EKOLOŠKOKULTURNI DAN

Prvo ekozastavo smo prejeli že l. 1998. Trudimo se, da si jo vsako leto ponovno pridobimo. Letos je bila naša poglavitna tema Ločeno zbiranje odpadkov na ekoloških otokih. Predstavnik Komunale Novo mesto je v septembru na skupnem roditeljskem sestanku staršem predstavil pomen ločevanja odpadkov za novomeško občino. Ekošolarji smo pripravili zloženko za starše.

V marcu in aprilu smo pričeli z urejanjem ekološkega otoka. Na današnjem ekodnevu  je dobil dokončno, bolj prijazno podobo.

Ekodan smo povezali tudi s svetovnim dnevom knjige, ki bo 23. aprila in mednarodnim letom riža, ki je najpomembnejši vir hrane več kot polovici svetovnega prebivalstva.

Učenci so ta dan ustvarjali  in sodelovali v različnih delavnicah in zvedeli tako zanimivosti o odpadkih in njihovem zbiranju, spoznali riž kot kruh azijskih dežel, spremljali nastanek knjig od prvih pisav do prvih knjižnic, se seznanjali z zdravim in kulturno bogatim načinom življenja in ustvarjali z besedo in različnimi materiali.

Ekodan smo zaključili s podelitvijo bralnih značk in nagrad za naj ekospis, ekopesem, ekokoš, maskoto ekošole ter fotografijo na temo Pomlad se prebuja…

Učenci, učitelji in ostali delavci šole Bršljin se zavedamo, da je košček prihodnosti naše Zemlje tudi v naših rokah. Preveč je dragocena, da bi jo zaradi brezbrižnosti zapravili.

NAGRAJENA EKOSPIS IN EKOPESEM

ŠEPETANJE DREVES

Deklica je tiho stopala po dišeči travi. Vse okoli nje je živelo. Drevesa so se mogočno vzpenjala proti nebu, trava je neslišno plesala, metulji so se igrivo veselili spomladanskega jutra. Sezula je težke sandale in bosa stopala naprej proti drevesom. Veter ji je božal obraz in ji šepetal neznane besede.

Pod drevesi se je ulegla na tla. Njen pogled je zajel brezmejno nebo. »To je življenje.« je pomislila. Spomin na vsakodnevni hrup in smrad v mestu je odrinila proč. Velike betonske škatle se ne morejo primerjati s tem.  Občudujoče je pobožala majhne bele svetove. Ne bo jih trgala. Zakaj bi uničila najlepše stvaritve  narave? Košate veje so se sklanjale k tlom in ji nevidno pritrjevale. Globoko je zavzdihnila in pustila, da jo je narava počasi sprejela. Začutila je dolge, nežne vzdihljaje zemlje, veselje belih rožic, ki so končno uzrle svetlobo. Listje dreves je šelestelo in deklici potožilo o svojih tegobah. Deklica je začutila žalost, kot da bi bila njena: » Boli, ko človeške roke trgajo enega izmed nas. Smo celota in iz dneva v dan počasi izginjamo.« Počasi je skozi zrak zavela še pritožba zemlje. »Skozi mene se neprestano pretakajo vode, katere so umazane in polne strupov ljudi.« Veter je razdraženo zapihal in sonce je za trenutek zasenčil sivi oblak. Polastil je jo je sram. Bila je človek. Kot, da bi narava začutila njena čustva, je sonce zopet zasijalo, veter ji je umirjeno zajel obličje.  »Nikar se ne sramuj. Kot mi, tudi ljudje tvorijo stvarnost. Povezani smo.« deklica je tiho potožila: »Vendar se tega ne zavedamo! Ne maram biti človek!« Drevesa so se zopet oglasila, tokrat v znak smehljanja. »V vsaki stvaritvi sveta je nevidna vez. Nekateri jo zakopljejo ali pa jo nočejo čutiti.« Dekličin nemir se ni polegel in skozi zrak je zavela misel: »Ljudje se bomo pripeljali v konec.« veter je zopet zaplesal v odgovoru dreves: »Vsakemu koncu sledi nov začetek.«

Okolica je ponovno zaživela ob taki misli. Čakali so na novo možnost, čeprav je vsi ne bi doživeli.  Deklica se je nasmehnila. Začutila je povezanost z vsem živim. Njene misli so se potonile v svet sanj. Ptice, ki so visoko letale nad drobnim telescem, so pele neznane pesmi in pripovedovale o majhni deklici velikega duha.

                                                                     Slađana Majstorovič, 8.f