PILOT RUSJAN V LJUBLJANI

Danes je letalo v zraku tako navaden pojav kot avto na cesti. Vendar ne bom nikoli pozabil prvega letala, ki sem ga videl leteti visoko nad sabo. Vodil ga je prvi slovenski pilot Edvard Rusjan. Leta 1911 je z avionom, ki ga je sam zgradil, poletel nad Ljubljano. Vsi mulci s Tržaške ceste smo tekli na Grad.

 

Zemlja je že bila preprežena z železniškimi tiri, po morju so vozili veliki parnik i- a zrak še ni bil osvojen. Zdaj pa zdaj se je kak pogumnež dvignil z balonom visoko v zrak, a balon se ni dal voditi, veter ga je zanesel, kamor je že bilo. Brali smo, kako drugod po svetu poskušajo leteti z vodljivimi aeroplani, a v Ljubljani takšnega ptiča še nismo videli. Zato nas je radovednost še bolj razganjala, zlasti še zato, ker je bil pilot Slovenec.

 

Če smo pogledali navzdol po mestu, smo videli na vseh straneh radovedneže, ki so nestrpno pričakovali prvega nebeškega jezdeca. A zgoraj na stolpu so modrovali:

» Kdo nosi aeroplan po zraku, vprašaš? Bencin.«

» Kako bencin? Saj ni avto.«

» Aeroplan drži v zraku vrtavka, saj jo bomo videli.«

» Da, da, vrtavka dela sapo, sapa pa drži avion v zraku.«

» Saj sem rekel, da ga nosi sapa. Ptica dela sapo s perutmi, ta stvar pa z vijakom.«

» Pssst! Pssst! Ali slišite?«

Ker smo bili vsi prenapeti od nestrpnega pričakovanja, kdaj bomo zagledali v zraku železnega ptiča, smo ob teh besedah obmolknili ko žabe v ribniku, kadar na mah vse naenkrat prenehajo regljati. Že smo tudi zagledali železnega ptiča, ki je v višini kakih sto metrov letel po zraku nad robovi mesta. Videli smo ga, kako se je kakor tat tihotapil nad njivami in travniki ljubljanskih predmestnih gmajn. Ko pa je preskočil Rožnik, se je dvignil malo više in se obrnil proti gradu, čeprav je bilo pilotu prepovedano leteti nad mestom. Mestni očetje so se namreč bali, da ne bi letalo padlo na mesto in zažgalo hiše.

 

Pilot je zakrmaril svojega ropotajočega ptiča naravnost proti gradu. Že smo razločno videli pilota v letalu in pričeli smo kričati in mahati s kapami in klobuki, besneči ptič pa je švignil nekaj metrov nad našimi glavami.

» No, kaj takšnega!« je zamrmral starejši možakar, ko smo lezli po strmih stopnicah s stolpa. » Boste videli, ne bo dolgo, pa bo človek pojezdil tudi na luno! Kaj takšnega! Če ne bi videl na lastne oči, ne bi verjel!«

Ko se je čez nekaj dni pilot v svojem letalu nad Kalamegdanu v Beogradu zrušil na tla in se ubil, smo dečki nosili črne žalne trakove na rokavih. Dneve in dneve smo se pogovarjali samo o tem. Kar nekakšna sladka groza nas je prešinjala, ko smo z mislijo tipali po vesolju, ki mu bo človek kmalu poletel naproti.

 

Tone Seliškar

NAZAJ