ŠOLSKO LETO 2004/05 CENA 300 SIT

OJLA!

Leto je naokoli in vi spet listate po novem šolskem časopisu. Tudi letos smo poskrbeli, da je v njem veliko zanimivih in zabavnih zgodbic, pesmi, kvizov, anket, križank in še mnogo drugega. No, kaj še čakate? Hitro začnite obračati list za listom in zares zbrano in pozorno, da slučajno ne izpustite česa, preberite letošnje Tigrove stopinje. Vanje smo vložili veliko truda, učenci s svojimi prispevki in mi, ki smo ga po tednih vsakodnevnega dela dokončno oblikovali.

Zahvalili bi se vsem, ki so kakorkoli pripomogli k nastanku letošnjih Tigrovih stopinj, posebej pa še učiteljem in vodstvu šole, kajti tudi zaradi njih lahko listamo letošnjo številko Tigrovih stopinj.

Vsem skupaj pošiljamo en velik tigrov pozdrav!

Melita Poniž, Anteja Ožbolt, Sebastajan Obradovič, Petra Komac, Mija Plevnik in mentorica Martina Kuzman.

Naslovnica: Teja Milavec, 8.b/9, zadnja stran: Martina Čeh, 8.a/8

……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

TIGROVA PONUDBA

Tigrov literarni kotiček

Tigrov domači kraj

Tigrova razmišljanja

Tigrove dogodivščine

Tigrov intervju

Tigrov športni kotiček

Tigrova poročila

Tigrove ankete

Tigrova ljubezenska zgodba

Tigrova glasba

Tigrovi nasveti

Tigrove male sive celice

Tigrovo razvedrilo

Tigrov horoskop

………………………………………………………………………………………………………………..…….

SREČANJE V ŽIVALSKEM VRTU

Neko pomladno nedeljo je šla naša družina na izlet v živalski vrt. Pri kletki, v kateri je živel tiger, sem opazila deklico. Bila je drugačna kot jaz. Imela je temno polt in črne, skodrane lase. Stopila sem k njej in jo vprašala, kako ji je ime. Ker je poznala naš jezik, mi je povedala, da je Arni in prihaja iz Kenije. To je država v Afriki. Povedala mi je tudi, da pri njih tigri ne živijo v kletkah. Izvedela sem, da sedaj živi v Ljubljani z očkom in mamico, ki imata tam zaposlitev, ona pa hodi v šolo. Izmenjali sva si naslov in si obljubili, da si bova pisali.

Eva Širca, 2.r. Studeno

IZGUBLJENA DEKLICA

Nekega dne sem hodila po gozdu in nabirala zvončke. Kar naenkrat zaslišim jok. Zagledala sem deklico iz Amerike. Vprašala sem jo, zakaj joče in kako ji je ime. Odgovorila mi je, da ji je ime Sels, joče pa zato, ker se je izgubila. Rekla sem ji, naj gre z mano. Odšli sva k meni domov. Ko sva prišli domov, sva naredili sneženega moža. Ko je bila že skoraj tema, sta prišla Selsina starša. Sels je stekla k staršema. Nato so mi vsi trije pomahali in bili so srečni. Jaz pa upam, da se s Sels še kdaj srečava.

Anja Muha, 2.r. Studeno

ČUDEŽNA PREPROGA

Nekoč davno je živel Jan, ki je imel čudežno preprogo. Preproga je Jana vse ubogala. Jan ji je ukazal: »Čira čara, čira čara, hokus pokus, čira bu preproga popelji me po svetu takoj!« Preproga je popeljala Jana s svetlobno hitrostjo okoli sveta, od Antarktike pa do Afrike, kjer kraljujejo levi. Jan je užival v afriških puščavah in se zabaval z opicami. »Hokus pokus, želim si domačega ognjišča,« je dejal Jan in preproga ga je odpeljala domov v Slovenijo. Jan je imel zelo rad preprogo, zelo jo je čuval in živel z njo dolgo in srečno življenje.

Sabina Brus, 2. a /9

NENAVADNA VILA NIKA

Nika ima nenavadno dolge lase in hodi v šolo. Ima prijateljice vile. Zelo je prijazna. Vedno je oblečena v dolgo krilo in rdečo majico. Obuta je v lepe sandale. V šoli je pridna. Hodi v četrti razred. Rada ima živali, živali pa njo.

Minela Jelečevič 3. b/9

REKA SEM …

Lepa reka sem. Rada tečem po svoji strugi, ljudje me občudujejo. Labodi plavajao po meni, race, raki in tudi labodi so moji prijatelji. Žalostna sem, kadar ljudje mečejo odpadke in druge stvari in me ne marajo.

Zana Hoxa, 3. b/9

REKA SEM …

Res sem lepa. Vesela sem, ko otroci sedijo na bregu in občudujejo mojo gladino, ko ribice plavajao v meni. Žalostna pa sem, ko ljudje vame mečejo steklenice, pločevinke, ogrizke sadja, ko se porušijo mostovi, železnice, ko vame mečejo odrabljene stroje, ko tovarne vame spuščajo odpadke.

Astrid Magajna, 3. b/9

LABOD

Bila je pomlad. Labod je prišel do prelepega sijočega jezera, ki se je lesketalo kot srebro. Lep je plaval po gladini jezera. Čez nekaj časa ga je obiskal prijatelj. Ko je prijatelj odšel, pa ga je vzel stric. Šel je k njemu domov. Po tem dogodku pa se je zbudilo že poletje. Šla sta na počitnice in labod je prvič spoznal morje.

Jaka Stavanja, 3. b/9

Ivana Kobal, 3.a/9

MUCA MIKA

Nekoč je muca Mika šla v hiško. Takoj jo je iz hiške zapodil kuža. Mika je stekla po potki. Prišla je v šolo. Stekla je v učilnico 3. razreda, naravnost v torbo učenke Maje. Učiteljica je to videla in rekla: »Čigava je muca?« Vsi so odgovorili: »Moja ni.« »Torej jo bomo dali v vetrnik in postavili oglas,« je rekla učiteljica. Res so jo dali v vetrnik in res so postavili oglas. A lastnika ni in ni bilo. Vsak dan so se otroci igrali z njo. A lastnika še ni bilo. Nekega dne pa je prišel deček in vzel muco. Vsi so bili veseli, da je našla lastnika.

Peter Tiselj, 3.a/9

PALČEK NA ZABAVI

Nekoč je bil palček, ki ni imel svoje hišice in hrane. Živel je samo od jabolk. Dom je imel na smreki. Šel je nabirat jabolka. Videl je zajce, srne, medveda in lisico. Živali so ga povabile na zabavo. Palček se je odločil, da bo prišel na zabavo, samo še rože je šel iskat.

Palček je hitel in hitel. Končno je pritekel do hiše, kjer je bila zabava. Na zabavi je bila dobra hrana. Jedel je kakor še nikoli. Ko je bilo zabave konec, je palček srečen odšel domov.

Miha Horvat, 3.a/9

PESMICA O ČEBELICI

Čebelica leti, leti

na prvem cvetu se ustavi.

Cvet vpraša jo, če kaj želi?

Pelod rada bi nabrala

za sladek med.

Jurčku ga bom podarila,

da kmalu ozdravi.

Asta Brumen, 3.a/9

MOČNI

Leto 2050. Zgodila se je katastrofa. Komet je padel na Zemljo, predvidevamo, da je padel s Saturna. Znanstveniki že preiskujejo, iz česa je. Doktor Miler je odkril robote, ki imajo možgane. Ljudje se bojijo, da bodo roboti zavladali Zemlji. Zato so poklicali Močne. Močni so premagali robote in rešili svet.

Gašper Jordan Rojko, 3.a/9

RIBICA DORA

Nekoč je živela ribica Dora. Bila je tako majhna, da si jo komaj opazil.

Bil je res poseben dan, prvi dan šole. Dora je že na vse zgodaj skakala po hiši in kričala: »Danes je prvi dan šole, danes je prvi dan šole!« »Dora, ne kriči tako, saj bomo šli v šolo, vse si zbudila!« »Oprosti mama, res mi je žal.« Odšli so v šolo. Tam je bila Dora zelo, zelo osamljena. Spoznala je ribico Nemo. Nema je šla večkrat k Dori na obisk. Tako je Dora dobila najboljšo prijateljico. Sara Gavranič, 3.a/9

PRINC IN TRIJE GRADOVI

Nekoč pred davnimi časi je za devetimi gorami živel mlad princ, ki je bil zelo lep in pogumen. Ker ni imel nobenega prijatelja, se je odločil, da si bo našel nevesto. Zato je odšel po svetu.

Ko se je nekega dne ustavil v neki gostilni, je slišal tri viteze pogovarjati se o princesi, ki naj bi živela v čudovitem mavričnem gradu. Princ jih je navdušeno vprašal, kako se pride do mavričnega gradu. Vsi trije vitezi so ga začudeno pogledali in mu prestrašeno povedali, da so jo že številni vitezi poskušali rešiti. Vendar se še nihče ni vrnil živ, ker princeso čuvajo strašne pošasti. Princ se je vseeno odločil, da bo poiskal mavrični grad in rešil princeso.

Princ je jahal do noči. Utrujen je iskal prenočišče. Nenadoma je v daljavi zagledal luč. Odpravil se je proti svetlobi in prišel do ruševin starega gradu. Čeprav mu ruševine niso bile všeč, je vseeno vstopil skozi razmajana vrata in prišel v veliko dvorano, kjer ni bilo videti nikogar. Ker je bil zelo utrujen, je odšel do postelje in zaspal. Vendar so ga opolnoči prebudili strašni glasovi (buuuu). Ko je pogledal okoli sebe, je zagledal belega duha, ki mu je lebdel tik nad nosom in spuščal te neznosne glasove. Princ ga je vprašal: «Kdo si? Kaj hočeš od mene?« In duh mu je odgovoril: »Jaz sem duh kralja in vsakega prestrašim. BUUU!« »Jaz se te pa nič ne bojim,« mu je odgovoril princ. Duh je takoj nehal tuliti in čisto prijazno ga je vprašal: »Kdo si pa ti?« In princ mu je vse razložil. Duh je zmajal z glavo in mu rekel: »Težko bo. Na poti te čaka še bakreni grad, v katerem živi stara čarovnica. Če boš prijazen z njo, ti bo pomagala priti v mavrični grad. Vendar pazi se je, če jo boš razjezil, te lahko začara v žab«.

Naslednji dan je princ nadaljeval pot. Potoval je tri dni in tri noči. Četrto jutro je v daljavi zagledal bakreni grad. Nasproti mu je prišel star mož, ki ga je prosil za malo vode. Princ mu je z veseljem ponudil svojo steklenico vode. Star mož ga je vprašal, kam je namenjen in princ mu je zaupal svoje načrte. Star mož mu je rekel: »Ker si bil prijazen z mano, ti zaupam skrivnost. Stara čarovnica je hudobna, vendar ima zelo rada rože. Če ji boš prinesel živo rožo in še pohvalil njen vrt, ti bo gotovo pomagala.« Princ se mu je lepo zahvalil in nadaljeval pot. Kmalu je prišel do travnika, kjer je raslo polno prelepih tulipanov. Princ je izruval enega in ga shranil. Po nekaj korakih je stal pred bakrenimi vrati. Ravno je hotel potrkati, ko so se vrata odprla in zagledal je najgršo staro žensko, kar jih je kdaj videl. Vprašala ga je, kaj hoče. Princ ji je povedal, da hoče priti v mavrični grad. Čarovnica se je začela smejati, kajti v mavričnem gradu je princeso stražil strašni zmaj s petimi glavami, ki ga do zdaj še nihče ni uspel premagati. Vendar je čarovnica poznala zmajevo šibko točko. In ko je zagledala čudoviti tulipan, ki ji ga je prinesel princ, mu je povedala, da zmaj ne mara česna. Že vonj po česnu ga za nekaj časa čisto omrtvi. Princ se ji je zahvalil in nadaljeval pot.

Po nekaj urah potovanja je v daljavi zagledal majhno tržnico, kjer je kupil nekaj strokov česna. Naslednji dan se je znašel pod visokim hribom, na katerem je stal mavrični grad. Na vrh hriba se je moral odpraviti peš. Pot je bila zelo strma in naporna. Komaj, komaj je prišel do vrat mavričnega gradu, ki pa so bila začuda odprta. Princ je previdno stopil skozi vrata in zagledal travnik in majhen ribnik, kjer je sedela princesa. Začudeno je pogledala izčrpanega fanta. »Kaj pa delaš tukaj«, ga je vprašala. Princ, ki je bil že zaljubljen v lepo dekle, ji je povedal svojo zgodbo. Ravno je hotel končati, ko se je zaslišalo strašno tuljenje. Princesa mu je prestrašeno rekla, da naj hitro zbeži, ker se vrača domov strašni zmaj. Princ ji je rekel, naj poje čim več česna; kar ji ga pa ostane, naj se z njim namaže po celem telesu. Nato sta zbežala. Vendar ju je zmaj opazil, začel je bruhati ogenj in jima slediti. Ko ju je ravno hotel ujeti, je zavohal vonj česna in padel v nezavest. Čez pet dni sta prišla v prinčevo kraljestvo in tam sta srečno živela do konca svojih dni.

Gašper Jordan Rojko, 3.a/9

USTVARJALI SMO PESMICE

Kogar ogenj speče,

hitro v vodo teče.

Otroci so na dvorišču vrv vlekli,

potem so k babici stekli,

saj babica je rekla, da bo najboljše

piškote spekla.

V šoli so nam rekli, da bomo kros tekli,

pa smo se slekli,

v kratke hlače preoblekli

in smo tekli, tekli in na cilj pritekli.

Julija Zamlič Čehič, 3.a/8

Otroci so veseli po travniku tekli,

na vrvicah pisane zmaje vlekli.

Sandra Čeperkovič, 3.a/8

Miha teče in za sabo vreče vleče.

Lea Mahnič, 3.a/8

Naša kura Cica,

je Tinina prijateljica.

Tina Leskovec, 3.a/8

ČUDEŽNA ŽOGA

Nekoč poleti je za bilo za devetimi hišami in trinajstimi travniki igrišče. Na njem je vsak dan treniral nogomet fant z imenom Rok.

Na treningih je nosil zeleno-bel dres, na njem je bilo ime Zahovič, ki je njegov vzornik. Zelo rad je igral nogomet, zato mu je mama za njegov rojstni dan kupila nogometno žogo. Veliko jo je uporabljal, zato je bila zelo izrabljena. Po naključju je fant brcnil žogo tako močno, da je priletela na sosednje igrišče, kjer je nogometni klub vadil. Rok jih je prosil, da mu vrnejo žogo, vendar so mu nehote vrnili drugo. Ko je Rok dobil žogo nazaj, jo je brcnil proti golu in preluknjal mrežo. Po nekaj dneh so prišli agenti in ga opazovali. Nato so ga povabili v klub. Med vsemi klubi je bil ta najboljši. Ko pa je prišla tekma in je bila druga žoga, ni zabil nobenega gola. Po tekmi je razmišljal in se domislil, da je njegova žoga verjetno čudežna. Na naslednji tekmi je trenerja prosil, da bi igral s svojo žogo. Na tekmi je v mreži naredil deset lukenj.

Pri 18-tih so ga sprejeli med poklicne nogometaše. Verjetno še zdaj igra s svojo žogo. Če boste videli žogo, ki ob vsakem udarcu poškoduje mrežo, boste vedeli, da je to čudežna žoga.

Ana Simšič, Rok Lupšina, Žiga Podkrajšek Ržen, 4. r., Planina

ZLATA KROGLA

Nekoč je za devetimi gorami in devetimi vodami stal grad in v njem je živel kralj s tremi sinovi.

Na gradu se je izvedelo, da je nekdo vrgel zlato kroglo, ki ti izpolni vse želje, v bližnje jezero. Zato je rekel kralj najstarejšemu sinu, naj gre po kroglo. In je odšel.

Ko je prišel do jezera, je zagledal v njem nekaj, kar se je svetilo. Skočil je v vodo. Zagledal je zlato kroglo, ki jo je varovala pošast. Poskušal jo je vzeti, a pošast ni dovolila. Zaprla ga je v svoje kraljestvo.

Kralj je bil doma v skrbeh, saj prvega sina ni bilo tri leta. Poslal je drugega sina. Tudi on je v jezeru zagledal nekaj svetlikajočega in je skočil v vodo. Hotel je vzeti kroglo, a je pošast tudi njega ujela in zaprla.

Ker se tudi drugi sin ni vrnil, je hotel iti po kroglo najmlajši. A kralj mu ni dovolil, ker se je bal, da bo tudi on končal kot starejša brata. Najmlajši je vztrajal in kralj ga je pustil.

Tudi on je prišel do jezera in zagledal kroglo pod vodo. Tudi on je skočil, da bi jo vzel. Zagledal je pošast. Zdela se mu je lačna. Dal ji je jesti. Medtem ko je jedla, ji je vzel kroglo. Hitro je splaval na gladino.

Ko je bil varno zunaj, si je zaželel, da bi pošast izpustila brata in res se je to zgodilo.

Kralj je bil vesel vrnitve svojih sinov, brata pa sta bila najmlajšemu hvaležna, ker ju je rešil iz vodne ječe.

Kralj si je zaželel, da bi odslej vsi skupaj srečno živeli.

In tako se je tudi zgodilo.

Primož Bogataj, 4. r., Planina

ZLATA ROŽA

Pred davnimi časi je za devetimi gorami uspevala zlata roža, ki je pripadala čudoviti princesi Fioni.

Princesa Fiona in njen princ Raktur sta se odločila, da se bosta poročila. Kralj Kinon pa je ugotovil, da njegovi hčerki nekaj manjka. Čez nekaj trenutkov se je spomnil, da je to zlata roža.

Sklenil je, da bo poslal po trinajst najboljših vojakov. Sklical jih je v sejni sobi in jim naročil, naj se povzpnejo na sedem gor in prečkajo trinajst rek ter prinesejo zlato rožo. Ker se niso vrnili čez mesec dni, je kraj poslal novih trinajst vojakov z isto nalogo. Le ti so se vrnili.

»Ali imate zlato rožo?«

»Da, veličanstvo.«

Kralj je stekel do svoje hčerke in ji povedal:«Dobil sem zlato rožo!« Princesa si jo nadene na glavo in sklene, da se bo poročila že naslednji dan.

Ob času poroke je kralj povabil vso deželo. Princesa Fiona in princ Raktur sta živela srečno do konca svojih dni.

Alex Cvetkov, 4. r., Planina

HUDOBIJA IN DOBROTA

Nekoč za devetimi vodami in trinajstimi gorami sta prebivali Hudobija in Dobrota.

Hudobija je imela en del jase, Dobrota pa drugega. Dobroti je šlo kar dobro, a Hudobija, ta je naraščala iz dneva v dan. Do zdaj sta živeli složno in se nikoli nista prepirali. Do zdaj.

Ker je Hudobija tako naraščala, se je odločila, da Dobroto z zvijačo prežene in se polasti njenega dela jase. Dobroti predlaga: »Skleniva kupčijo. Če lahko v šestih mesecih narasteš še za polovico jase, te bom pustila pri miru.«

Dobrota sprejme kupčijo in se odpravi na pot. Dobrota je oblak, Hudobija pa hlap.

Ko je Dobrota tavala po svetu, je zagledala prvi primer: otroci so se prepirali. Del svojega oblaka je spustila nad njih. Vsi so naenkrat postali prijatelji. Hudobija je vse to opazovala. Po tem dejanju se je Dobrota povečala. Nedaleč stran je opazila pretep dveh fantov. Hitro je spustila del sebe. Ko se ju je oblak dotaknil, sta se nehala tepsti in Dobrota se je spet povečala.

Tako je šlo, dokler ni Hudobija ukrepala: polovico sebe je spustila na pet odraslih ljudi. Takoj so začeli pretepati druge ljudi. Dobrota je to opazila in takoj spustila del sebe k njim. Ko pa se jih je oblak dotaknil, se je spremenil v hlap. Dobrota je bila začudena.

Premišljevala je, zakaj se je oblak spremenil v hlap. Naenkrat se je domislila, da bi to lahko bilo maslo Hudobije. Odločila se je, da jo poišče. A Hudobija se rada skriva. Zato se je dobrota spomnila nečesa: spet bo spustila oblak na pet ljudi in mu sledila. Tako je tudi storila. Hlapu je sledila do Hudobije. Tam je Dobrota spet spustila nad ljudi svoj oblak in ljudje so se umirili. Dobrota se je povečala.

Hudobija se je zasmejala. Dobrota se je čudila in vprašala, zakaj se vendar smeji, saj je ona dobila stavo. Hudobija je odvrnila: »Saj ravno zato! Zdaj na svoji jasi ne boš imela dovolj prostora in se boš morala odseliti na večjo jaso, meni pa bo ostala cela jasa. In ta je edina blizu ljudi. Jaz se bom večala, ker je veliko ljudi v bližini jase, ti pa se ne boš več večala!«

Dobrota ji odvrne, da je že zdaj dovolj velika in spusti gromozaski oblak okrog sebe nad Hudobijo in ker je bila Dobrota močnejša in večja, je zmagala.

Tokrat je Dobrota zmagala, a ne povsem. Zato pa se naredi še kje kakšna hudobija. Zapomnite si: Če bomo prijazni, bo tudi hudobija izginila!

Žiga Podkrajšek Ržen, 4. r., Planina

VELIKAN PEPI

Nekoč pred davnimi časi je za tremi gorami živel velikan Pepi, ki je bil zelo osamljen.

Pepi je rad počel veliko stvari: veslal je rad, žogo je metal na koš, kolesaril … Vendar pa je imel problem. Če je Pepi veslal se je čoln potopil, če je žogo metal na koš, je vedno zadel koš in če je kolesaril, ni imel ravnotežja na kolesu in to samo zato, ker je bil prevelik in pretežak. Zato se je odločil, da bo to spremenil. Odšel je k dobri vili v sosednjo vas. Poiskal je vilino hiško in obstal pred njo. V hiško ni mogel, ker je bil prevelik, hišica pa premajhna. S prstom je rahlo potrkal na vrata. Vila mu je odprla vrata in ga vprašala, kaj želi. Pepi ji je povedal o svoji težavi in jo prosil za pomoč. Vila mu je željo uresničila in Pepi se je srečen odpravil domov. Na poti domov je srečal deklico Pipi. Ta ga je povabila k sebi domov, da bi se skupaj igrala, saj je bil Pepi enako velik kot ona.

Vsak dan sta se Pepi in Pipi skupaj igrala, veslala, kolesarila, igrala z žogo in postala sta najboljša prijatelja.

Rebeka Tomaduz, 4. a

MALA ŽELVICA MIMI

Pred davnimi časi je za devetimi skalami in sedmimi morji stalo jezero.

Nekoč je bilo to jezero čudovito. Iz celega sveta so ga hodili občudovat. Prebivalci jezera so živeli v miru in prijateljstvu. Vse pa se je spremenilo, ko je v tem jezeru zavladal jezerski duh. Nič več ni bilo smeha, ne veselja. Celo igranje je bilo prepovedano. Vse občudovalce je prestrašil in odgnal. Prebivalcem jezera je ukazoval. Neposlušne pa je začaral v vodne mehurčke. Vsi so se ga bali, le mala želvica Mimi ne. Veliko njenih prijateljic ribic, žabic in rakov je bilo že začaranih. Zato Mimi zbere pogum in se odpravi k duhu. Prosi ga, da odčara njene prijatelje. Duh ji postavi pogoj. Če ga premaga v letenju po zraku, bo odčaral prijatelje in odšel iz jezera. Vedel je, da je to za želvico nedosegljivo. Mimi se strinja s tem pogojem. Napočil je dan tekmovanja. Želvica in vodni mehurčki so imeli svojo skrivnost. Kovali so jo celo noč. Zaslišal se je štartni žvižg. Nemogoče postane mogoče. Nevidni mehurčki obkrožijo Mimi, jo vzdignejo v zrak in želvica kot blisk švigne po zraku in zmaga. Vsi so se veselili njene zmage.

Prijatelji so odčarani, jezerski duh je pregnan. Jezero zopet zaživi kot nekoč.

Urša Petrovčič, 4.a

TRI MRAVLJICE

Pred davnimi časi so živele tri mravljice. Dve sta bili črni ena pa rdeča. Vse so bile v lasti zlobne vile Tonke, ki jih je, ko so bile poredne, začarala v drobtinice kruha za en teden. Tonka pa je imela sestro, ki se je imenovala Tinka. Ona je bila dobra po srcu in vse bi storila, da bi spremenila sestrino početje, zato je vprašala njuno mamo za nasvet. Ta ji je rekla, da mora izpuliti las svoje sestre in ji odrezati en noht. Tinka je to storila ponoči, ko je njena sestra trdno spala. Vse skupaj z regratom, ki ga je morala še nabrati, je odnesla materi in ta ji je zvarila napitek, ki je vsako zlobno čarovnico spremenil v dobro. Tinka je sestri za zajtrk zlila v čaj par kapljic napitka in Tonka se je v hipu spremenila v dobro čarovnico in nikoli več ni svojih mravelj spremenila v drobtinice kruha.

Blaž Česnik, 4. a

DOBRI VELIKAN

V neki vasi so živeli ljudje, ki so bili zelo revni. Na svojih poljih so pridelali zelo malo, kajti zemlja je bila izsušena, dežja pa od nikoder. Hrane je bilo vedno manj in grozila je lakota.

V gozdu, nedaleč od vasi, pa je živel velikan, o katerem so ljudje že slišali, toda videl ga ni nihče. Niso vedeli, ali je dober ali hudoben. Raje so se umaknili, da ga ne bi srečali.

Velikan pa je dobro vedel, da so ljudje v vasi v hudi stiski. Sklenil je, da jim bo pomagal in sicer tako, da bo vodo iz svojega potoka speljal v vas. To delo je opravljal ponoči, da ga ne bi nihče motil. Vsa polja je namočil z vodo iz potoka. Rastline so se napile in njive so ozelenele.

Kako so se ljudje čudili, ko so zjutraj zagledali svoje njive. »Kdo je to storil?« so se spraševali. Končno so ugotovili, da je tako delo lahko opravil edino velikan iz bližnjega gozda. Spoznali so, da je to dober velikan in v zahvalo so mu prinesli nekaj poljskih pridelkov.

Sedaj so imeli vsi dovolj hrane in živeli so v miru.

Rok Kalister, 4. a

BIL SEM ČEŠNJEV CVET

Bili smo sredi maja. Mama je prinesla češnje. Opozorila me je, da me bo bolel trebuh, če jih bom preveč pojedel. Toda jaz ji nisem verjel. Jedel sem jih in jedel. Res me je začel boleti trebuh. Šel sem spat.

Kar naenkrat sem se znašel na drevesu. In to kot cvet, bel cvet. Ob meni je bilo na tisoče belih cvetov. Nekdo me je pozdravil: «Dobrodošel na češnji.« Pogledal sem ga, bil je bel cvet. »To je naša mama češnja.« Začudeno sem ga pogledal. »In mi smo tvoji bratje,« se je dopolnil. Kmalu smo se spoznali. Zabaval sem se kot še nikoli. Češnja je svoje veje vzdigovala zelo visoko in jih nato spustila skoraj do tal. Na koncu smo bili preutrujeni za igro. In videl sem, da sem med igro postal češnja. Neki človek je kar naenkrat stegnil roko proti meni, me utrgal in me nesel proti ustom. Zakričal sem, vendar sem bil prepozen. Ugriznil je vame in me pojedel.

Kot blisk me je vrglo pokonci. Sklenil sem, da ne bom nikoli več jedel češenj.

Vital Jurca, 4. b

POZLAČEN DAN

Bil sem lačen kot volk. Zavil sem v gostilno. V žepu sem tiščal denar, ki mi ga je dala mama, saj je tisti dan ni bilo domov. Natakar mi je pomolil jedilni list, a nobene jedi na njem nisem poznal. Ponovno sem poklical natakarja in ga prosil, da mi razloži, kakšna jed se skriva za posameznim imenom. Nejevoljno me je pogledal in odgovoril, da ne utegne. Še enkrat sem vzel v roke jedilni list in premišljeval:

- polenovka s kruhom (pomislil sem, da bi to lahko bila zelo trdo kuhana polenta);

- madžarska enolončnica (to bi gotovo predolgo čakal, preden bi jo pripeljali z Madžarske);

- goveji jezik z zelenjavo (takoj sem pomislil na kravo z dolgim jezikom, ki se pase na

travniku);

- leča v solati (pomislil sem na sošolca, ki je pred nekaj dnevi izgubil lečo);

- nadevana kokoš (to bi lahko bila kokoš z veliko jajci v trebuhu);

- zlate kocke (takoj sem se odločil, da bom to naročil, saj ima najlepše ime).

Tako so mi te zlate kocke pozlatile dan.

Žan Modrijan, 5.c

PECA

Zjutraj sem vstala,

posteljo poravnala.

K mizi sem se usedla,

zajtrk sem pojedla.

Avtobus smo počakali,

vsi nestrpni in še zaspani.

Bili smo v Ljubljani,

pa smo že vsi spali.

Še v Trojanah smo se »vstavli«,

velike krofe smo »nabavli«.

Z avtobusom smo prispeli,

v dom Peca vsi veseli.

Tekli smo na smučeh,

vsi popadali smo po tleh.

Dvesto metrov pod zemljo smo raziskovali,

z majhnim vlakcem se v Mežiški rudnik pripeljali.

Zadnjo noč v disko šli,

noro se zabavali.

Hitro je minilo vse,

mi bi pa hoteli še!

Katja Komat, 5. c

Jernej Mislej, 1. a

NE ZANIMA ME

Nihče ne reši me iz rok teme.

To pesem pojem le zate.

Od zdaj naprej hladno je, rešitev se

zlahka ne najde

Kako naj ti povem na drug način

Besede, ki jih uporabljam, povzročijo zločin

Vsi gledajo me izpod oči,

ko potepam se okoli vse noči

Svet drugačen se mi zdi,

odkar tebe zraven mene ni.

Obljubila si, da več ne boš

klicala v Portorož. .

Ne zanima me, kaj pravijo ljudje.

Ni mi važno, zakaj jočejo se.

Vsi pravijo, da naj poiščem te,

jaz se pa požvižgam le.

SAM

Ko zjutraj se zbudim ob meni ni nikogar.

Kaj naj naredim, če nikdar ne zaslišim zvona.

Zdaj sam sem ostal, moja sta zemlja in nebo.

Na oknu pa trka mi nekdo in pravi, naj pojdem za njo.

Sam, sam sem ostal odkar tebe ni.

Ne zavedaš, se kaj pomeniš ti.

Večer je tu, sedem za televizijo.

Čez par minut odkril sem svojo vizijo.

Zdaj vse drugače se mi zdi.

Pot v življenju odkriva mi vse dni.

Sam, sam……….

Polnoč bije, tebe ni in ni.

Kaj naj naredim, če za vedno te izgubim.

Kako naj najdem te sedaj, saj odpira se ti večen raj.

Pojdi, več ne vrni se, mokro lice za vedno je.

Borut Požar, 8. b/8

PLANINA

Planina je vas na Notranjskem. Leži na robu Planinskega polja. To je kraško polje z reko ponikalnico. Planina ima tudi kraško jamo, ki se imenuje Planinska jama. V njej živi človeška ribica. Ob večjih padavinah reka Unica prestopi bregove in zalije Planinsko polje. V poletnem času pa je pravi raj za ribiče. V Planini imamo osnovno šolo, vrtec, trgovino in gostilno. Dvakrat letno nas zabava kulturno društvo Ščuka s svojimi predstavami. V starih časih je bila Planina zelo pomembna vas. Tu je bilo počivališče za utrujene konje, ki so »furali« na poti med Dunajem in Trstom. Planina ima tudi grad, ki je danes v ruševinah. Meni je Planina najbolj všeč poleti, ko sem lahko veliko zunaj.

Peter Matičič, 2. r., Planina

Ravbarjev stolp Pia Ulaga, 1. r., Planina

MOJA VAS BELSKO

8 km iz Postojne, ob cesti proti Bukovju, leži moja vas Belsko. Na severu se nad vasjo razprostira planota, ki se nato postopoma dvigne v Sveti Lovrenc. Tudi na jugu jo obdajajo griči, poraščeni z gozdom.

Belsko ima 50 hiš in 180 prebivalcev. Vas je razdeljena na dva dela, zgornji in spodnji del, med katerima je že od nekdaj prisotnen tekmovalni duh. Če je potrebno, pa se vaščani tudi združijo. S skupnimi močmi urejajo pokopališče in cerkev.

Nekoč je Belsko imelo mlin, od katerega je ostalo mlinsko kolo. Poganja ga voda, ki priteče izpod skalnatega previsa, teče mimo vasi in v grapi pod Bukovjem ponikne.

Ljudje so se ukvarjali pretežno s kmetijstvom, mladi pa so se začeli zaposlovati v tovarni Javor. Gospodinje so se srečevale v trgovini, ko so kupovale manjkajoče stvari. Gospodarji pa so se ob večerih srečali v gostilni. Vrvež v Belskem se je povečal v dnevnih, ko je prišel v vas zdravnik, saj je bila v vasi tudi ambulanta. Danes se je življenje v vasi močno spremenilo. Malokdo se še ukvarja s kmetijstvom, večina je še vedno zaposlena v tovarni Javor. Nekateri se vozijo v službo v Postojno, nekaj pa celo v Ljubljano. Ambulante, gostilne in trgovine ni več.

Kljub temu je moje Belsko najlepša vas na svetu.

Jerneja Gerželj, 3. r., Bukovje

GORENJE

V Gorenjah je približno 30 hiš, ni trgovine, je pa cerkev. V Gorenjah sta dve stari zidanici. Na sredi vasi je spomenik z napisom »Niso vam prinesli kruha, tople besede ali upanja. Cefrali so naša telesa, ubijali, požigali in vseeno smo bili močnejši.«

Gorenje je blizu Bukovja in nahaja se pod Svetim Lovrencom.

Borut Geržel, 3. r., Bukovje

BUKOVJE

Naša vas stoji ob robu gozda. Vas ima štiriinpetdeset hiš. Nekaj hiš je novih in niso še vseljene; nekaj pa zelo starih, ki samevajo in propadajo.

Na sredi vasi ob križišču je spomenik padlim borcem. Ob njem je gozdna uprava. Na sredi vasi imamo kulturni dom in osnovno šolo. To šolo imam zelo rada. Tudi v kulturnem domu rada nastopam s sošolci ob različnih praznikih. V našo šolo hodijo učenci iz sosednjih vasi. Te vasi so: Predjama, Gorenje, Belsko in celo iz Studenega imamo enega sošolca. V vasi imamo tudi majhen market in bar. Imeli smo tudi banko, pa so jo ukinili. V vasi imamo tudi kleparsko delavnico. Naša vas ima zelo malo otrok, zato komaj kdaj slišiš otroške krike. Bojim se, da bo kmalu še več praznih hiš. Našo vas imam zelo rada.

Bojana Šorli, 3.r., Bukovje

POUK V BUKOVJU

Kombinirani pouk pomeni, da učiteljica uči dva razreda skupaj. Učiteljica pove razredom, ki so skupaj v učilnici, kaj bodo delali. Ko vsem da napotke, se odpravi k tistemu razredu, ki je bolj potreben njene pomoči. Drugemu razredu da samostojno delo. To pomeni, da delajo učenci sami, dokler ne pride učiteljica k njim. Tako poteka kombiniran pouk.

Matic Požar, 3. r., Bukovje

PODRUŽNIČNA ŠOLA BUKOVJE

Naša šola stoji v vasi Bukovje. Je zelo velika. V nadstropju sta dve učilnici. V prvi učilnici sta dva razreda 1. in 2. razred devetletke. V učilnici je 8 učencev in uči jih učiteljica Vilma Kernel. V drugi učilnici smo učenci 3. razreda devetletke in osemletke. Nas uči učiteljica Nataša Lulik. Obe učiteljici se vozita z avtom iz Postojne. V nadstropju imamo zbornico v kateri imamo fotokopirni stroj, računalnik, televizor in šolsko knjižnico. Na šoli imamo ločena stranišča.

Imamo tudi kuhinjo, v kateri kuharica Radojka pripravlja slastne malice. Radojka skrbi tudi za čistočo na šoli in v okolici šole. V pritličju imamo telovadnico. V njej so nameščeni športni rekviziti. Ti so koza, skrinja, koš, ribstol, gred in blazine.

Na šoli imamo organizirano popoldansko varstvo s kosilom. Kosilo nam pripelje hišnik. V varstvu skrbi za nas učence vzgojiteljica Maja Slejko.

Na naši šoli se s skupnimi močmi trudimo, da nam je lepo.

Rada imam našo šolo in ljudi v njej.

Špela Šorli, 3. r, Bukovje

AKROSTIH

Postojna!

Ojej, ojej, kako je mrzlo!

Sprehodite se tudi vi, da vam bo lepo.

Tecite tam pod goro!

Ojej, ojej, kako je že toplo.

Javorniki tam zgoraj smrčijo, joj kako

tam v gorah ležijo.

Notranjska tu je še tako mrzlo.

Ampak nam je zelo lepo.

Nives Agič, 4.a

Martina Čeh, 8.a/8

Misli obiskovalcev ustvarjalnih delavnic ob dnevu Zemlje na temo »Voda naša vsakdanja« na vprašanje:

Koliko vode bo še moralo, preteči preden nam bo končno kapnilo,

da več kot je onesnažimo, manj nam je ostane.

Vsem brez izjeme.

Samo en, en samcat dan poskušaj »funkcionirati« brez vode in doumel boš pomembnost tega vprašanja. Odgovor boš našel takoj.

Vodo bomo verjetno v prihodnosti prodajali kot danes nafto.

Ljudje rečemo, da z vodo varčujemo, vendar v praksi ni tako. Naučiti se jo moramo varčevati na vsakem koraku.

Voda teče, nič ne reče! Ustavimo jo tam, kjer teče po nepotrebnem zaradi naše malomarnosti!

Preteči je bo moralo še veliko, dokler se človeštvo ne bo osvestilo, da je voda vir življenja.

Vedeti bi morali, da je voda naše največje bogastvo! Torej, ne delajmo z njo tako, kot bi bila to naša najmanjša skrb.

Naš planet ne bo več moder, zelen… Storimo nekaj za to še danes!!!!

S takšnimi in podobnimi akcijami, kot je danes na šoli, nam bo gotovo ob času »kapnilo« , da je voda osnovni vir življenja in da moramo z njo pazljivo ravnati.

Kdaj nam bo »kapnilo«?

Upam, da ne takrat, ko bo prepozno!

RAZMIŠLJANJE O URŠKI 21. STOLETJA

Urške 21. stoletja se zelo razlikujejo od Urške, ki jo je Prešeren opisoval v pesnitvi Povodni mož.

Današnje in takratne Urške se zelo razlikujejo, saj jih je teh 200 let tako spremenilo, da današnja dekleta nimajo nobene skupne točke s takratnimi, razen to, da so istega spola. Urške (take, kot jo je opisal Prešeren) so bile zelo »fine« gospodične, večinoma iz vrst bogatejših slojev. Danes je večina deklet preprostih, najde pa se tudi kakšna tako imenovana »fina« gospodična. Včasih so bila lepa oblačila zelo draga in se jih dekleta niso oblekla vsak dan, ampak samo, če je bil kak ples ali pa za kakšno drugo večjo priložnost. Če pa pogledamo današnja dekleta, bi se verjetno Prešernova dekleta samo pokrižala in se spogledovala: »Ja, kaj imajo pa te na sebi?!« Seveda, dekleta so oblečena tako, kot nakazujejo modne smernice.

V Prešernovih časih so se skupaj družila samo dekleta, kot da fantov ni. Šele pozneje, ko so bile starejše, so se pridružile fantom. Sedaj pa to skorajda ni pomembno, ali si punca ali si fant. Skupaj se družijo in prijateljujejo, hodijo ven … v glavnem so skupaj lahko cel dan ali celo noč.

Če bi združili Prešernovo Urško in eno izmed današnjih deklet, si ne bi upal napovedati, kaj bi nastalo, saj so te razlike zelo velike. Morda pa bi bilo prav to zanimivo za obe in njuni pogovori se ne bi nikoli končali. Tudi to je po žensko.

Andraž Poljšak, 8.a/9

Ivan Cankar: MOJE ŽIVLJENJE

Knjiga Ivana Cankarja je še ena izmed knjig, ki mi je pustila zelo velik pečat. Spoznanja, doživetja, občutki ob prebrani »avtobiografski« črtici so bili vsekakor »bogati« - zanimivi in seveda tisto najbolj pomembno, resnični.

Pisatelj Ivan Cankar je pri pisanju in opisovanju resničnih dogodkov v svojem življenju predvsem poudarjal svoja čustva, razpoloženja in doživetja na zelo temeljit način. Bralcu je prikazal glavne stvari, ki ga najbolj zanimajo. Gradil je na opisovanju svojega načina življenja, na katerega je gledal s pozitivne strani. V Cankarjevem življenju ima zelo pomembno vlogo njegova mati, ki ga je imela zelo rada, predvsem pa on njo. Skozi njene poglede, bolečino, ljubezen je videl globoko resnico. S pomočjo resnice je ohranjal globoko, iskreno in močno ljubezen do nje. V njegovem otroštvu je predvsem značilen občutek krivde, ki ga je gojil in se z njim srečeval vsak dan. Cankar se je pri vsakem dejanju, ki ga je storil narobe in je vedel, da ni prav, počutil krivega. Občutke je zmeraj povezoval z materjo, kajti za tisto, kar je sam storil, mislil, da je škodil materi, česar pa vsekakor ni hotel. Z občutkom krivde se je srečeval tudi ob dejanjih, ki so bila normalna za otroke njegove starosti.

Mislim, da je njegovo gledanje in razumevanje vsakdanjih stvari bilo predvsem razumevajoče, nekoliko omejeno, vendar močnejše od samih želja in pričakovanj v življenju. Bistvo njegovega otroštva in mladosti se konča na njermu samo lasten zaključek, ki se pa lahko nadaljuje.

Ob zaključku svojega lastnega razmišljanja pa bi se posvetila tej misli: »Šele ob žaru ljubezni zagleda človek vse mnogoštevilne črne pege na svoji duši. Nobena ne ostane skrita, nobena ni pozabljena, niti ena se ne da za zmeraj izbrisati.«

Ko človek za trenutek občuti nepopisno srečo, ki je v življenju še ni občutil, se v tem prekrasnem in prečudovitem trenutku zaveda mnogih stvari, med katerimi so tudi te »črne pege« oziroma neke vrste napake. Spomini so pozitivni in negativni iz preteklosti, ki se kot brazgotine kopičijo v človekovem srcu in se jih ne da izbrisati.

Tako se je tudi sam pisatelj počutil ob pisanju svojih resničnih dogodkov in trenutkov, ko se je poglobil v sam vase. Prišel je do spoznanj, ki jih do tedaj sam še ni spoznal in odkril.

Anđela Milovič, 8. c/8

MALI PRINC

Knjiga Mali princ francoskega pisatelja Saint-Exuperyja mi je bila še kar všeč, saj je bolj razmišljujoče narave, a težka za razumevanje.

Zgodba se začne, ko pisateljevo letalo strmoglavi v puščavo Saharo, kjer sreča Malega princa. To je deček z razkuštranimi lasmi in žalostnim pogledom, ki prihaja iz asteroida B 612. To je zelo majhen planet, na katerem živi s svojo vrtnico in ˝backom˝. Pisatelj omenja obiske na drugih planetih. Mali princ tam sreča kralja, domišljavca, pijanca, trgovca, svetilničarja in geografa. Velikokrat omeni, da odrasle zanimata le denar in ugled. Ob tem pozabijo na veliko čustev, kot so prijateljstvo, zaupanje, spoštovanje, prijaznost in na najpomembnejše – ljubezen. Naslednji Prinčev postanek je na Zemlji, kjer sreča lisico. Med njima se razvije prijateljstvo in Princ jo udomači. Ona pa mu v zameno razkrije skrivnost: ˝KDOR HOČE VIDETI, MORA GLEDATI S SRCEM. BISTVO JE OČEM NEVIDNO.˝

Zaključek zgodbe je zelo tragičen, saj Mali princ na koncu umre, a le tako bi se vrnil k svoji vrtnici. Knjiga se mi je zdela zanimiva, saj vsebuje razna čustva.

Dejana Malić, 8. c/8

Vanesa Sinanović, 2. r., Planina

Janez Menart: Semafori življenja

Iz raja otoštva z nalitim bencinom,

z izključenim števcem poti in hitrosti,

ob kamnih bežečih spominov mladosti

v predmestje življenja, z nezmanjšanim plinom;

vse ožje cestišče, razmišljena glava

in prvo križišče in stoj! semafori,

strah, zdrznjena misel, podplat na zavori

in smerni kazalec in nižje prestava

s križišča v križišče in s ceste na cesto,

na levo, na desno, počasi hitreje

in sonce slepeče, ki greje in greje …

Devetletkarji smo si pri pouku slovenščine malce sposodili odlomek Menartove pesmi Semafori življenja, ki nam je ponudila marsikatero spoznanje o življenju …

Na moji cesti življenja mi obvezne smeri postavljajo starši, ki mi hočejo v življenju samo dobro in mi obenem želijo, da bi v življenju dosegla čimveč.

Cilka, 8. c

Kam me vodijo življenjska križišča, ugotavljam sproti. Včasih me vodijo po krajši, lažji poti, drugič naredim nepotreben ovinek. Urška, 8. b

Moja cesta je velikokrat polna ovinkov. Takrat poskušam najti bližnjico, ki me pripelje do široke in ravne ceste.

Tjaša, 8. a

Počasi se daleč pride, zato je potrebno voziti skozi življenje počasi, da se ti izpolni velika želja.

Sandi, 8. c

Rdečih in zelenih semaforjev ne poslušam vedno in zato včasih naredim napako. Vendar se na napakah učimo.

Peter, 8. b

Obvezne smeri mi postavljajo starši, zato da lahko življenjska križišča pravilno prevozim.

Monika, 8. b

Vsi vemo, da življenje ni vedno varna cesta, polna uspehov in srečnih trenutkov. Zgodi se namreč, da kdaj zaidemo oz. trčimo na oviro. Takrat je pomembno, da gremo pogumno naprej.

Petra, 8. c

Večkrat na mojem semaforju zasveti zelena luč, ki mi pove, da sem se pravilno odločila.

Teja, 8. c

Zelen semafor me opozarja, da naj grem naprej in naj se ne oziram nazaj. Rumen mi daje možnost odločitve, rdeč pa mi predstavlja oviro, ki jo moram premagati.

Nina, 8. b

Velikokrat se mi zgodi, da dvomim. Dvomim, ker imam občutek, da bom zavila na napačno cesto in s tem razočarala svojo družino,

prijatelje ali pa morda učitelje. In potem se mi zazdi, da je vendar nekje nekdo, ki me bo povlekel …

Dajana, 8. a

Zdi se mi, da je na moji poti vedno več ovir, ki mi jih postavljajo starši in učitelji. Pa vendar je tu zelena luč na semaforju, ki mi odpira svetlo prihodnost. Andraž, 8. a

Želim si, da bi večkrat naletela na zeleno luč, ki kaže na pravo pot v življenju. zeleno mi svetijo starši in ljudje, ki mi želijo dobro.

Teja, 8. b

Moje življenje je podobno vožnji po cesti, ki ima veliko križišč, semaforjev in razpotij. Križišča so uganke, ki jih je potrebno pravilno rešiti. Sanja, 8. a

Življenjske smeri izbiram s starši, čeprav ponavadi njihovih idej ne bi upoštevala.

Karina, 8. a

Želim si, da bi izbrala pravo pot in da bi ob njej stali moji starši.

Ivana, 8. a

…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….....

Naše malčke smo povprašali o tem, kaj mislijo o življenju. Poglejmo kaj so povedali.

2. a devetletke

KO GREM NA MORJE KO SMUČAM KO IGRAM NOGOMET

POLETI, KER GREM NA MORJE IN PLAVAM KO SE IGRAM

POZIMI, KER SE LAHKO SANKAM

KO SE VOZIM S KOLESOM KO SEM ZUNAJ V ŠOLI

KADAR SO POČITNICE KADAR SE PELJEM Z VLAKOM

KADAR IMAM ROJSTNI DAN KO SEM DOMA

KER BOM DOBILA MUCO KO GREM NA BAZEN

KO GREM V ZOO KO GREM K STARI MAMI

KO SE VOZIM S KOLESOM

KO SE ROLAM KO GREM K NONI

KO BOŽAM MORSKEGA PRAŠIČKA

KADAR DRAŽIM PAPAGAJA KADAR SE IGRAM STRELJANJE

VŠEČ SO MI MUCE, PSI, ZAJČKI

RADA PELJEM PSA NA SPREHOD

KO JE ŽIV ŽAV RAD SKAČEM NA TRAMPOLINU

NA HOKEJU KADAR SEM PONOČI BUDEN

KO SEM V GLASBENI ŠOLI KADAR GREM K SABINI

ŽIVLJENJE MI JE LEPO

…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

Kaj pa pravijo o življenju naši najstniki? Poglejmo!

8. razredi devetletke

KADAR POČNEM KAJ ADRENALINSKEGA KO DOBIM ŽEPNINO

KO DOBIM DOBRO OCENO KO SEM S PRIJATELJI ČE GA ŽIVIŠ!

ČE IMAŠ DENAR ČE IMAŠ SLUŽBO KO IMAŠ OB SEBI LJUBEZEN

ČE POMAGAM LJUDEM ČE MI NIHČE NE UKAZUJE

ČE SE ZABAVAM KO NI NASILJA KO SEM SREČEN

KO SEM BREZ SKRBI KO MI NI TREBA V ŠOLO

KO DOŽIVIM KAJ LEPEGA KO IMAŠ NEKOGA RAD

KO UŽIVAŠ V TEM KAR POČNEŠ KO NAREDIM TISTO, KAR SI ŽELIM

KO STARŠEV NI DOMA ČE MI MAMA NE »TEŽI«

KER SIJE SONCE KADAR SI ZALJUBLJEN ČE DOBIM DARILO

KO RAZVESELIŠ STARŠE KO SEM ZA RAČUNALNIKOM

KO NEKAJ NAREDIŠ ZA TO

KO IMAŠ PROSTI ČAS

ŽIVLENJE JE VEDNO LEPO, ČE SE TUDI SAM ZANJ TRUDIŠ. ČE SE ZANJ NE TRUDIŠ, NE MOREŠ PRIČAKOVATI, DA BO ŽIVLJENJE LEPO.

NAJSTNIKOM PA POGOSTO

…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

NAJMLAJŠI NA TABORU

Na taboru v domu Čebelica mi je bilo zelo lepo, ko smo se igrali. Všeč mi je bilo tudi spanje na pogradu. Pograd je sestavljen iz dveh postelj. Jaz sem spal na vrhu, pod mano je spal Tadej. Lepo mi je bilo, ko sem se sankal.

Luka Kos, 1. r., Bukovje

Z avtobusom smo se peljali učenci prvega in drugega razreda v dom Čebelico. Ko smo prispeli, smo iz avtobusa vzeli svojo prtljago in jo odnesli v sobo. Naslednji dan smo si ogledali cerkev. Po kosilu smo se šli sankat. Zvečer pa smo imeli zabavo.

Naslednje jutro smo se že odpravljali proti domu. Bilo je čudovito.

Matic Novak, 2. r. /9, Bukovje

ŠPORTNI DAN V NA CENTRALNI ŠOLI

Predzadnji teden v aprilu smo šli na testiranje v Postojno.

Najprej smo odšli v garderobo, se preobuli in preoblekli v športno opremo. Nato smo odšli v telovadnico, kjer smo dvigovali trup, skakali v daljino, delali trebušnjake, preverjali spretnost rok, premagovali ovire. Na koncu so nam izmerili višino in nas stehtali.

Po uspešnem testiranju se nam je prilegla malica. Ko smo pomalicali, smo odšli na stadion. Tam smo se preizkusili v teku na 60 m in na 600 m. Še pred tem smo odtekli krog za ogrevanje. Dosegli smo kar lepe rezultate.

Pošteno izmučene nas je odpeljal avtobus v Bukovje.

Nejc Marušič, 3. r., Bukovje

ZIMSKI ŠPORTNI DAN

Zjutraj smo se zbrali v šoli. Po malici smo odšli na bližnji hrib. Tam smo naredili progo in se začeli sankati. Najprej sva z Borutom postavila svetovni rekord. Potem sta ga Gregor in Nejc izboljšala. Ura je bila hitro enajst in učiteljice so rekle, da gremo v šolo na kosilo. Po kosilu smo bili v podaljšanem bivanju, in ko so nas prišli starši iskat, smo odšli domov.

Klemen Magajna, 3.r., Bukovje

KULTURNA PRIREDITEV

Za materinski dan smo na naši šoli pripravili kulturno prireditev. Povabili smo mame, očke, gospo ravnateljico, pa tudi druge, ki bi radi videli, kaj smo se naučili. Proslavo smo namenili tudi prihodu pomladi. Naše učiteljice so se z nami zelo trudile in nas vzpodbujale. Presenečeni smo bili, saj se je dvorana napolnila do zadnjega kotička.

Ob 17.00 uri so se zavese odgrnile. Vse prisotne smo pozdravili s pesmico Na planincah. Naša Bojana pa jo je tudi zaigrala na harmoniko. Meni so zaupali pozdravni govor in povezovanje prireditve. Sledila je še ena pomladna pesem. Ob Nejčevi spremljavi na harmoniko smo zaplesali polko. Pesem Ob bistrem potočku smo zapeli in zaplesali učenci obeh tretjih razredov. Nato sem prišel na vrsto jaz s svojo harmoniko. Učiteljica Maja nas je navdušila za aerobiko in pokazali smo, kaj smo se naučili. Sledile so recitacije pesmic. Izkazali smo se tudi s pesmijo z angleško vsebino. Za zaključek smo zaplesali pod vodstvom učitelja iz plesne šole Taras.

Aplavz, ki se je razširil po celi dvorani, nam je povedal, da naš trud ni bil zaman, in da smo razveselili številno občinstvo v dvorani.

Uroš Gržel, 3. r., Bukovje

V OTOŠKI JAMI

V mesecu aprilu smo odšli v Otoško jamo. Je v bližini vasi Veliki Otok. Starši so nas zjutraj pripeljali v Osnovno šolo Antona Globočnika v Postojni. Ko smo se vsi zbrali, so se nam pridružili še učenci 3.a razreda iz matične šole. Peš smo odšli do Postojnske jame. Tam smo počakali jamarja. Z jamarjem smo odšli do Otoške jame. Tam so nas že čakali učenci 3. razreda iz Planine. Skupaj z učenci iz Planine smo odšli v jamo prvi. Ko smo vstopili v jamo, smo najprej odšli v srednje veliko dvorano. V dvorani je bilo veliko kapnikov. Iz dvorane smo po rovu prišli do zelo velike dvorane. V tej dvorani so bile poleg običajnih kapnikov še zavese in zelo zanimive ponvice. V tej dvorani živijo netopirji. Nato smo se po stezi vzpenjali po jami in prišli do reke Pivke. Reka Pivka je zelo šumela. Po isti poti smo se vrnili v veliko dvorano, kjer nam je jamar povedal, da je temperatura zraka 10^o C. Odšli smo ven iz jame in zelo se nam je bleščalo, ker je v jami tema. V jami smo si svetili z žepnimi svetilkami. Za nami so odšli v jamo učenci iz Postojne, mi smo pa medtem pomalicali. S kombijem smo se vrnili v šolo.

Gregor Širca, 3. r., Bukovje

NA TEKMOVANJU V KARATEJU

Ker sem član Karate kluba Postojna, hodim tudi na tekmovanja v karateju. V spominu mi je ostalo letošnje tekmovanje v Postojni, kjer je v mesecu maju potekal 3. mednarodni pokal Postojnske jame. Ker je to eden največjih turnirjev v Sloveniji, je bila konkurenca zelo močna, zato sem izpadel že v prvem krogu. Vseeno je bilo zelo lepo nastopati v domačem kraju, pred domačim občinstvom, predvsem pred mojimi starši in starimi starši. Zato komaj čakam naslednje leto, ko bo spet turnir v Postojni.

Anže Stegel, 4. a

TEKMOVANJE V KROSU

Prišli smo v šolo. Učiteljica nam je še enkrat povedala, da bomo tekli kros. Pregledala je našo opremo in potem smo se odpravili na travnik, kjer naj bi tekli.

Dobro smo se ogreli in se zbrali na startu. Klemen je stal na travi, ki je bila mokra. Ko smo začeli teči, je Klemnu spodrsnilo in padel je na bodečo nežo. Z Borutom sva se mu tako smejala, da naju je Klemen prehitel. Napela sva vse moči, da bi ga ujela. Borut je bil malo pred mano. Ovinek pred mano je bil speljan okrog velikega grma. Ko sem pritekel okoli grma, je pred mano ležal Borut, ki se je spotaknil ob korenino, jaz pa ob Boruta. Štrbunknil sem po dolgem in po čez. Klemen nama je ušel. Borut se je hitro pobral in stekel naprej. Pobral sem se še jaz in tekel za njim. Ko sem tekel najhitreje, sem pritekel v vejo črnega trna. Razpraskan po obrazu sem počasi nadaljeval pot in kmalu prišel do cilja.

Bil sem zadnji. A bilo je lepo, ker sem se nasmejal in »nazabaval«.

Grega Volk, 4. a

Nina Milavec, 5. b razred

BILI SMO V ŠKOCJANSKIH JAMAH

Bila je sreda, ko smo se zjutraj odpravili v Škocjansko jamo. Odšli smo na avtobusno postajo ter se odpeljali proti jami. Peljali smo se približno pol ure. Ko smo pripeli, smo medtem, ko smo čakali na vodiča, pojedli malico. Ko smo odhajali je deževalo, vendar se je že po prvih minutah hoje pokazal prvi sončni žarek. Seveda smo hodili po blatu in skalah, a smo se kljub vsemu zabavali. Vodič nas je popeljal po učni poti, ker smo videli in izvedeli marsikaj novega. Ko smo prispeli do jame, nas je ob vhodu čakala vodička, ki nas je odpeljala v čudoviti jamski svet. Jama je bila zelo svetla, videli smo lahko tudi nekaj jamskih živali, kot so jamska kobilica, pajek. Meni je bilo najbolj všeč ob mostu, ko so se videle samo lučke. Žal mi je bilo, ker je bila v tem delu megla. Ob prihodu do konca jame smo videli, da se je vreme že izboljšalo in z vlečnico smo se odpeljali na vrh, kjer smo se odpočili. V Postojno smo se vrnili v popoldanskih urah.

Sebastjan Obradovič, 8. b/8

PREKMURJE

V petek šestega maja smo imeli osmošolci ekskurzijo v Prekmurje. Z avtobusne postaje v Postojni smo se odpeljali že ob petih zjutraj in vsi smo bili zelo zaspani. Na cilj smo prispeli okrog pol devetih. Počasi smo se zrinili z avtobusa. V Murski Soboti smo pomalicali in odšli na ogled krajinskega muzeja v parku. Tu smo si ogledali kovaško orodje in še veliko drugih stvari, ki so jih ljudje včasih uporabljali. Nato smo obiskali evangeličansko cerkev, ki jo obiskujejo protestantje. Le-teh je v tem delu Slovenije kar veliko. Od tu smo se odpeljali na reko Muro, kjer smo se peljali z brodom po otoku zaljubljenih. Tam smo videli tudi še vedno delujoč mlin. Nato smo se odpeljali na Razkrižje v star kovaški muzej, kjer nam je gospod pokazal, kako izdelujejo žeblje. Videli smo tudi kladivo, nakovalo, klešče in meh. Sledilo je kosilo, po kosilu pa ogled Ptujskega gradu. Tu so zbirke pohištva, zgodovinskih pustnih mask, orožja in instrumentov. Tu nekje pa se je naše potepanje tudi končalo. Vsi utrujeni in zaspani pa smo odšli na avtobus in komaj smo čakali, da se vrnemo domov.

Melita Poniž, 8. b/8

…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….….

UČITELJICA ŠPORTNE VZGOJE JASNA KOŽAR

Letos je bila pripravljena na naša vprašanja odgovarjati učiteljica športne vzgoje Jasna Kožar.

Lep pozdrav Aco. Hvala, ker si se pripravljen odgovarjati na vprašanja. Povej nam, kdaj si začel trenirati nogomet in kaj te je spodbudilo k temu?

Nogomet sem začel trenirati s sedmimi leti, spodbujali pa so me drugi, ki so v meni videli talentiranega športnika.

V katerem klubu treniraš? Imaš kakšno posebno željo, kje bi rad treniral, ko odrasteš?

Treniram v MNK Izola, ko odrastem pa si želim igrati v klubu Menchester United.

Kakšni so tvoji dosežki v nogometu?

Igral sem pri reprezentanci MNK Koper, na večji turneji pa so me izbrali za najboljšega igralca.

Na katero mesto v življenju postavljaš nogomet? Kaj ti poleg tega še veliko pomeni?

Na prvem mestu je šola, nato pa pride nogomet. Veliko pa mi pomeni tudi to, da me družina in prijatelji podpirajo.

Bi ti bilo hudo, če bi moral zaradi poškodbe prenehati z igranjem nogometa?

Zagotovo bi bil razočaran, vendar pač ne bi več treniral in bi si izbral kakšen drug poklic povezan z nogometom.

Ali imaš kakšnega vzornika in zakaj?

Ja, moj vzornik je David Beckham, to pa zato, ker je igral za Menchester in ima zelo dober stil igranja.

»Biti slaven«, kaj ti to pomeni?

Slava bi bila zame to, da bi igral v dobrem klubu z znanimi igralci. In to si zelo želim.

Predstavljaj si, da se srečaš z Beckhamom!

Kar verjeti ne bi mogel, da je res. Če bi ga srečal, bi bil to nepopisljiv dogodek. Prosil ga bi za majico z avtogramom.

Tvoj življenjski moto je …

Imej sanje za prihodnost, toda živi za sedanjost.

Še nasvet najmlajšim nogometašem.

Naj bo na prvem mestu vedno šola. Nogomet naj ti bo zabava.

Ime: David Robert Joseph Beckham

Datum rojstva: 2. 5. 1975

Horoskop: bik, zajec

Kraj rojstva: Leytonstone, London

Družina: žena Victoria in trije sinovi

Teža: 74 kg

Višina: 182 cm

Klub v katerem trenutno igra: Real Madrid

Klub v katerem je igral: Manchester United

Naj hrana: izbirčen ni, rad ima vse vrste hrane, všeč pa mu je tudi tradicionalna britanska jed fish and chips

Najljubša pijača: za razliko od velike večine angleškega prebivalstva ne mara piva, najraje ima mineralno vodo

Naj glasba: rad ima vse zvrsti glasbe

Naj šport: poleg nogometa, ki je daleč na prvem mestu, rad spremlja tudi boks, rugby in kriket

Naj trener: Alex Ferguson

Vzorniki: Eric Cantona, Bryan Robson in Ryan Giggs

……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

NAJVEČJI ŠPORTNI USPEHI

ODBOJKA

21. 1. so se naša dekleta udeležila finalnega področnega prvenstva v odbojki v Logatcu in osvojila prvo mesto. S tem rezultatom so se uvrstile na četrtfinale državnega prvenstva.

KARATE

16. 4. je v osnovni šoli Cirkovci potekal finalni krog osnovnošolske karate lige, kjer so nastopili tudi naši učenci. Dosegli so zelo dobre rezultate. Tina Stegel je v borbah skupno osvojila 3. mesto, Žana Magajna je osvojila skupno v borbah in v katah prav tako 3. mesto. Timon Jurca in Aleksandar Jocić, sta v katah osvojila 3. mesto in Kaja Križ, ki je v borbah skupno osvojila 1. mesto.

Naši učenci so v štirih kolih v konkurenci 31 osnovnih šol skupno dosegli 465 točk ter osvojili 1. mesto in tako prejeli prehodni pokal v trajno last, saj so bili letos prvaki že tretjič.

Jernej Mislej, 1. a razred dvetletke

……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

POROČAMO POROČAMO POROČAMO

Na šoli so preko celega šolskega leta potekali številni dogodki, v našem poročilu smo jih zajeli le nekaj.

MATEMATIČNO TEKMOVANJE

31. 3. je na naši šoli potekalo področno tekmovanje iz znanja v matematiki. Gašper Krašna, učenec naše šole, je zasedel prvo mesto in se tako uvrstil na državno tekmovanje.

ZBIRALNA AKCIJA KOVANCEV

V oktobru smo imeli zelo uspešno akcijo zbiranja kovancev za Unicef za nakup cepiva za cepljenje otrok proti ošpicam. Skupaj s podružničnima šolama Bukovje in Planina smo zbrali 26 kg kovancev, to je 4.438 kovancev v vrednosti 20.646 tolarjev. S tem zneskom smo močno presegli naša pričakovanja, saj smo zbrali kar za 13. 000 tolarjev več. Zbran denar bo zadoščal za nakup cepiva za 543 otrok.

NATEČAJ MLADA VILENICA

1. 5. se je v Kosovelovem domu v Sežani in v jami Vilenica zaključil natečaj pete Mlade Vilenice. Na natečaju sta sodelovala tudi dva naša učenca, Borut Požar in Nina Pavlovič. Oba sta se uspešno predstavila kot nadebudna pisca. Njuni pesmi Sam od Boruta in Listje od Nine sta objavljeni v zborniku Mlada Vilenica, ki si ga lahko ogledate tudi v šolski knjižnici.

ZBIRALNA AKCIJA STAREGA PAPIRJA

Na šoli pa smo organizirali tudi jesensko in spomladansko zbiralno akcijo starega papirja. Učenci naše šole pa so se, kot ponavadi zelo dobro odrezali. V akciji, ki je potekala jeseni, smo zbrali kar 9,3 tone starega papirja. V spomladanski pa smo zbrali kar 12, 5 ton papirja.

OTROŠKI PARLAMENT

Na šolskem otroškem parlamentu na temo »mladi v Evropi«, smo povedali kaj mislimo o:

- položaju Slovenije v EU

- prednostih in slabostih, ki jih prinaša globalizacija sveta

- svetu, ki je postal majhen in povezan

- strpnosti v veliki evropski družbi držav in narodov

- pomenu slovenščine

- poznavanju in uporabi državnih simbolov

- vprašanju evro: euro

- uvedbi evra

- slengu mladih

- sprejemanju drugih, saj smo tudi mi nekje lahko tujci

- uporabi in nošenju predmetov s tujimi državnimi simboli.

NAŠE SREDE, NAŠE SREDE, …

Po okrogli mizi o varnosti na šoli smo se na šolskem parlamentu dogovorili, da bomo v glavnem odmoru ob sredah poskrbeli za določeno aktivnost, nastop ali predstavitev, ki bi pritegnila učence v dvorani. Tako bi zmanjšali gnečo na hodnikih in na stopnišču.

Odmori ob sredah so bili zanimivi: modne smernice pri pričeskah je predstavila frizerka ga Darja; osmošolca sta zavrtela nekaj skladb, ki jih poslušamo najstniki in skladbe, ki so jih poslušali naši starši; planinsko društvo je predstavilo in povabilo na počitniški planinski tabor; osmošolke so zaplesale in zapele znani skladbi, ogledali smo si predstavitev potapljaštva; svečane pričeske mladih je predstavila frizerka…

MIRNI TEDEN: »V ŠOLI SE NAM NE MUDI«

Cilji mirnega tedna: manj divjanja po šoli, manj kričanja, težnja, da bi probleme reševali strpno, z manj grobosti in nasilja upoštevati dejstvo, da šola ni igrišče. Napisali smo številne plakate, ki učence obveščajo o mirnem tednu in jih prepričujejo, da se nam v šoli ne mudi. Potek mirnega tedna spremljajo učitelji, skupina učencev in ostali delavci šole. Prepričani smo, da je dobrodošla usmerjena pozornost vseh na šoli k upoštevanju pravil in dogovorov. Pogosto se na pravila spomnimo šele, ko pride do neljubih dogodkov, poškodb ali grobosti.

SVINČNIKI, BARVICE, FLOMASTRI ZA VRSTNIKE V KENIJI

V maju mesecu smo za vrstnike v Keniji v vasi Majiwa zbrali 2602 pisal, ki jih bomo skupaj z zbranimi oblačili, brisačami, zobnimi ščetkami in pastami oddali mladim zdravnikom, ki kot prostovoljci odhajajo v Kenijo.

Alen Nuhanović, 2. R., Planina: Na Planinski gori

…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

NE MOREM BREZ MOBITELA?!

Skorajda ni več učenca, ki ne bi imel mobitela. Zanimalo pa nas je, koliko so učenci odvisni od mobitela, zato smo jih povprašali. N=40

EU ČEZ ENO LETO – ANKETA

V okviru šolske skupnosti in otroškega parlamenta smo se tudi letos pogovarjali o Evropski uniji. Anketirali smo 63 osmošolcev in jih povprašali po vtisih preteklega leta, ko je Slovenija postala članica EU. Poglejmo rezultate.

Drugo: padec standarda, več drog, visoke cene, izgube služb,…

………………………………………………………………………………….............................................................................

VARČUJEŠ ALI ZAPRAVLJAŠ?

…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

ANKETA

Bilo je pozno popoldan, ko sem prišla domov. Utrujena od dneva sem komaj čakala, da skočim pod prho. Hm, prha. Tisti trenutek sem hrepenela po vročem tušu! Tisti trenutek, ko so mi po telesu spolzele prve kapljice, je zazvonil telefon. Ne bom dvignila … Bom dvignila ... Ne bom. Tako ali tako me vsi kličejo na mobilni telefon, no razen tistih, ki delajo ankete. In na ankete se mi ne ljubi odgovarjati … Kaj pa če ni anketa? Raje se bom oglasila.

Halo! Dober večer. Kaj bi lahko govorila s članom vaše družine, ki je starejši od 15 let in je imel zadnji rojstni dan? Ja, to sem jaz. Ampak zdaj se ravno tuširam. Lahko pokličete kasneje, če želite. Nasvidenje.

To je bil še eden tistih nadnaravno sladkih ženskih glasov. Prepričana sem, da ne bo več klicala.

Končno sem se znova prepustila vroči vodi in odplavala stran. Daleč stran od vsega. Ne vem, koliko časa je minilo, preden sem spet odprla oči, zdelo se mi je kakor trenutek. Ne, kakor večnost. No, nekje vmes. Vsekakor pa je bilo čudovito.

Na vrsti je bila masaža z oljem. Še preden sem končala, je spet zazvonil telefon. Saj to ni res!

Halo! Dober večer, me je presenetil prijeten (Prijeten? Krasen!) fantovski glas na drugi strani. Mogoče bo zvenelo sentimentalno, ampak tako lepega glasu že dolgo nisem slišala. Govoril je in razlagal … nekaj. Nisem ga poslušala, samo potopila sem se v tisti zven. Zvenelo je tako mehko, prijetno, božajoče, zvenelo je … o, moj bog, božansko! Bilo je kakor tisto olje, ki se je sušilo na moji koži. Stopilo se je z vsako poro mojega telesa. Kaj vas lahko prosim za nekaj odgovorov? Tisti trenutek sem se zdrznila. Seveda lahko.

Bila je anketa o prostem času. Fant je kmalu ugotovil, da ne vem kaj je to liga, da ne spremljam športnih prireditev po televiziji niti v živo. Da ne kupujem oblačil kake super znamke in da najraje zahajam v fitnes. Ko sva prišla do tenisa, mi je povedal, da ga je včasih treniral. Ko sem mu zaupala, da včasih pozno v noč buljim v umetnostne drsalce, pa se mi je začel smejati. Takrat nisem vedela, ali je lepše, ko govori, ali ko se smeje. Oboje je zvenelo, kakor da poje. Ko me je začel spraševati o tem, kam zahajam ob večerih, sem se začela zabavati. Noben od odgovorov ni bil pravilen. Ponavadi sem res kar doma. Gledališča pa ni bilo vmes. Tokrat se je zamislil in je rekel: »Mirna punca si ti, ne?« Mirna? Halo?

Veš kaj? Če že presojaš o ženskem temperamentu glede na to, kolikokrat in kam zahaja, potem boš enkrat še zelo presenečen. Tako? Komaj je zadrževal smeh. In vendarle je nadaljeval. Potem praviš, da so lahko ženske, ki ostajajo doma in berejo knjige, tudi zanimive?

Izzival me je, jasno. No, takšna pač sem in s tem ni prav nič narobe. Meni se zdi prav krasno.

Prav nič mi ne manjka.

Najbrž si ena izmed tistih, ki gledajo tudi dnevnik. V njegovem glasu je bil tisti šaljiv ton, ki je grozil, da bom zdaj, zdaj pristala v opoziciji. Čas je bil, da ga presenetim. Ne, sem rekla odločno. Me ne zanima. Že zdavnaj sem obupala nad stanjem, kakršno je. Jaz sem preprosto EVA.

Me veseli, da sem te spoznal Eva. Jaz sem JAN. Kaj lahko dobim tvojo telefonsko številko? Po službi bi te rad še malo slišal.

Po tem vprašanju mi je postalo malo slabo. Ne, res nisem hotela spoznati najlepšega glasu na svetu. Lahko, da bi se enkrat srečala in bi se vse moje fantazije sesule v prah. In če se ne bi nikoli srečala, se moje fantazije ni bi nikoli sesule v prah. Nisem vedela, kaj je hujše. Nekaj časa sem še oklevala, potem pa sem mu dala svojo telefonsko številko. Poklical me je še tisti večer. Pogovarjala sva se, kakor da sva bila celo življenje pred tem nema. In se smejala, smejala in še enkrat smejala. Dogovorila sva se tudi za zmenek. Dobila naj bi se v petek v Piranu na Tartinijevem trgu.

In kot bi mignil je bil tu petek in z njim moj zmenek z Janom. Komaj sem čakala, da ga vidim kljub ogromni tremi, ki sem jo čutila v sebi. Stala sem sredi trga in si ogledovala okolico ter ugibala, iz katere smeri bo prišel.

In potem sem zaznala obris njegove postave. Prihajal je vedno bliže. Srce mi je razbijalo, kot noro. Vedno bolj razločno sem ga videla. Končno je stopil pred mene in rekel: »Eva?!?«

Melita Poniž, 8.b

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

TOP 10 V ŠOLSKEM LETU 2004/05

DOMAČI

HIP HOP, Kocka
Vedno si sanjala njega, Fredy Miler
Brizgalna brizga, Atomik Harmonik
Lolita, Jan Plestenjak
Ne zameri mi, Leeloojamais
Luna nad obalo, Kingston
Fluid, Alya
Vse kar si želiš, Omar Naber
Metulj, Saša Lendero
Pojdi z menoj, Rebeka Dremelj

TUJI

1. Heavy on my heart, Anastacia

2. Like toy soldier, Eminem

3. This love, Maroon 5

4. Numb/Encore, Jay-Z&LinkinPark

5. Not in love, Enriqe Iglesias

6. Superstar, Jamelia

7. Candy shop, 50-cent

8. Yeah, Usher

9. Happy ending, Avril Lavine

10. Get right, Jennifer Lopez

------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

USTVARI SI TAKE LASE, KOT SI JIH ŽELIŠ

1. Koliko zlatih medalj je osvojila Slovenija na zadnjih olimpijskih igrah v Sidneyu?

a) nobene

b) eno

c) dve

2. Kako se imenujejo egipčanske pismenke?

a) hieroglifi

b) kaligrafije

c) ilumacije

3. Kateri pojem ni iz fotografije?

a) fotokamera

b) fiksir

c) fotosinteza

4. Kje je krst, če ga je napisal France Prešeren?

a) v stolnici

b) pod Triglavom

c) pri Savici

5. Kako visoko lahko zraste žirafa?

a) 4,5m

b) 5,5m

c) 6,5m

6. Katera je rjavolaska?

a) brinetka

b) sufražetka

c) subretka

7. Kateri planet je najbolj oddaljen od sonca?

a) Jupiter

b) Pluton

c) Saturn

8. Kdo je moral v izgnanstvo,ker je bil prepričan, da zemlja kroži okoli sonca?

a) Galileo Galilei

b) Alfred Nobel

c) Isaac Newton

9. Kako se je imenovala prva evropska raketa?

a) Ariane

b) Ezop

c) Bagiva

10. Eno svetlobno leto pomeni …

a) 9.461km

b) 9.461milijonov km

c) 9.461milijard km

11. Kaj daje drevo heveja?

a) dragocen les

b) zelo dišeče cvetje

c) kavčuk

12. Kje so ohranjene najstarejše cerkve v Afriki?

a) v Južnoafriški republiki

b) v severovzhodni Afriki,v Etiopiji

c) v severozahodni Afriki,v Maroku

13. Kako je ime Orestovi sestri, s pomočjo katero je ubil svojo mater?

a) Elektra

b) Ifigenija

c) Helena

14. Kdaj je bila ustanovljena univerza v Ljubljani?

a) leta 1819

b) leta 1919

c) leta 1945

15. Kaj je opustošilo London leta 1666?

a) epidemija kuge

b) požar

c) potres

16. Kivi je …

a) zelenjava

b) riba

c) ptica

17. Katerega leta so iznašli modrc?

a) 1909

b) 1889

c) 1919

18. Kolikšna je debelina atmosfere?

a) 30 km

b) 130 km

c) 1300 km

19. Katerega leta se je začelo 20. stoletje?

a) 1899

b) 1900

c) 1901

……………………………………………………………………………………………………………………………………

KRIŽANKA – SVET SLAVNIH

Ali poznaš življenja slavnih? Odgovore vpiši v okenčka, in če boš pravilno odgovoril, boš na poudarjenih poljih dobil končno rešitev, in sicer ime pevke, ki se je nedavno zaročila.

Priimek igralke iz nadaljevanke »Prijatelji«, ki je nedavno rodila hčerko Coco.
Priimek igralca, ki se je nedavno ločil, ženo pa je preveral z Angelino Jolie.
Ime igralke Robert, ki ima dvojčka.
Ime hčerke rokerice Courtney Love in pokojnega Kurta Cobana.
Priimek igralke Jennifer, ki trenutno hodi z igralcem Benom Affleckom.
Ime raperja, s katerim je zaročena Beyonce Knowls.
Priimek pevca, s katerim je poročena Ana Kurnikova.
Victoria in David Beckam sta dala svojemu sinu ime …
Ime in priimek igralke iz filma »Gospodar prstanov«, ki ima sina Miloa.
Ime nove žene princa Charlesa.
Ime moža Britney Spears.
Ime in priimek člana skupine Blue, ki se je nedavno poročil z dekletom Stefanie.
Ime hčerke igralke Gwyneth Paltrow.

		1
		2
	3
	4
			5
			6
			7
		8
			9
10
			11
	12
				13

……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….…

Poletne radosti

Sošolci Anja, Tjaša, Matic, Tim, Simon, Simona in Helena obožujejo poletje. Vas zanima zakaj? Zato, ker se radi sončijo ali plavajo, potapljajo ali jadrajo, igrajo odbojko ali ližejo sladoled, ali zato ker imajo rojstni dan. A vsak najraje počne le eno izmed njih. Torej je tvoja naloga, da iz danih podatkov ugotoviš, kateri od sošolcev najraje počne katero izmed naštetih dejavnosti.

1. Nihče od fantov se ne sonči in ne igra odbojke.

2. Simon ni navdušen nad poletnimi športi,Tjaša pa.

3. Plavanje in potapljanje nista med najljubšimi poletnimi

aktivnostmi večine deklet.

4. Anja ne igra odbojke in ne liže rada sladoleda,Tjaša pa se rada igra odbojko ali rada liže sladoled.

5. Matic nima rojstnega dne poleti. Jadra zna dobro razpeti. Jadranje je ljubezen fantov.

6. Kadar Helena pride po počitnicah v šolo je najbolj rjava.

7. Anja dobi največ igrač, oblek, sladkarij … med počitnicami.

8. Simona je v poletni šoli dobila zlatega delfina, saj je znala najbolje plavati

9. Tim najdlje zdrži brez zraka, zato se je vpisal k potapljaškemu krožku.

10. Simon nima občutljivih zob, zato lahko je mrzlo hrano.

Jernej Mislej, 1. a

SMEŠNO, A VČASIH TUDI RESNIČNO … HA, HA, HA …