat je v mojo skledo
nekaj padlo. S prostim očesom nisem mogla ugotoviti, kaj bi to bilo, zato sem vzela lupo in, glej ga zlomka, v skoraj že izpraznjeni skledi
je plaval lep rdeč čeveljček z rumeni vezalkami. Vedela sem,
da je čeveljček last pajka, zato sem ga želela vrniti, a sem
opazila, da luč v mreži ne gori več. Ko sem se obupana
sklonila nazaj, sem videla pajka, kako s
svojim priborom
sreba moj čokolino. Je pa prebrisan. S čevljem me je ukanil in tako
omogočil sebi dostop do hrane. To je bila priložnost, da si ga
natančneje ogledam. Bil je črne barve, imel je osem suhih in
kosmatih nog, dvoje oči in prijeten pogled.
Ker je bil skrajni
čas, da se spopadem s svojim pajkostrahom, sem se mu
predstavila. V odgovor mi je poslal tisto, kar sem nedolgo nazaj
prebrala na njegovem poštnem nabiralniku. Ni
pa mi šlo v glavo, kako da prav tisti pajek, ki se naseli v
zgornji levi kot moje sobe, zna in lahko govori? Ker sem o tem
razmišljala na glas, sem v odgovor dobila pojasnilo, da Pajek Franci ni navaden pajek ali
celo suha južina. Te je namreč sovražil in to je močno
poudaril. Razložil mi je tudi, da se v ta levi zgornji kot ni naselil brez vzroka in da tudi jaz nisem nobeno naključje. Iz
njegovega pripovedovanja sem razbrala, da me je več tednov
opazoval in ugotovil, da sem sostanovalka, kakršno si je vedno
želel, saj s sesalnikom strašim bolj
poredko, pa še njegovo najljubšo hrano – čokolino –
rada jem. Med tem pogovorom, malo je že mejil na samogovor, se je
ves čas otepal nekaj drobcev čokolina. Pomagala
sem mu. Začudeno me
je pogledal, češ da sem prva, ki to počne brez rokavic in z
dobrim namenom. V tistem trenutku mi je
mama zaklicala, naj grem z njo po nakupih. To počnem z največjim užitkom, zato sem se
hitro poslovila od mojega novega prijatelja in se pridružila
mami.. Franci pa sploh ni bil užaljen,
samo rekel je, da se
bova še srečala. Po tem dogodku ga kar nekaj dni nisem videla.
Kasneje mi je povedal, da je večino dneva ali pospravljal ali
bral in iskal nove besede v Slovarju pajkovega knjižnega jezika.
Čez nekaj dni sva se spet srečala. Če se še dobro spomnim, je bil
takrat petek. Ob petkih rada doma poležavam pred televizijo in
skrbim, da se kakšna dobra stvar v hladilniku ali v shrambi ne
bi pokvarila. Tako sem tudi tisti petek preživela tam, le da sem
bila slabo uro tudi v sobi. Tam sem risala in kmalu opazila, da
nisem edini “umetnik” v sobi. Na mizi se mi je
pridružil tudi Franci s svinčnikom za ušesom in zvitim
risalnim papirjem pod ramo. Razgrnil ga je in začel risati. Nič
nisem rekla, samo opazovala sem ga. Imel je dober občutek za risanje. Narisal je mene in na to stvaritev je bil zelo
ponosen. Kasneje sem še jaz narisala njega v lepih zelenih hlačah,
modri majici in z različnimi čevlji na nogah. Sliki sva
nameravala zamenjati, a ker je bil njegov format silno premajhen,
moj pa ravno toliko prevelik, sva se odločila vsak svojo
sliko obesiti na svojo steno.
Naslednji dan sem
med pisanjem domače naloge na mizi opazila njegovo sporočilo in
ga prebrala. Pisalo je približno tako: “Danes popoldne bi te rad povabil
v moje domovanje, zato te prosim, če se pripraviš na tvoj prvi
ogled mreže od znotraj. Franci!” Nisem mogla verjeti! Kako naj
bi jaz, človek s 180 cm, zlezla v luknjico, ki ima premer
približno 1 cm? Res mi ni bilo jasno, a ker sem mu zaupala, sem
se, ko sva se popoldne dobila, predala radovednosti. Najprej me
je lepo pozdravil in mi poslal prijeten nasmeh, potem pa
me je strogo pogledal in vprašal, če sem pripravljena. Pokimala
sem. Franci je iz svojega levega žepa potegnil majceno vrečko
iz nje pa ščepec roza prahu. Posul ga je po mojih rokah, nogah
in trupu. Nenadoma sem začutila omotičnost. Kmalu zatem sem pred sabo zagledala Francija. A bil je tako velik
kot jaz. Zdaj sva bila v istem svetu. Takrat pa je na vrata moje
sobe potrkala mama. Panika. Hvala bogu je mislila, da sem odšla
s psom na sprehod in ni niti malo posumila. Midva pa sva
nadaljevala potovanje
po pajkohiši. Najprej je sam zlezel do mreže in se ponovno
spustil do mene. Zdelo se je, kot da je privezan na nit, ki se
sveti samo v določeni poziciji. Nanjo je zatem privezal še mene
in tako sva se počasi dvigala in prispela do mreže. Šele
takrat sem imela možnost pogledati navzdol. Bilo
je dosti boljše kot iz moje prejšnje perspektive. Postelja je
bila ogromna, da ne govorimo o mizi, ki je ležala točno pod
nama. Svinčnik se je zdel dolg vsaj ene meter. Takrat sem se
ozrla nazaj proti mreži in uzrla lesena, z zlatom pobarvana
sprednja vrata in okna. Pred njimi je bil vrt. Na obeh straneh
vrta so bujno uspevale vse vrste rož z živobarvnimi cvetovi.
Bilo je čudovito. Čar rož so dopolnile čebele s svojim
prijetnim brenčanjem in lebdenjem od cveta do cveta. Šele takrat sem iz daljav zaslišala Francija.
Vabil me je v hišo. Vstopila
sem in si začela odvezovati vezalke na mojih čevljih, ko me je
ustavil in mi zatrdil, da tudi pri njem sesalec bolj malokrat
straši. Najprej so se moje oči zazrle v hodnik.
Bil je lepo opremljen. Na vsaki stani je hodnik imel še dvoje
vrat. Odšla sva v kuhinjo, kjer mi je novi prijatelj ponudil
čaj in piškote, menda domače. In najbrž ni lagal. Bili so
odlični. Ko sva se najedla, mi je razkazal še ostale prostore
svoje pajkohišice. Najbolj sem bila navdušena nad kopalnico.
Bila je ogromna. V njej je bila kad, tuš, dva umivalnika in
ogromno prostostoječe ogledalo. Kopalnica je bila modre barve in
tudi barva opreme se je skladala z njo. Tudi ostali prostori so
mi bili všeč. Na poti ven sem v kotu zagledala ogromno omaro za
čevlje. Bila je razdeljena v sedem predalov in na vsakem od njih
je bil napisan en dan. Ko sem odprla enega od njih sem zagledala
dvoje parov čevljev, ki so si bili med seboj vsaj malce podobni.
Čeprav sem v enem predalu, na katerem ni pisalo nič, našla
osem različnih čevljev in ko je videl, s kakšnim vprašanjem
se ukvarjam, mi je rekel, da so njihove boljše polovice spodaj
na moji ogromni mizi. Zasmejala sem se in
mu obljubila, da jih bova skupaj našla. Pospremil me je ven in
mi zagotovil, da to
ni moj zadnji obisk pri njem. Pomagal mi je zlesti dol in me kar
od zgoraj posul z belim prahom in vrečice, ki jo je potegnil iz
desnega žepa. Takrat pa se je zgodilo. Nekaj je glasno zapuhalo.
Z dušo in telesom sem bila spet v kupeju z
mojo mama.
Dunaj je krasen, vse
te stavbe, kipi in znamenitosti – nepozabno mesto. Nepozabne pa
so bile tudi moje sanje, saj sem se iz njih naučila, da je še
tako, navidez ogabna živalca, prijetna in prijazna, če si ti do
nje prijazen. Stari rek govori: Kar daš, to dobiš. Mimogrede,
mami je šel sestanek odlično.
Nina Doles, 8. a
ZAHVALA
Upamo, da vam je bil časopis všeč in da ne bo, vsaj še nekaj časa, odromal v koš za smeti.
Za nastanek tega časopisa imamo največ zaslug člani
literarnega krožka (pa ne da se hvalimo), in sicer Maja Tiselj, Nika
Kosič, Marina Radič, Anja Curk, Petra Jurič, Andreja Frelih,
Vesna Španič, Maja Poturovič, Tina
Jernejčič, h kakovosti pa so seveda pripomogli tudi drugi mladi
ustvarjalci s svojimi literarnimi in likovnimi prispevki.
Za naslovnico sta poskrbeli Urška Gruden, 6. a in Anja Primožič, 8. a.
Zahvaljujemo pa se
seveda tudi učiteljici Romani Harmel, ki je učence vzpodbujala
k likovni ustvarjalnosti in s tem popestrila videz našega in
vašega časopisa.
Nikakor pa ne smemo
pozabiti na našega zvestega računalničarja, g. Antona
Pereniča, ki nam je stal ob strani, kadar nam je ponagajal
računalnik, in ki je poskrbel za tehnično plat
nastajanja časopisa.
Lepo vas pozdravljamo!
Člani literanega krožka in mentorica Andreja Mlakar