Naša šola

Učenci in učiteljica 2.b
OŠ Bršljin
Novo mesto

se zahvaljujemo

2.razredu
OŠ Franceta Prešerna Kranj-
podružnica Kokrica

za sodelovanje v projektu

BEREMO Z MEDVEDKOM

Novo mesto, maj 2000

Naša šola se imenuje OŠ Bršljin. Zgrajena je bila leta 1971, dograjena pa leta 1990. V šoli je 608 učencev, nekaj je tudi Romov. Imamo veliko prostorov. Najbolj so nam všeč telovadnice, knjižnica in računalniška učilnica. Naša šola je eko – šola, ker skrbimo za njeno okolico. V okolici šole je veliko travnikov in gozdiček. V bližini je BTC, vrtec in policijska postaja.
Imamo svoje glasilo in radio, ki se imenujeta Bršljinko.
V naši šoli je veliko zaposlenih. Naša učiteljica je Andreja Barbič. Je prijazna, pa tudi potrpežljiva. Pri nas je prijazen tudi ravnatelj.
Matej, Peter, Jan

Učimo se po metodologiji Korak za korakom. V učilnici imamo pet delovnih kotičkov.

NAŠEMU MEDVEDKU JE IME PIKI. IME JE DOBIL PO ZNANEM KNJIŽNEM JUNAKU PIKIJU JAKOBU

Piki je naš, zelo ga imamo radi. Vsak ga odnese domov, da napiše, kako mu je bilo na počitnicah.

S Pikijem sem brala o medvedji mamici. Moj Piki me je poslušal. Ko sem delala na računalnik, mi je delal družbo. Piki me je zmeraj opazoval, ko sem risala. Z mano je šel spat. Ko sem prišla v šolo, sva predstavila knjigo.

Piki je šofer. Imel je rdeč avtobus in je vozil medvede. Vozil jih je s postaje na postajo in v medvedjo šolo. ker je prehitro vozil, se je prevrnil in dobil prepoved vožnje z avtobusom za dva meseca.

Piki je rekel učitelju, da moraš biti pri kurjavi previden. Učitelj je to povedal tudi drugim medvedkom. Še isti dan so ustanovili gasilsko četo. Začeli so z vajami. Spomladi so priredili gasilski miting. Pri vaji pa je Pikiju spodrsnilo in je padel. Pri tem je s cevjo, ki jo je držal v roki, “pogasil” tudi nekaj gasilcev.

Pikiju je bila vožnja na morje zelo všeč, zato se je odločil, da se bo naučil voziti. Vpisal se je v tečaj, kjer se je učil prometne znake. Kmalu je začel voziti. Čez mesec dni je že opravil vozniški izpit. Dobil je vozniško dovoljenje za prevoz medvedov.

Medvedje so imeli spominske knjige. Ko so imeli pouk, je pod klopjo kar naprej nekaj šumelo in krožilo. Medvedek je bil na sliki mlad in lep. Učitelj je bral verze. Tako so mu bili všeč, da je vsakega prebral dvakrat. Pisali so lepe verze. V eni spominski knjigi na začetku je bila narisana ladjica. Učitelj je listal naprej. Knjiga je bila polna cvetic in pravljičnih hišic. Učitelj je listal, bili so prazni listi. Čez nekaj časa je končno prišel do narisane strani. Timika je prosila učitelja, če ji kaj napiše s v spominsko.

Nekega dne so šli v vrtnarijo. Ko so prišli domov, je mama rekla: “V soboto bomo sadili zvončke, tulipane, krokuse in hijacinte.” Potem sta učitelj in Piki sklenila, da bosta posadila čebulice v lončke. Ko sta posadila vse čebulice, sta se spomnila, da ne vesta, kaj sta kam posadila. Spomladi so zrasle rože, vendar niso bile tiste, kot je pisalo na lončkih.

Na zemljevidu je Ljubljana malo na desno in malo navzdol od Pariza, je napisal Piki Žužuju.

Pikija je bolel zob. Učitelj ga je odpeljal k zobozdravniku. Piki je junaško odprl gobček in zdravnik mu je izpulil zob.

Medvedki tri dni niso mogli spati. Odšli so v hišo strahov. Ko so prišli, so videli strah. Vsi so se ustrašili. Ker so se zabavali s strahom, je moral Piki tri ure drgniti parket.

Z medvedkom sva prišla domov ob tretji uri. Po kosilu sva se nekaj časa igrala skupaj s sestrico Simono. Potem mi je pomagal pri domači nalogi. Prebral sem mu tudi knjigo Pred ogledalom in skupaj sva vadila računanje. Zvečer sva odšla v kopalnico, kjer sem mu pokazal, kako se umiva zobe. Skupaj sva gledala televizijo in šla spat.

Prišel je dan, ko sem jaz vzel medvedka k sebi na dom. Domov sva prišla bolj pozno, ker sem imel še naravoslovni krožek. Najprej sva pojedla kosilo. Potem sva igrala video igrice. Nato pa sem mu prebral knjigo Asterix in Goti. Bila sva zelo vztrajna in pridna, saj sva brala celi dve uri, ker je knjiga kar precej debela. Pri branju sva se malo utrudila. Za sprostitev sva si ogledala risanke. Ker je bilo že pozno, sva povečerjala in se odpravila spat. Medvedku sem zaželel mirno noč in oba sva sladko zaspala.

V džungli je živel lev z imenom Leo. Bil je prijazen. Njegova mama je bila huda, ker si ni znal uloviti hrane. Moral je oditi v pragozd. Tam je pomagal ranjenim živalim. Povodne konje je naučil poiskati vodo, ptičke pa leteti. Nekega dne je videl, kako se mali gepard utaplja. Rešil ga je iz reke, njega pa je voda odnesla. Mali gepard je skočil po pomoč. Vse živali so pomagale rešiti levčka iz vode. Ko je bil levček srečno na bregu, so mu živali zapele, da je on kralj živali.

Nekoč je živela coprnica Zofka, ki je bila zelo sitna. Ko se je zbudila, je pljunila v ogenj, da je zeleno zagorel. Na ognju si je kuhala večerjo. Po večerji je poklicala svojo metlo in jo vprašala, kje je bila. Jezna je metlo očistila in odleteli sta v južne kraje. Med potjo sta srečali kosovirja, ki sta se z njima peljala naprej. Med potjo so prepevali in vriskali. Kosovirja sta srečno pristala v puščavi, kjer so se poslovili. Zofka pa je nadaljevala pot k svojemu prijatelju Strašniku.

	S Pokcem sem vesela, rada z njim se poigram. Ko pa pride spanec, z njim grem rada spat. Ko se prebudi, ves nestrpen sedi. Urška
Pokec naš je korenjak On je pravi veseljak. Kadar pa mu je hudo, Eno mu zapojemo, Celo uro rajamo. Blaž
	Najprej, ko smo ga dobili, smo bili presenečeni. Malo smo se tudi cukali, kdo ga bo imel. Najprej ga je domov vzela Katja, ker je prebrala največ knjig. Z njim smo se imeli zelo lepo. Nikoli ga ne bomo pozabili. Darja
Pokca sem komaj čakal Odnesel sem ga proti domu. Kmalu sem ga moral odnesti v šolo. Enkrat sem mu prebral knjigo. Celo domači so bili veseli. Gregor
	Pokec je vesel, z nami bere knjige in se veseli. Rad je v družbi otrok in ko pride v stanovanje, je kot član družine. Deležen je velike pozornosti. Ko ga prinesemo domov, je posebno zanimiv. Če bi bil dolgo pri nas, bi se ga naveličali kot ostalih igrač. Peter
Pokec bere knjige. Oh, kako je lepa, Kakšne lepe slike, Ena lepša je od druge. Celo bom prebral. Mitja
	Pokec je naš medo. Ob njem sem veliko brala. Knjige je izbiral on. Enkrat je izgubil jezik. Cvilil je na ves glas. Laura
Pokec mali je medvedek, ki veselo gleda v svet. Vsem otrokom je prijatelj, z njimi igra se spet in spet. V nahrbtniku je knjiga, on res pridno se uči. Časa za učenje mu nikoli škoda ni. Rad z otroki gre v domove, raziskuje širni svet. Vedno pa se vrača v šolo, kjer kotiček svoj ima. Jan Z.

IME	ŠTEVILO PREBRANIH KNJIG
KATJA	165
SABINA	143
ŠPELA R.	96
URŠKA	62
LAURA	52
DARJA	45
KATARINA	45
ROBERT	44
ULA	37
JAN Z.	36
MATEJ	32
ŠPELA C.	32
TJAŠA	30
SARA	28
PETER	25
GREGOR	21
BLAŽ	21
JAN Š.	21
ŠPELA M.	14
SIMON	13
MITJA	10

Namesto običajnih bralnih listov sem letos uvedla liste BEREM Z MEDVEDKOM. Učenci zapišejo naslove knjig, ki so jih prebrali. Občasno liste poberem, pregledam in evidentiram, katere knjige so prebrali in koliko knjig je prebral posamezen učenec. Izbiramo torej “KNJIŽNI HIT” (knjigo, ki jo prebere največ otrok) in najbolj vztrajnega bralca (učenca, ki prebere največ knjig). Naš dogovor je, da vsak izpolni vsaj en bralni list (prebrati mora petnajst knjig).

Do 12.maja 2000 so učenci prebrali 889 knjig. Najbolj se je izkazala Katja, ki je prebrala165 knjig in jih tudi lepo besedno in likovno predstavila. Sledijo Špela, Sabina, Urška, Laura in Katarina.

Med knjigami pa so najbolj priljubljene zgodbe lisjačka Tomija (prebralo jih je 14 učencev), zgodbe o žabcu (9 učencev) in krtku (6 učencev). Po sedem učencev je prebralo tudi knjige: Lahko bi bilo slabše, Pepelka, Piknik ob jezeru, Pod medvedovim dežnikom, Rožnati slonček in Trnuljčica.

POSLUŠAMO SE	VSI SMO PRIJATELJI
DO VSEH SMO PRIJAZNI	IGRAMO SE SKUPAJ

V rdečem kotičku: računamo. merimo, rešujemo naloge,...	Vzelenem kotičku: rišemo, slikamo, ilustriramo, oblikujemo z glino, režemo, lepimo, izdelujemo plakate o naravi, rišemo miselne vzorce	V sivem kotičku: igramo igrice na računalniku, na računalniku pišemo, rišemo, računamo,...
V modrem kotičku: pišemo, beremo		V rumenem kotičku: sestavljamo kocke,...