LEP POZDRAVČEK VSEM SKUPAJ!

Končno pomlad. Bližajo pa se tudi lepi sončni dnevi, ki bodo s seboj prinesli veliko novih presenečenj, dogodivščin in doživljajev. Ampak …
Čeprav bodo ptički veselo prepevali svoje melodije in čeprav bodo brezskrbni otroci tekali za žogo na igrišču pred blokom, se bomo morali osnovnošolci bolj držati knjig in se učiti vse tiste nezanimive stvari.
Ampak tudi to nekaj pomeni. Če hočemo doseči svoje življenjske cilje in postati tisto, kar si sami želimo, nam bo znanje iz osnovne šole še kako prav prišlo. Saj veste: življenje brez šole je kot neobdelano usnje in če ga hočeš uporabiti, tvoje roke in spretnost niso dovolj. Potrebno je znanje.
Tudi jaz vem, kako TEŽKO se je učiti v spomladanskih dneh. Vendar se moraš malo potruditi, napeti svoje možgančke in potrpeti. Kaj mislite, če je treba potrpeti za lepoto, lahko potrpimo tudi za znanje in lepo spričevalo – tudi to je lepota. Vendar ne pozabi … v šoli se imaš lahko tudi zelo lepo, ko po razredu pošiljaš listke, se zabavaš s prijatelji in obiskuješ razne krožke.
Lepo pa je tudi, ko se celo leto nekateri učenci trudimo, vlagamo svojo energijo, uporabljamo znanje … in na podlagi vsega tega, mogoče malce pozno, nastane šolski časopis, kot je ta, ki ga držiš v rokah. A ta časopis ni navaden, to je prav poseben časopis, saj so ga ustvarili učenci za učence.

Prijetno branje in lepe spomladanske dni vam želijo člani Literarnega krožka.

Maja TISELJ, 8. c


POROČILO Z REGIJSKEGA TEKMOVANJA TURIZMU POMAGA LASTNA GLAVA

Regijsko tekmovanje je potekalo 6. februarja 2002 na OŠ Danila Lokarja v Ajdovščini. Tekmovanja se je udeležilo deset turističnih podmladkov iz desetih osnovnih šol s Primorske regije. Vsaka od skupin se je predstavila z raziskovalno nalogo, razstavo in odrsko predstavitvijo. Moto letošnjega festivala se je glasil Napeljite vodo na svoj turistični mlin, zato smo morali v našem delu opisati vode, mline in nasploh turizem v našem domačem okolju. Po končanem tekmovanju je potekal sprehod in ogled Ajdovščine z ostanki ruševin iz rimskih časov. Po ogledu pa je prišla na vrsto slavnostna razglasitev rezultatov. Komisija je podelila devet srebrnih in le eno zlato priznanje, ki ga je prejela OŠ iz Marezig.
Naša šola se je predstavila z maketo planinskega polja in z igrico Najhujši dan v letu – dan brez vode, ki jo je napisala Maja Tiselj iz 8. c razreda.
Maketa Planinskega polja

Še zadnje priprave na odrsko predstavitev – priprava scene.

Člani turističnega društva – nekateri bolj, drugi manj nas
mejani, vsi pa že pošteno utrujeni.


INTERVJU Z UČITELJICO MAGDALENO PENKO ŠAJN

V ponedeljek po pouku sva se odpravili k učiteljici Magdaleni Penko-Šajn in jo intervjuvali. Potožila nama je, da so vprašanja težka, vendar je na vsa odgovorila z dolgimi odgovori.

Zakaj ste se odločili za ta poklic?
“Mislim, da sem že v osnovni šoli vedela, da bom zakorakala v učiteljske vode. V tem poklicu moraš imeti rad otroke in delo z
njimi.”

Kaj vam je pri tem poklicu najbolj všeč?
“Rada imam iskrivost, stvari, ki si jih moraš izmišljevati sproti, nove ideje … Všeč mi je, da je vsak dan drugačen in da nisi priklenjen na stol osem ur na dan.”

Koliko let že učite?
“Učim že kar nekaj le
t, vendar mi manjka še skoraj polovica do upokojitve.”

Če se ne bi odločili za biologijo, kateri poklic bi izbrali?
“Verjetno bi postala medicinska sestra ali fizioterapevtka, vendar o tem nikoli nisem resno razmišljala.”

Katera snov pri biologiji vam je najbolj simpatična?
“Mislim da posebne razlike ni, vendar pa mi je najbolj všeč snov o živalih in njihovem življenju.”

Se je pri pouku gospodinjstva kdaj zgodila nesreča?
“Ponavadi so le površinske rane, le enkrat se je punca huje opekla.”

Vas veseli delo z učenci?
“Delo z učenci me zelo veseli, še posebej rada delam z učenci starimi okrog 13 let.”

Zakaj dajete tako zakomplicirane in težke teste?
“Nimam pojma, da dajem težke teste. Npr. zadnje vprašanje je vedno zastavljeno tako, da učenci odgovarjajo na podlagi svojih izkušenj. Te so, po mojem mnenju, zelo pomembne, saj nam vedno znova dajejo nova znanja in védenja o življenju.Učimo pa se za življenje – mar ne.”

Kako sestavljate teste in koliko časa vam vzame?
“Teste sestavljam glede na zahtevnost. Test mora vsebovati vprašanja za tiste malo slabše in za tiste malo boljše učence, mora pa obsegati vso snov. Vedno pa test vsebuje vprašanje, ki ga je potrebno prenesti v življenje in odgovor izbrskati iz izkušenj.
Za sestavo potrebujem približno 2–3 ure, kar pa je seveda odvisno od razreda in snovi. Poleg tega pa je pomembno tudi to, da več prakse kot imaš, manj časa potrebuješ za sestavo testa.”

Kaj vas moti pri poučevanju?
“Moti med predvsem agresivnost v govorjenju in vedenju učencev ter splošno negativno nastrojen odnos do učitelja.”

Kateri predmet imate raje, biologijo ali gospodinjstvo?
“Rada imam oba predmeta.Vendar, če sem iskrena, bi se odločila raje za smer učenja biologija – glasbeni pouk, ali biologija – likovni pouk, če bi te smeri seveda obstajale.”

Kateri razred najraje učite?
“Rada učim vse razrede, vendar je veliko odvisno od tega, kakšni otroci so v posameznem razredu. Včasih pa so zelo zanimiv izziv prav najbolj problematični učenci, ki so se nenadoma znašli v občutljivih letih (beri:
PUBERTETI).

Ste morda učili že na kakšni drugi šoli, ali je ta šola edina, na kateri ste učili?
“To je edina šola, na kateri sem učila. Tukaj sem se zaposlila en mesec, preden sem diplomirala.”

Maja Tiselj in Marina Radič, 8.c


KVIZ

LEPO JE BITI MNOGOVEDEŽ

O KEMIJI

Kaj je izomerija?

a) vrsta žitaric
b) vrsta krokodila
c) pojav več različnih formul za eno spojino
č) glasbena oblika

Kaj je atom?

a) amorjeva puščica
b) dan v tednu
c) pripomoček za kvačkanje
č) sestavni delec nekega kemijskega elementa

Kako so nabiti elektroni?

a) pozitivno
b) negativno
c) v smeri proti Ljubljani
č) vegetativno

O GLASBI

Kdo je Franz Schubert?

a) skladatelj
b) pisatelj
c) prvi smetar
č) vojaški poveljnik pri NATU

Kaj je opera?

a) modna hiša v Parizu
b) glasbena oblika
c) Popaje
va žena
č) angleška čajnica

Kaj je polifonija?

a) večglasje
b) drugo ime za harmoniko
c) vrsta sadja
č) lizika

O BIOLOGIJI

Kaj je ekosistem?

a) življenjski prostor
b) izlet v tujino
c) žabji mrest
č) umazane nogavice

Kaj je regrat?

a) žival
b) rastlina
c) človek
č) igrača

O ANGLEŠČINI

Kaj je Past Simple Tense?

a) angleški čas
b) vrsta klobase
c) konzerva graha
č) štruca kruha

Kaj pomeni beseda “sweatshirt”?

a) torta
b) brisačka
c) čaj
č) majčka

Kako se po angleško reče pomaranči?

a) mon amour
b) kokalus velikus
c) coctail
č) orange

SLOVENSKI JEZIK

Začetnik protestantizma v Evropi je bil:

a) Primož Trubar
b) Martin Luther
c) Janez Svetokriški
č) France Prešeren

Janez Cigler je napisal:

a) Sreča ima nesrečo
b) Sreča v nesreči
c) Nesrečna sreča
č) Nesrečno srečni

Če pridevniku spreminjamo stopnjo, ga

a) spregamo
b) sklanjamo
c) stopnjujemo
č) napihujemo

MATEMATIKA

Koliko je 3367°?

a) 0
b) 1
c) 3367
č) 101

Izraz x2 + 4x + 4 je enak izrazu

a) (x-y)2
b) (x+y)2
c) x2 + (2x+ 2)2
č) 00,000

Obkroži tisto črko, pred katero so našteti samo liki

a) trikotnik, stožec, piramida, kvader
b) paralelogram, krog, krogla, simetrala
c) pravokotnik, romb, deltoid, trapez
č) tangenta, krožnica, premica, kvadrat

ZGODOVINA

Avstrijskega prestolonaslednika je ob zaključitvi vojaških manevrov v BIH (1. pol. 20. stol.) ubil:

a) Vladimir Iljić Uljanov Lenin
b) Viktor Adler
c) Gavrilo Princip
č) Julij Cezar

Soška fronta je bila med:

a) Francijo in Nemčijo
b) Italijo in Avstro-Ogrsko
c) Nemčijo in Avstrijo
č) Francijo
in Avstrijo

ZEMLJEPIS

Površina Slovenije je:

a) 20 256 km2
b) 40 256 km2
c) 19 256 km2
č) 10 256 km2

Paleozoiski kamnini sta:

a) apnenec in dolomit
b)
laporji in peščenjaki
c)glinavci in peščenjaki
č) apnenec in peščenjak

Ste na vsa vprašanja z lahkoto odgovorili? Če je odgovor DA, potem ni strahu, da ne bi bili uspešni tudi na kakšnem drugem kvizu, npr. Lepo je biti milijonar. Če je odgovor NE, pa bo potrebno več časa nameniti učenju. Za odgovore pa prosite vaše učitelje, z veseljem vam bodo pomagali.


NAJSTNIŠKE TEŽAVE

V tem prispevku ne bo govora o ljubezenskih težavah najstnikov (rešitev teh težav najdeš v Ljubezenskem kotičku); razmišljali smo predvsem o tem, zakaj moramo hoditi v šolo, zakaj so učitelji tako zoprni itd.
Iskali smo strokovnjake po vsej Sloveniji, a nihče nam ni hotel pomagati. Ko smo že skoraj obupali, pa nas je prešinila misel: kaj pa, če bi poiskali nekoga z izkušnjami in bi nam s pomočjo le-teh znal svetovati.
Po naključju smo srečali starejšo gospo, ki nam je bila pripravljena odgovoriti na nekatera najpogostejša vprašanja. Edina težava je bila v tem, da je gospa z Dolenjske in je ves čas govorila v svojem narečju, ki smo ga bolj slabo razumeli. Zato smo se odločili, da njene odgovore dobesedno zapišemo, torej v dolenjskem
narečju, in prav zanima nas, če boš kaj razumel.

Zakaj učiteljice toliko nakladajo?“Kaj pa nakladajo? S[m mis[lna, de se u šul[ samu 1očite. De pa 1očitl[ k8j nakladajo, pa n8js[m v8jdla.”

To se samo tako pravi. Zanima nas, zakaj učiteljice toliko moralizirajo, govorijo o lepem vedenju in nam kar naprej nekaj dopovedujejo in prepovedujejo.“Joj, v8jste, tu me kar napr8j sprašujejo. V[rj[tnu mis[ljo, de b1odo k8j dosi[gle, de se b1oste u t[x v-š[x l8jtax taku obnašal[, kuk[r se odr-sl[; sam tu je nemog1oče; tu jest šele zd8j v8jm, k[ s[m st-ra, k[ se tut jest obnašam zmo[r8j b[l otr1očje. In tut v-še učit[lce so v[rj[tnu žoe m-lu pozabile, k[ku je blu, k[ so ble mlade; amp[k se b1odo spum[lne, če ne pr8j, k[ b1odo pršle u m1aja l8jta. Do t[krat j[x pa probajte kar razum[t.”

Zakaj je večina učiteljev ženskega spola?“V8jste, k[ s[m jest xodila 1šulo, so bl[ 1očitl[ samu m1ašk[, žo[nske so m1ogle b[t pa dama za šporhetam. D[n[s, 1t[h cajtah je pa 1se d[rg-č[, žo[nske so enakopra1ne, al k[k se t[m[ roeče, m1ašk[m in k[ ¸majo b[l razvit materinsk[ čut kuk[r m1ašk[, j[x groe tut več 1[t. Amp[k k[ so b[l nervozne kuk[r m1ašk[, so zatu tut b[l to[čne. Amp[k vam čjo sam d1abru, v8jste.”

Kakšne izkušnje imate vi z učitelji?“K[ s[m jest 1šulo xodila, je skor8j 1sak dan šiba p8jla. Učitl[ še poglj[dat n8js[ smu, kaj šele, de b[ m[ k8j ro[ku. Zd8j je pa 1se d[rgač[. Otr1ake je tr8jba samu l[pu gl-d[t, pa buk ne daj, de b[ j[m k8j grd[ga ro[ku, te laxku takoj t1ožjo.”

Ali ste radi hodili v šolo?“Joj, pa k[ku! Sam mi 1čas[x n8jsmo smajl[, pa b[ taku rad[, zd8j, k[ imate pa m1ožnast in po1nu cajta, pa noečte. Al se cajt[ spreminajo, kaj ne. Jest s[m xodila što[r l8jta 1šulo, pa še tu sam t[krat, k[ je bi[1 d[š, p1al s[m se 1pisala pa še u poet[ razret, pa s[m tu 1o[t[ pov8jdala, pa v8jste, kaj m[ je ro[ku: kuk[r s[ se 1pisala, se pa še spiš[. No, pa s[m se m1ogla spisat. Amp[k …”

Naša svetovalka je tako govorila in govorila, tako da smo se je komaj rešili. Kljub temu, da nas je zelo utrudila, se ji za njene “nasvete” lepo zahvaljujemo.

Klub obupanih učencev

Razlaga čudnih črk:

8 – beri kot zelo, zelo širok e 1 – beri kot črko v v besedi siv o – beri kot nek glas med i in j

x – beri kot črko h - – glas, izgovorjen med a in o


LJUBEZENSKI KOTIČEK

Fantu je všeč:

Fanta odvrača:

10 NASVETOV ZA ZAPELJEVANJE

  1. S slučajnimi opazki mu pokaži, da ti je všeč.
  2. Poglej svojemu izbrancu vedno znova v oči, čisto na kratko, potem poglej proč in spet poglej njega. Če bo sprejel igrico, je to dober znak.
  3. Počakaj na primeren trenutek, ko boš lahko prišla z njim v stik. Nikoli mu ne govori od zadaj, ampak vedno od spredaj in se pri tem smehljaj.
  4. Preden ga ogovoriš, bodi čisto sproščena. Tik pred srečanjem neopazno dvigni ramena, potem pa jih spusti in reci"Kar bo pa bo." Poznavalci pravijo, da to sprosti napetost.
  5. Ko se pogovarjaš, stoj kakšen meter stran od njega. Tako ne boš vsiljiva.
  6. Enostavno ga pokliči. Prej premisli, kaj mu boš rekla. Pazi, da te kdo ne zmoti.
  7. Piši mu pismo. To te kaj malo stane, zagotovo pa bo vzbudilo njegovo radovednost.
  8. Če gresta prvič skupaj ven, mu pokaži, da si odkrita.
  9. V pravem pomenu besede, začutiti morata vonj drug drugega. Malo nežnega parfuma ne bo odveč, vendar ne pretiravaj.
  10. Daj mu vedeti, da ti je všeč takšen, kot je.

Ti nasveti veljajo predvsem za dekleta.

Anja Curk, 8. a in Tina Jernejčič, 8.b


HOROSKOP

VODNAR - Ljubezen: V mesecu maju ti bo ljubezen naklonjena, saj se boš zbližal/-a s simpatijo oziroma poglobil/-a partnerske odnose. Partner/-ica ti bo naklonil/-a veliko pozornosti.
Šola:
Ocene niso najbolj bleščeče, ampak potrudi se, da ti ne bodo pokvarile počitnic.
Prijateljstvo: Čeprav so se vajine poti začele razhajati, ne skrbi, saj si dovolj družaben/-na, da si boš poiskal/-a nove prijatelje.

RIBI - Ljubezen: Popazi malo na svojega partnerja, da ti slučajno ne uide z drugo!
Šola: Tvoje ocene v tem šolskem letu so več kot brilijantne, zato naj te zaključek tretje konference ne skrbi.
Prijateljstvo: Imaš zelo veliko smisla za humor, zato ti prijateljev v kartoteki ne primanjkuje.

OVEN - Ljubezen: Poglej bolje okrog sebe, saj stoji zraven tebe. Pomisli, če je pametno razviti ljubezen iz dobrega prijateljstva!?
Šola: Malo preveč je obšolskih dejavnosti, raje se malo bolj posveti šolskim testom in spraševanju in s tem popravi spodrsljaje iz prejšnjih mesecev.
Prijateljstvo:
Mogoče pa je napačen/-a, pomisli če mu/ji res lahko zaupaš in ali misliš, da bo vse zadržal/-a zase.

BIK - Ljubezen: Misliš, da si se prav odločil/-a? Zakaj ne bi raje dal/-a času čas in tako prišel/-a do spoznanja, kaj v resnici čutiš?
Šola: Za ocene naj te ne skrbi, saj so odlične, če pa misliš, da bi jih moral/-a popraviti, se loti dela sedaj in ne ko bo že prepozno.
Prijateljstvo: Ni že čas, da mu/ji oprostiš? Tako bo tvoje življenje na novo zacvetelo, saj bo v tvoje življenje prinesel/-a veliko smeha in veselja.

DVOJČEK - Ljubezen: Tvoje ljubezensko življenje je katastrofa. Odloči se že enkrat za katerega/-o se boš ogrel/-a.
Šola:
Tvoji možgani so že na počitnicah. Zato se še malo potrudi in zdrži še te dni.
Prijateljstvo: Če jim ne boš verjel/-a, boš izgubil/-a vse. Naj te ne bo strah zaupanja.

RAK - Ljubezen: Poskušaj pozabiti staro simpatijo in se malce ozri okrog sebe. Če še nisi opazil/-a, pa še boš, da se je neko srce ogrelo zate.
Šola:
Ker je prišel maj, si šolo malo zanemaril/-a. Na srečo boš vsako slabo oceno tudi dobro popravil/-a.
Prijateljstvo: Prijateljstvo je v vseh smereh odprto, zato ne skrbi, če bodo prijatelji prihajali in odhajali. Jih boš vsaj več spoznal/-a in našel/-la pravega.

LEV - Ljubezen: Raje še malo počakaj, da ne bo zavrnitev prevelik pritisk zate.
Šola: Tvoje pohajkovanje je iz dneva v dan večje, zato se utegnejo tvoje ocene poslabšati.
Prijateljstvo: Misliš, da je is
kreno do njega/nje, da mu/ji lažeš. Pomisli, ali ga/jo je vredno izgubiti.

DEVICA - Ljubezen: Skrajni čas je, da ta oseba zve. Naj ti ne bo potem žal, saj priložnost izgubljena ne vrne se nobena.
Šola: Pazi, da ti znanje ne uide iz rok. Malo preveč je negativnih. Popravi jih, da ti ne bodo one pokvarile počitnic.
Prijateljstvo: Pustite mu/ji malo svobode. Ne more biti vedno s tabo; naj malo zadiha in spozna nove prijatelje.

TEHTNICA - Ljubezen: Stopi do njega/nje in ne bodi zadržan/-a. Stopi v akcijo in pokaži svoje roge.
Šola: Javi se in popravi vse slabe ocene, ki si jih dobil/-a v tem semestru.
Prijateljstvo: Dajaj tudi ti njemu/njej, kolikor on/-a tebi, da ne bo prišlo do kakšnega spora.

ŠKORPIJON - Ljubezen: Zakaj ravno on/-a? Kaj vidiš na njem/njej? Poglej naokrog in videl/-a boš, da ni edini, ki je pravi zate.
Šola:
Ocene so povprečne, čeprav si sposoben/-na več. Potrudi se in ne misli na počitnice.
Prijateljstvo: Končno si ga/jo našel/-a. Pazi, da ga/jo spet ne izgubiš.

STRELEC - Ljubezen: Povej mu/ji. Zakaj te je strah? Saj ni pošast, ki jé ljudi (zaljubljence).
Šola:
Bravo, uspelo ti je. Dosegel/-la si večje cilje, kot si si jih zastavil/-a.
Prijateljstvo: Začni mu/ji zaupati in ne skrbi, ne bo te izdal/-a.

KOZOROG - Ljubezen: Kar naprej misliš na svojega/-o bivšega/-o? Povej mu/ji in le tako boš izvedel/-a, če morda tudi on čuti enako.
Šola: Ne zanemarjaj šole zaradi ljubezni.
Prijateljstvo: Razširi svoj prijateljski krog.

Nika KOSIČ, 8.c


HUMOR

AVTOŠTOP – merjenje hitrosti avtomobila, saj štopamo premikajoči se avto
BUTELJKA – butelj ženskega spola
DROG – droga moškega spola
FILOZOF – tovarniški delavec na oddelku za polnjenje zof
GORETI – živeti v stilu gore
GRAFIKA – veda o grafih
JEZA – ženski jez
KOMAR – tisti, ki med prostim časom pada v komo
KOZAREC – prebivalec Kozare
KRIŽATI – reševati križanko
KROMPIR – pivo iz kroma (Cr), kromatsko pivo
KRETEN – prebivalec Krete
KROŽNIK – objekt, ki kroži. Luna je primer krožnika, saj je naravni satelit, ki kroži okrog Zemlje
MARKANTNOST – veda o bivši nemški denarni valuti marki (DEM)
MEDVED – tisti, ki ve kaj je med
MOČERAD – tisti, ki ima rad moč. Zaradi izgovorjave je dodan samoglasnik e. Tako nastane iz močrad močerad.
NADREJENI – tisti, ki so bolj rejeni od rejenih
NALIVNO PERO – pero, s katerim se nalivamo
NASLONITI SE – poistovetiti se s slonom
PALAČINKE – služabnice v palači
PICICA – majhna pica
PLEMENITOST – pripadnost nekemu plemenu
POGODBA – godba po godbi
POVODEC – objekt, ki plava po vodi
PRAZNIK – del naprave za praznjenje
PRODAJALEC – Pro Dajalec je tisti, ki profesionalno daje
RIBEZ – tisti, ki beza (lovi) ribe
ROJSTVO – veda o obnašanju znotraj različnih rojev (roj čebel, kobilic …)
SADIZEM – sinonim za sajenje
SAMORASTNIK – človek, ki v otroštvu ne počne drugega, kot raste
SANKCIJA – družabna igra s sankami
SEKIRA – priprava za sekiranje
SOKOVNI
K – tisti, ki pomaga kovati, kuje z nami ali pa je kovačev asistent
ŠVICAR – tisti, ki švica, se zelo poti
TOČKA – manjša toča
TURIZEM – veda o turistih
VULKANIZER – človek, ki neprenehoma zre v vulkane
ZAPELJIVEC – tisti, ki prevaža osebe ali pa nas na hitro nekam zapelje (iz ang. taxist)
ZASLON – stepska žival, ki se neprenehoma skriva za slonom
ZRAČNICA – zračnik ženskega spola
MINISTER – tisti, ki nastavlja mine


LITERARNI KOTIČEK

Prvarčki so že pravi pisatelji. Preberite, kaj vse so videli na kmetiji, ki so jo obiskali.

Na kmetiji

NA KMETIJI SO KRAVE, BIKI, PRAŠIČI …SICER MI NISMO VIDELI PRAŠIČEV, SMO PA VIDELI KRAVO, BIKA IN TELIČKA. tELIČEK JE BIL PRESTRAŠEN, BIK PA JE ZNOREL. KRAVE SO SE RAZDIVJALE. VIDELI SMO VELIKO PRIKLJUČKOV IN TRAKTOR. TRAKTOR JE BIL ORANŽNE BARVE. EDEN OD PRIKLJUČKOV JE BIL POBIRALNIK.

ANŽE STEGEL, 1. B

V ČETRTEK SMO ŠLI NA KMETIJO V STARO VAS. BILI SMO V HLEVU. V NJEM JE BILO VELIKO KRAV. VIDELI SMO TUDI KOKOŠI. KMETICA NAS JE ODPELJALA NA SENIK. TAM JE BILO SENO. Z NJIM HRANIJO KRAVE.
TAKO JE NA KMETIJI.

ANA SEVER, 1. A

Učenci drugega razreda so bili pred nedavnim na taboru. Preberimo, kaj vse so tam videli in doživeli.

V ponedeljek, 15. 4. 2002, smo se zgodaj zjutraj odpravili na tabor. Ko smo odhajali z avtobusne postaje, smo bili že vsi nestrpni in v pričakovanju. Med vožnjo je bilo nekaterim slabo.
Ko smo prispeli na kmetijo, smo najprej pojedli kosilo in nato odšli v svoje sobe. V sobah smo se preoblekli, potem pa smo si šli ogledat kmetijo: hlev in živali. V torek po zajtrku smo jezdili ponija. Po kosilu smo šli na pohod v Javorje. Ko smo se vrnili, smo naredili punčke iz cunj. Pred večerjo so nas popeljali še s traktorjem do vasi Mlake, po večerji pa smo gledali risanko, nato pa smo šli še v čebelnjak. V sredo zjutraj smo sodelovali pri peki kruha in to je bil tudi naš zadnji dan tabora.

Napisala sem, kar mi je bilo na taboru najbolj všeč.

Laura Slamič, 2. a

Šli smo na kmetijo Podmlačan.
Tam smo jezdili ponije, pekli kruh, delali punčke iz blaga, peš smo šli na Javorje, vozili smo se s traktorjem, si ogledovali kmetijo in čebelnjak. Najbolj se mi je vtisnil v spomin dogodek, ko smo jezdili ponije, saj je to moja najljubša žival. Najbolj naporen pa je bil pohod na Javorje. Pot je bila dolga deset kilometrov, pa še vreme je bilo slabo. zelo zanimiv je bil tudi obisk čebelnjaka. Skozi steklo smo opazovali čebele in njihovo satovje, ki je bilo polno medu.
Ko smo delali punčke iz blaga, sem jaz naredila najmanjšo.
Hrana je bila zelo dobra in tudi sobe so bile zelo lepe.

Petra Komac, 2. a

V ponedeljek, 15. 4. 2002, smo se ob 8 uri zjutraj z avtobusom odpeljali proti Bukovju in nato proti Škofji Loki.
Ko smo prišli na turistično kmetijo Podmlačan, smo odložili potovalke na hodniku in si šli ogledat sobe. V prostem času smo kartali.
Drugi dan smo zgodaj vstali. Za zajtrk smo imeli med in maslo, za kosilo pa krompir, meso in solato. Kdor je prej pojedel, je šel lahko na peč igrat karte. Popoldne smo šli na dolg pohod. Bilo je zelo naporno. Zadnji štirje smo se skoraj vlekli po tleh.
Nič pijače nismo imeli, samo piškote in sladkarije. Videli smo deset mrtvih in enega živega močerada.
Ko smo se vrnili na kmetijo, smo izpolnjevali delovne liste. Potem smo se v sobi igrali.
Po večerji smo gledali risanko, po tem pa smo šli spat, še prej smo se malo strašili.
Tretji dan smo imeli dober zajtrk, potem smo se do kosila igrali, po kosilu pa smo se odpeljali proti Postojni.
Čeprav je na taboru kar tri dni deževalo, je bilo zelo lepo. Videli smo veliko živali, pekli smo kruh in se vozili s traktorjem.

Marko Kočevar, 2.a

Pa nikar ne mislite, da se drugarčki samo potepajo in se z ničimer ne ukvarjajo. Presenečeni boste ob branju naslednjih prispevkov, saj boste ugotovili, da so ti majhni nebogljeni otročički še kako veliki in že pravi športniki.

ATLETIKA JE LAHKO TUDI ZABAVA

Hodim v 2. razred. Vpisana sem v atletski krožek na naši šoli. Treninge imam vsak torek.
Ko pridem na trening, se preoblečem v športno opremo. Zberemo se v telovadnici. Najprej imamo ogrevanje. tečemo in imamo različne razgibalne vaje. Nato treniramo posamezne atletske panoge: tek, skok v daljino, skok v višino, tek preko ovir in met žogice. Delamo tudi vaje za hitrost in moč. Takrat tečemo preko različnih ovir in delamo vaje vzdržljivosti. Za konec treninga se sprostimo ob različnih igrah: igramo košarko, nogomet, odbojko, hokej in med dvema ognjema.
Po koncu treninga smo vsi utrujeni. Ker nam je pri krožku lepo in se zabavamo, ga vsi radi obiskujemo.

Mija Plevnik, 2. a

Učenci četrtega razreda pa pišejo že prave pesmi.

Naše želje

V šoli vsem nam je lepo,
Čeprav pri testu je težko.
Vsi se počitnic veselimo
In na morje si želimo.

Dominik Derenčin, 4. a

Deli telesa

Ješ z rokami,
igraš se z rokami.

Hodiš z nogami,
brcaš z nogami.

Ko je hudo,
misliš z glavo.

Marko Pavlovič, 4. a

Učenci šestega razreda so pisali na naslov Muha brez vozniškega izpita

Naša kuhinja je bila domovanje neke majhne muhe.
Bil je lep, sončen dan in naša družina je uživala ob dobrem kosilu, ko kar naenkrat zaslišimo brenčanje.
Opazili smo, da je to majhna muha. Vijugala je po zraku, se vrtela in zganjala norčije.
Kar naenkrat pa sem muho zagledal v moji juhi. Vprašal sem jo, le kaj si misli, da kar tako pristane v moji slastni juhi .
Muha je otresla s krilci in mi povedala, da je na
preizkušnji znanja za vozniški izpit imela dobre ocene, le pristajanje ji je delalo velike težave.
Rešil sem jo iz juhe in ji rekel, naj ne pristaja več v mojem krožniku.
Obljubila mi je, da bo pristajanje še vadila, da zopet ne pade komu v krožnik

Tine Berginc, 6.b

V našem stanovanju živi muha Micka. Vsak dan me moti pri pisanju naloge. Z mano gre v šolo, ko pa spim, se mi usede na glavo in me vibrira. Nekega dne smo pisali pomemben test. Pa je odšla z mano, čeprav ji nisem dovolil. Imel sem tremo, muha, ki pa je želela pozornost, mi je letela nad glavo in se oglašala. Ko je učiteljica to opazila, mi je dala opomin, muho pa poškropila z biokilom, tako da je umrla.

V moji sobi sem ji celo izkopal grob v parket in ga okrasil z rožami. To je bilo življenje muhe Micke.

Aljaž Trenta, 6.b

Razmišljali pa so tudi o tem, kako bi oni vzgajali svoje otroke.

KAKO BOM JAZ VZGAJALA OTROKA

Kako bom jaz vzgajala otroka? Pri tem je odvisno, kakšen bi bil ta otrok. Lahko bi bil fant ali dekle. Lahko bi bil otrok poreden ali priden.
No, recimo, da bi bil poreden fant. To je včasih najtežji primer. Če bi pri pouku klepetal, bi ga naučila, naj govori le, če ga kdo kaj vpraša. V primeru, da bi vseeno klepetal, bi ga le opozorila. Nikoli ne bi uporabljala grdih besed. Stroga bi bila le takrat, ko bi bilo to potrebno. Pustila bi mu tudi veselje, sicer bi imel preveč energije za razgrajanje in neumnosti v šoli. Učno snov bi ga učila tako, da bi imel do učenja vsaj malo veselja. Nekoliko bi se ravnala tudi po očetu iz zgodbe Moja mladost in moj oče. Naučila bi ga spoštljivega odnosa do hrane in ljudi. Naučila bi ga, da se je potrebno truditi, da ne postaneš samo pomožen delavec s slabo plačo. Dajala bi mu zmerno žepnino, da bi se naučil samostojno ravnati z denarjem. Za vsak dober dosežek bi ga tudi nagradila.
Vendar pa je vzgoja otrok kljub predstavam, ki jih imamo, zelo težavna. Zdi se kot sestavljanka dobrih lastnosti, ki jo moraš čim hitreje sestaviti.
Ko je sestavljena nastane odgovorna oseba, ki lahko brez težav samozavestno vstopi v svet odraslih.

Martina Benčan, 6.d

Vzgajati otroka ni lahko. Treba je vložiti veliko truda in potrpljenja, preden ga vzgojimo v odraslo in odgovorno osebo, ki spoštuje sebe in druge.
Prav Fran Saleški Finžgar izkazuje veliko spoštovanje do svojega očeta. Njegov oče nam pokaže, kakšna je najprimernejša vzgoja. To je vzgoja brez palice in surovih besed. Otroka pa je treba vzgojiti tudi tako, da ni požrešen in skopu
šen, da deli stvari, hrano in vse drugo s svojimi družinskimi člani. Zato se strinjam s Franovim očetom.
Otroka učimo tudi s svojimi dejanji, s svojim mišljenjem, s svojimi pogledi in posvetovanjem družinskih članov med seboj. Otrok v družini začuti vse: ljubezen, sovraštvo, žalost, veselje
… Ponavadi ima otrok prav starše za svoj zgled. V zgodnjem otroštvu mu pomenijo vse.
Moji starši me učijo in vzgajajo na poseben način, ki je edinstven in neponovljiv. Skoraj gotovo bom jaz svojega otroka (seveda, če ga bom imela) vzgajala drugače od svojih staršev. Prav gotovo pa ga bom naučila ljubezni, prijateljstva in dobrotljivosti, ki je tako pomembna v družini. Pomembno pa je tudi, da se z družinskimi člani pogovarjajo in posvetujejo. Otrok mora vedeti, da lahko staršem zaupa vse svoje težave, misli, mišljenja in ljubezen.

Ana Rovan, 6.d


Ste že kdaj potovali v daljne dežele? Ne? Pa bi radi?Da?Potem se namestite v udoben naslonjač, začnite brati potopis, ki je pred vami in odpotujte skupaj z Majo.

AFRIKA – BOCVANA(potopis)

Svet je zelo velik. Če bi hotel videti vse dele sveta, od tistih najbolj velikih in čudovitih do tistih najbolj majhnih in pravljičnih, bi potreboval celo svoje življenje in morda še več. Sama sem prepotovala že veliko sveta. Videla sem že veliko različnih držav in prav v vsaki so različni ljudje. Ne razlikujejo se le po barvi kože in po obliki obraza. Prav vsako prebivalstvo ima svoje navade, običaje, plese, jedi, pijačo in seveda raznolike jezike, za katere sploh ne veš da obstajajo, dokler jih ne slišiš. Prejšnji mesec sem se odpravila v prečudovito državico na jugu Afrike – v Bocvano.

V nedeljo zjutraj sem se na ljubljanskem Brniku poslovila od družine in s težavo prišla do letala, kajti dež je padal zelo močno in dežne kaplje so udarjale po mojem dežniku in močile vetrovko. V letalu sem se udobno namestila in se privezala s pasom. Prijazne stevardese so mi postregle s pijačo in prigrizkom, kajti čakala nas je petnajsturna pot do Namibije, države poleg Bocvane. Skozi okroglo letalsko okno sem hotela opazovati pokrajino pod mano, vendar sem kmalu ugotovila, da je letalo obdano s puhastimi oblaki. Zaspala sem, ko so se na nebu že začele svetlikati zvezde. Iz sanj sem stopila ob petih zjutraj, ko me je mlada gospodična poleg mene zbudila. Še malo megleno sem skozi okno videla puščavsko obrobje in sonce mi je že sijalo v oči in hotelo prebuditi moje zenice. Opazila sem, da smo prispeli. Ko sem stopila iz vročega in zatohlega letela, me je po obrazu oblila vročica. Zunaj je bilo polnih 40 stopinj Celzija. Še preden sem si svoj težak nahrbtnih obesila na šibka ramena, so me obstopili štirje suhljati možje z resnimi obrazi in začeli name močno kričati. Začudeno sem pogledala in nisem vedela, kaj zahtevajo od mene, dokler se ni prijazna gospa dotaknila moje rame in mi šepnila: “ Hočejo vaš potni list.” Tedaj so mi stvari postale bolj jasne. Pogledala sem okoli sebe in videla majhno leseno barako, ki naj bi predstavljala največje letališče države in povem vam, če bi lahko primerjala tisto letališče z evropskimi, bi se razmerje glasilo ena proti nešteto. Še isti dan sem se z mestnim avtobusom prepeljala čez mejo v Bocvano.

V avtobusu je bil zadušljiv zrak in predvsem je bilo peklensko vroče. Poleg mene so bili v avtobusu le turisti. Vozili smo se mimo revnih vasic in opazovala sem prebivalstvo. Ženske so prale perilo v reki z zelo umazano vodo, zato se nisem čudila otrokom in nekaterim moškim z bledimi obrazi, ki so neprestano bruhali v jarek. Ko smo prispeli v mesto sem začela iskati prenočišče. Našla sem staro, na pol podrto stavbo, na kateri je bil napis hotel. Previdno sem vstopila in povprašala, če je to edini hotel v vasi. Ko mi je prijazna gospa prisegla, da se stavba ne more zrušiti in me na kolenih prosila, naj ostanem, ker bo le tako dobila denar, da si kupi kaj za pod zob, sem se vseeno namestila v hotelsko sobo. Ko me je lastnica hotela pripeljala v sobo, sem se tako čudila njeni prijaznosti, da sploh nisem opazila, kakšna je soba. Ni bila obdana s stenami, ampak so me od drugih sob ločile le zavese. V levem kotu na tleh je bila odeja, pod njo pa nekaj suhe trave obdane z deskami, da je bilo ležišče mehkejše. Zraven ležišča je bila nekakšna lesena škatla, ki je prikazovala stranišče “na štrbunk”. Raje nisem razmišljala, katere živali bi lahko bile okoli mene, zato sem se takoj premestila v ležeči položaj in poskušala takoj zaspati. Še prej sem molila in prosila Boga, naj me varuje na poti. Edina pozitivna misel preden sem zaspala in me je malce pomirila, je bila ta, da sem vesela, da imam vsaj streho nad glavo, kajti po malem je začelo deževati in čutila sem, kako se dviga vlaga. Takoj sem zaprla oči in se potopila v sanje.

Zjutraj me je zbudilo kričanje in vreščanje ljudi in kaj kmalu sem ugotovila, da je ponoči dež tako močno padal, da je poplavil celo mesto, kajti ko sem stopila s hiše, sem ugotovila, da sem do kolen v vodi. Lastnica hotela mi je povedala, da se bo kmalu zjasnilo in da bo voda kmalu odtekla v bližnjo strugo, saj se to menda zgodi nekajkrat na teden. Gospo sem težko razumela, kajti zelo slabo je govorila angleški jezik. Povabila me je na zajtrk in če povem po pravici sem se ga prav veselila, saj sem bila že pošteno lačna. A verjemite, da me je lakota kmalu minila, ko sem videla, kaj me čaka na mizi. Na lesenem krožniku so bili surovi in le malo osoljeni polži ter sok Sluznik, ali po njihovo Klišre, ki je bil pripravljen iz polževe sline. Raje sem se lotila sendviča, ki mi je ostal od poleta. Kot je rekla prijazna bocvanka, se je čez nekaj časa zjasnilo in vas je bila zopet takšna kot prejšnji dan. Sprehodila sem se po vasi in si ogledala šolo ter vaško bolnico. Na moje začudenje pa ostali prebivalci te male vasice niso bili tako prijazni kot moja gostiteljica. Hodili so mi za petami in me gledali kot teleta v nova vrata, če se lahko tako izrazim. Ko sem prišla na šolsko dvorišče in si ogledala notranjost šolskega prostora, me je spreletela mrzlica. Pri sebi sem si mislila, zakaj povsod po svetu otroci nimajo priložnosti, da bi se naučili brati, pisati ali morda spoznavati življenje po svetu. V šoli je bilo prostora le za deset otrok, vas pa ima petsto prebivalcev in vedela sem, da veliko otrok šole sploh ne obiskuje in ne zna brati, kaj šele da bi vedeli, na kateri celini živijo in kaj je zanjo značilno. Ko sem iskala bolnico, sem videla veliko manjših gručic ljudi, ki so poplesavale v krogu in imele posebne plesne korake in pesmi. Globoko v sebi sem si mislila, da so ti ljudje zelo srečni in se znajo zabavati, čeprav so zelo revni. V družini delajo samo moški in vem, da njihov zaslužek ni velik, vendar z denarjem znajo ravnati bolje kot marsikdo med nami, predvsem pa znajo varčevati in ne kupujejo brezzveznih stvari, ki v omari delajo samo prah in na koncu pristanejo v smetnjaku.
Čisto na koncu vasi sem našla bolnico, ki pa je bila lepo urejena in čista. Zaradi okoliščin se mi je zdelo zelo čudno, da je vse tako urejeno. In kmalu sem svoj sum potrdila, kajti bolnico so res upravljali prostovoljni delavci Rdečega križa. Na preglede so Afričani prihajali redno in se testirali proti različnim boleznim, predvsem AIDS-u in hepatitisu. V bolnici so mi postregli z mrzlim čajem, saj so vedeli, da že cel dan nisem ustom privoščila nič tekočine. Tam sem tudi pojedla fižol v konzervi, ki sem ga prinesla s seboj. Ponudili so mi prenočišče za naslednji mesec; toliko časa sem še nameravala ostati tam. V naslednjih dneh sem si ogledala puščavo Kalahari in reko Oranje. V puščavi pravzaprav nisem videla nič posebnega, le nekaj puščavskih živali ter prečudovito oazo. V reki Oranje sem si ohladila moje vroče telo in se temeljito skopala in z majhnimi in razigranimi otroci čofotala v plitvi vodi. Trinajstletno deklico sem naučila plavati. Za spomin mi je podarila leseno ploščico, v katero je bilo izdolbeno njeno ime – Mabata.
Ob večerih pa sem pomagala v bolnici in hodila k reki po čisto vodo. Prišel je dan, ko sem na moja, takrat še bolj suhljata ramena, položila nahrbtnik in se poslovila od majhnih dečkov in deklic, ki sem jim brala pravljice; saj sem se naučila tudi njihovega jezika.
Polna novih dogodivščin, znanja in spoznanj sem odšla preko Afrike in Sredozemskega morja nazaj domov.
Vesela sem, da sem zopet spoznala nove ljudi in njihovo življenje. Rade volje sem jim pomagala pri učenju in jih naučila tri prečudovite besede: MI SMO SREČNI. Prepričana sem, da to drži, pa čeprav so revni in velikokrat nimajo kaj jesti. Sedaj vem, da sreča ni v denarju in da denar pokvari veliko ljudi ter onesreči njihovo srečo.

BULA AHA MATUM 'BODI VESEL, DA ŽIVIŠ'!

Maja Tiselj, 8.c


Ali ste si kdaj želeli napisati kakšno pemico, pa vas svinčnik ni in ni hotel ubogati? Preberite naslednje pesmice, mogoče boste dobili kakšen navdih.

JEKLENI PTIČ

Jekleni ptič, ki ni iz narave,
a leta v širne daljave,
prelet
¸ vse poplave
in zmore mnoge višave.

Človeška roka ga je izoblikovala,
za njih to ni bila le šala.
Danes pa upajo vsi,
da ne bodo potrebovali padala.

Brez njega bi bili prikrajšani
za mnoge hitre stvari.
saj z ladjo čez oceane
bi potovali dolge dni in noči.

Oni temu pravijo letalo,
saj v daljave jih je popeljalo.
A za nas to ostaja le jekleni ptič,
ki nam, zaenkrat, ne koristi nič.

Sara Lavrenčič, 6.d

 

 

Brez njih ne gre

Avto ni slon,
je kočija brez konj.

Letalo ni vagon,
je ptič na motorni pogon.

Vlak ni reka zelena,
je kača jeklena.

Ladja ni banja lesena,
je hiša za morje zgrajena.

Ana Rovan, 6.d

Za konec pa preberite še domišljiski spis, ki je bil nagrajen na literarnem natečaju Društva slovenskih pesnikov in pisateljev.

PAJEK FRANCI, MOJ SOSTANOVALEC

Bilo je sobotno zgodnje spomladansko jutro, ko me je mama zbudila. Ni bila edina. Trenutek za njo se je zoprno začela oglašati še budilka. Z gromkimi piski ji je počasi uspelo priti do bobničev in me končno zbuditi. Vstala sem, se odpravila v kopalnico, ki je od moje sobe oddaljena le nekaj slabih metrov, a sem za pot vseeno porabila pet mučnih minut. Tam sem se šele zares zbudila. V obraz sem si pljusknila nekaj mrzlih vodnih kapljic in to je končno in dokončno prebudilo moje čute. Šele takrat sem se spomnila, zakaj me je mama zbudila tako zgodaj. Odpravljale smo se na Dunaj, v mesto, kjer še nikoli nisem bila in sem prav zato sprejela mamino povabilo. Ona gre tja zgolj poslovno.
Ko
sem se v kopalnici za silo oblekla in uredila, sem še vedno v copatih, počasi a ponosno, pricapljala v kuhinjo. Tam me je čakala mama, vsa živčna in iz sebe, saj jo je na Dunaju čakal pomemben sestanek. Ko me je zagledala v copatih, me je poslala v kopalnico in mi zabrusila, naj se obujem. Ubogala sem jo in se kmalu vrnila nazaj v kuhinjo. Takrat je v rokah že držala mojo torbo in bundo. Hitro sem se oblekla, poslovili sva se od družine in odšli skozi vrata novim dogodivščinam naproti. Takoj ko sva se presedli na vlak, me je zajel trden, globok in močno potreben spanec.
Bila je sobota. V naši hiši je navada, da ta dan vsi mrzlično pospravljamo. Ker se to z mojo sobo zgodi enkrat mesečno in sem imela točno tisto soboto željo po urejeni sobi, sem iz hodnika pripeljala sesalec. Takrat pa sem nekaj opazila. Iz levega zgornjega kota je kot za stavo drvel pajek. Zdelo se je, kot da se mu nekam zelo mudi. Ko je prispel do omare, je malo zaviral in se zmuznil za njo. Že od nekdaj ne prenesem pajkov, naj bodo veliki ali majhni, črni ali zeleni, popolnoma vseeno je. Vedno so se mi zdeli ogabni, zato sem bila prav vesela, da se je skril in ga ne bo treba posesati. Ko sem končala z mučnim čiščenjem, sem se od utrujenosti zgrudila na posteljo. A oči so mi pristale na nečem zelo zanimivem. Tekla sem po lupo in si pobliže, a z zadržki ogledala pajkovo mrežo. Neverjetno. Okoli nje je bilo posejano cvetje različnih barv, okna in vrata pa so se svetila bolj kot zlato. Na poštnem nabiralniku je z mikroskopsko majhnimi črkami pisalo “Pajek Franci”. Nikoli mi ni prišlo na misel, da imajo pajki tudi imena kot ljudje. Sklepala sem, da se Franci ne bo kmalu vrnil izza omare, ker se preveč boji mojega sesalnika. Sklenila sem, da bom v levi zgornji kot pogledala jutri, ko pride lastnik pajčevine nazaj.
Naslednji dan popoldne sem v mreži zagledala luč. Ravno v tistem trenutku pa se je začel oglašati moj želodec. Glasno je prosil za hrano. Takoj sem pozabila na pajčevino in hitro stekla do hladilnika, da bi ustregla goreči želji mojega želodca. Pripravila sem si veliko skledo slastnega čokolina. Z njo sem se odpravila v sobo in tam jedla. Kar naenkrat je v mojo skledo nekaj padlo. S prostim očesom nisem mogla ugotoviti
, kaj bi to bilo, zato sem vzela lupo in, glej ga zlomka, v skoraj že izpraznjeni skledi je plaval lep rdeč čeveljček z rumeni vezalkami. Vedela sem, da je čeveljček last pajka, zato sem ga želela vrniti, a sem opazila, da luč v mreži ne gori več. Ko sem se obupana sklonila nazaj, sem videla pajka, kako s svojim priborom sreba moj čokolino. Je pa prebrisan. S čevljem me je ukanil in tako omogočil sebi dostop do hrane. To je bila priložnost, da si ga natančneje ogledam. Bil je črne barve, imel je osem suhih in kosmatih nog, dvoje oči in prijeten pogled. Ker je bil skrajni čas, da se spopadem s svojim pajkostrahom, sem se mu predstavila. V odgovor mi je poslal tisto, kar sem nedolgo nazaj prebrala na njegovem poštnem nabiralniku. Ni pa mi šlo v glavo, kako da prav tisti pajek, ki se naseli v zgornji levi kot moje sobe, zna in lahko govori? Ker sem o tem razmišljala na glas, sem v odgovor dobila pojasnilo, da Pajek Franci ni navaden pajek ali celo suha južina. Te je namreč sovražil in to je močno poudaril. Razložil mi je tudi, da se v ta levi zgornji kot ni naselil brez vzroka in da tudi jaz nisem nobeno naključje. Iz njegovega pripovedovanja sem razbrala, da me je več tednov opazoval in ugotovil, da sem sostanovalka, kakršno si je vedno želel, saj s sesalnikom strašim bolj poredko, pa še njegovo najljubšo hrano – čokolino – rada jem. Med tem pogovorom, malo je že mejil na samogovor, se je ves čas otepal nekaj drobcev čokolina. Pomagala sem mu. Začudeno me je pogledal, češ da sem prva, ki to počne brez rokavic in z dobrim namenom. V tistem trenutku mi je mama zaklicala, naj grem z njo po nakupih. To počnem z največjim užitkom, zato sem se hitro poslovila od mojega novega prijatelja in se pridružila mami.. Franci pa sploh ni bil užaljen, samo rekel je, da se bova še srečala. Po tem dogodku ga kar nekaj dni nisem videla. Kasneje mi je povedal, da je večino dneva ali pospravljal ali bral in iskal nove besede v Slovarju pajkovega knjižnega jezika.
Čez nekaj dni
sva se spet srečala. Če se še dobro spomnim, je bil takrat petek. Ob petkih rada doma poležavam pred televizijo in skrbim, da se kakšna dobra stvar v hladilniku ali v shrambi ne bi pokvarila. Tako sem tudi tisti petek preživela tam, le da sem bila slabo uro tudi v sobi. Tam sem risala in kmalu opazila, da nisem edini “umetnik” v sobi. Na mizi se mi je pridružil tudi Franci s svinčnikom za ušesom in zvitim risalnim papirjem pod ramo. Razgrnil ga je in začel risati. Nič nisem rekla, samo opazovala sem ga. Imel je dober občutek za risanje. Narisal je mene in na to stvaritev je bil zelo ponosen. Kasneje sem še jaz narisala njega v lepih zelenih hlačah, modri majici in z različnimi čevlji na nogah. Sliki sva nameravala zamenjati, a ker je bil njegov format silno premajhen, moj pa ravno toliko prevelik, sva se odločila vsak svojo sliko obesiti na svojo steno.
Nasl
ednji dan sem med pisanjem domače naloge na mizi opazila njegovo sporočilo in ga prebrala. Pisalo je približno tako:Danes popoldne bi te rad povabil v moje domovanje, zato te prosim, če se pripraviš na tvoj prvi ogled mreže od znotraj. Franci!” Nisem mogla verjeti! Kako naj bi jaz, človek s 180 cm, zlezla v luknjico, ki ima premer približno 1 cm? Res mi ni bilo jasno, a ker sem mu zaupala, sem se, ko sva se popoldne dobila, predala radovednosti. Najprej me je lepo pozdravil in mi poslal prijeten nasmeh, potem pa me je strogo pogledal in vprašal, če sem pripravljena. Pokimala sem. Franci je iz svojega levega žepa potegnil majceno vrečko iz nje pa ščepec roza prahu. Posul ga je po mojih rokah, nogah in trupu. Nenadoma sem začutila omotičnost. Kmalu zatem sem pred sabo zagledala Francija. A bil je tako velik kot jaz. Zdaj sva bila v istem svetu. Takrat pa je na vrata moje sobe potrkala mama. Panika. Hvala bogu je mislila, da sem odšla s psom na sprehod in ni niti malo posumila. Midva pa sva nadaljevala potovanje po pajkohiši. Najprej je sam zlezel do mreže in se ponovno spustil do mene. Zdelo se je, kot da je privezan na nit, ki se sveti samo v določeni poziciji. Nanjo je zatem privezal še mene in tako sva se počasi dvigala in prispela do mreže. Šele takrat sem imela možnost pogledati navzdol. Bilo je dosti boljše kot iz moje prejšnje perspektive. Postelja je bila ogromna, da ne govorimo o mizi, ki je ležala točno pod nama. Svinčnik se je zdel dolg vsaj ene meter. Takrat sem se ozrla nazaj proti mreži in uzrla lesena, z zlatom pobarvana sprednja vrata in okna. Pred njimi je bil vrt. Na obeh straneh vrta so bujno uspevale vse vrste rož z živobarvnimi cvetovi. Bilo je čudovito. Čar rož so dopolnile čebele s svojim prijetnim brenčanjem in lebdenjem od cveta do cveta. Šele takrat sem iz daljav zaslišala Francija. Vabil me je v hišo. Vstopila sem in si začela odvezovati vezalke na mojih čevljih, ko me je ustavil in mi zatrdil, da tudi pri njem sesalec bolj malokrat straši. Najprej so se moje oči zazrle v hodnik. Bil je lepo opremljen. Na vsaki stani je hodnik imel še dvoje vrat. Odšla sva v kuhinjo, kjer mi je novi prijatelj ponudil čaj in piškote, menda domače. In najbrž ni lagal. Bili so odlični. Ko sva se najedla, mi je razkazal še ostale prostore svoje pajkohišice. Najbolj sem bila navdušena nad kopalnico. Bila je ogromna. V njej je bila kad, tuš, dva umivalnika in ogromno prostostoječe ogledalo. Kopalnica je bila modre barve in tudi barva opreme se je skladala z njo. Tudi ostali prostori so mi bili všeč. Na poti ven sem v kotu zagledala ogromno omaro za čevlje. Bila je razdeljena v sedem predalov in na vsakem od njih je bil napisan en dan. Ko sem odprla enega od njih sem zagledala dvoje parov čevljev, ki so si bili med seboj vsaj malce podobni. Čeprav sem v enem predalu, na katerem ni pisalo nič, našla osem različnih čevljev in ko je videl, s kakšnim vprašanjem se ukvarjam, mi je rekel, da so njihove boljše polovice spodaj na moji ogromni mizi. Zasmejala sem se in mu obljubila, da jih bova skupaj našla. Pospremil me je ven in mi zagotovil, da to ni moj zadnji obisk pri njem. Pomagal mi je zlesti dol in me kar od zgoraj posul z belim prahom in vrečice, ki jo je potegnil iz desnega žepa. Takrat pa se je zgodilo. Nekaj je glasno zapuhalo. Z dušo in telesom sem bila spet v kupeju z mojo mama.
Dunaj je krasen, vse te stavbe, kipi in znamenitosti – nepozabno mesto. Nepozabne pa so bile tudi moje sanje, saj sem se iz njih naučila, da je še tako, navidez ogabna živalca, prijetna in prijazna, če si ti do nje prijazen. Stari rek govori: Kar daš, to dobiš. Mimogrede, mami je šel sestanek odlično.

Nina Doles, 8. a

 


ZAHVALA

Upamo, da vam je bil časopis všeč in da ne bo, vsaj še nekaj časa, odromal v koš za smeti.

Za nastanek tega časopisa imamo največ zaslug člani literarnega krožka (pa ne da se hvalimo), in sicer Maja Tiselj, Nika Kosič, Marina Radič, Anja Curk, Petra Jurič, Andreja Frelih, Vesna Španič, Maja Poturovič, Tina Jernejčič, h kakovosti pa so seveda pripomogli tudi drugi mladi ustvarjalci s svojimi literarnimi in likovnimi prispevki.
Za naslovnico sta poskrbeli Urška Gruden, 6. a
in Anja Primožič, 8. a.
Zahvaljujemo pa se seveda tudi učiteljici Romani Harmel, ki je učence vzpodbujala k likovni ustvarjalnosti in s tem popestrila videz našega in vašega časopisa.
Nikakor pa ne smemo pozabiti na našega zvestega računalničarja, g. Antona Pereniča, ki nam je stal ob strani, kadar nam je ponagajal računalnik, in ki je poskrbel za tehnično plat nastajanja časopisa.

Lepo vas pozdravljamo!

Člani literanega krožka in mentorica Andreja Mlakar