(klikni na sliko in jo povečaj)
V
četrtek, 10.12.09, smo v okviru izbirnega predmeta ROM obiskali
Pixxelpoint, mednarodni festival novomedijske umetnosti, ki se je
zgodil že desetič v Mestni galeriji, tokrat z naslovom »Bilo je nekoč
na zahodu«. Na tej razstavi ne vidimo slik in kipov, temveč je
umetnost izražena z novo tehnologijo, ki pa, kot smo videli, ni niti
tako nova. Saj če pomislimo, se računalniki izpred štiridesetih let po
zgradbi in delovanju veliko ne razlikujejo od današnjih, samo manjši
in hitrejši so. Več o tem pa nam je povedal naš vodič Blaž Erzetič,
samostojni oblikovalec, ilustrator in glasbenik, ki je pred desetimi
leti festival Pixxelpoint tudi zagnal.
The
computerworld! Das computerwelt!
Vse je bilo tam. Dosti projektorjev in ogromno računalnikov, tudi
takšnih, ki si jih priklopil kar na televizijo, ter nekaj predpotopnih
igralnih konzol. Zanimivo in poučno za vse, ki imajo radi
računalništvo in dober izkoristek za hekerje, ki ne znajo še pokvariti
vseh programov.
Na steni
je visel portret Alana Turinga, očeta modernega računalničarja in
kriptografa, sestavljen iz ASCII znakov (!"#$%&/()=?*¨˝´˙`°). Avtor je
sliko programsko pretvoril v besedilo, ročno še popravil in stiskal z
običajnim inkjet tiskalnikom.
Najbolj
zanimivo se je najbrž mnogim zdela projekcija na tla obdana z
razstavljenimi kosi računalnikov. Video je prikazal umetnika, ki je
razstavil odpadni računalnik, ter kose recikliral v nov tehnološki
izdelek.
Ogledali
smo si katalog barvnih odtenkov, ki jih je monitor prikazoval po
številkah. Nakazane in preštete so bile vse kombinacije, ki jih RGB
zaslon lahko prikaže. Odtenek se vidno hitro ni spreminjal. Tudi
monitor je bil zelo star, zato je bilo še posebej (ne)atraktivno.
Videli smo tudi led diode, ki so se izmenjevale in oblikovale podobe.
Uporabljen je bil dvo-bitni sistem (1,0), ki določa, ali dioda sveti
ali ne. Žarele so figure starejših arkadnih iger.
Bil je še zlobni program, ki je izkoriščal barvne napake in zvočne
signale, iz katerih je zvenela rojstno-dnevna pesmica… Še moj brat
tako ne fuša.
Ni še
vse. Projeciran je bil tudi vohunski film posnet med hladno vojno, ki
je prikazoval vsadke raznih konzol in hekerskih programov. Črno-bela
stara klasika s sodobnim pridihom.
Na ogled
so bili postavljeni tudi razbiti ekrani mp3-jev in telefonov. Z
razpokami naj bi uničevalci naredili umetnino.
Na oba
zidova skupnega kota so se projecirale še manj razumljive črno-bele
animacije, ki niso predstavljale znanih oblik, zato jih je malokdo
razumel. Še za učitelja nisem prepričan.
Paranje
živcev zame pa le v enem primeru. Mo, mo, mo, mo, mo, mo, mo!! Čudna
igrica za spodbujanje potrpežljivosti najbrž: igralec lovi jabolka, ki
padajo z drevesa, a hkrati piha veter, in prav zaradi tega jabolka ne
padajo vertikalno ampak skoraj vodoravno. Predstavljajte si
gravitacijo obrnjeno proti zidu in ne proti tlom. Če vštejemo še
dejstvo, da pade eno jabolko na dve minuti, se čakanje ne izplača, saj
jabolko ne pade v košaro! Res, para živce. Nobeden od mojih sošolcev
ni ohranil mirnih, saj tudi ni ujel jabolka.
Nazadnje
pa še osvetljeni človeški figuri, ki sta dajali 3D vtis, če si
pogledal skozi okular. Učitelj je nanj nataknil kar fotoaparat, in
sprožil.
Vožnja v
kombiju nazaj v šolo bi bila po tisti igrici prava sprostitev, če bi
se sošolec zadržal pripovedi o skrivnostih pogrebniške službe.
Luka, 9.b
