OSNOVNA ŠOLA DANILA
LOKARJA
AJDOVŠČINA
Svet staršev
Datum:
MINISTRSTVO ZA
ŠOLSTVO, ZNANOST IN ŠPORT
Trg OF 13
Minister dr. Slavko
Gaber
Spoštovani gospod minister!
Svet staršev Osnovne šole Danila Lokarja je na treh sestankih v šolskem letu 2003/04 razpravljal tudi o predlogih staršev na roditeljskih sestankih, o njihovih mnenjih na začetku splošnega uvajanja devetletnega šolanja, pa tudi o hudih prostorskih problemih, v katerih delajo naši otroci in njihovi učitelji.
Ko
so stvari nove, je prav, da jih spremljamo, da se o njih pogovarjamo ter tudi
razmišljamo, ali so določene za večnost ali so vendarle odprte za spremembe.
Prepričani smo, da bo spremljava uvajanja pokazala, kaj je dobro in kaj treba
spremeniti. Sporočamo Vam nekaj svojih ugotovitev:
1. Opazujemo in razmišljamo o dogajanju v šolskem prostoru okoli nas ter ugotavljamo, da državna, obvezna šola, ki naj bi bila po pogojih šolanja enaka za vse državljane, zopet postaja občinska, odvisna od bogastva posamezne občine in od razumevanja izobrazbe v posameznih okoljih.
Starši
našega šolskega okoliša smo na začetku dvomili v premik začetka šolanja
navzdol. Ugotavljamo, da je tako prav, predvsem s stališča enakovrednosti
otrok, saj dve vrsti priprave na vstop v šolo nista bili pošteni do otrok. Z
vstopom vseh otrok v šolo s šestim letom se je to vendarle uresničilo, če
vidimo samo en vidik zgodnejšega vstopa v šolo.
2. Drugi strokovni delavec v 1.razredu devetletke: v primerjavi s prejšnjimi rešitvami je to vendar korak nazaj. Otroci so v prvem razredu stari od pet do šest let. Stroka ve, kaj pomeni eno leto v razvoju otroka. Oddelki so večji, kot v oddelkih priprave na šolo ( pri tem mislimo na oddelke na naši matični šoli). Razlike med otroki so zelo velike, mnogi potrebujejo individualno pomoč. Drugačnost je treba najprej opazovati, šele potem je možno predlagati ustrezni komisiji, da bi za otroka potrebovali dodatno pomoč. V polovici delovnega dneva je učiteljica sama s celo skupino in delo ne more biti organizirano tako, kot bi moralo biti. Tudi povezave z OPB niso možne v našem okolju tako, kot bi bilo dobro( prepletanje dela v oddelku in v OPB), saj vsi učenci niso vključeni v OPB, mnogi pa so tudi vozači in morajo domov takrat, ko odpelje avtobus.
Na občino smo naslovili prošnjo, da bi financirala drugo polovico strokovnega delavca v 1.razredu. Njen odgovor je bil negativen. V njem so poudarili tudi to, kar vemo tudi sami: šolstva ne moremo poljubno urejati, saj je obvezno in državno. Prav to pa se tudi dogaja: poljubno urejanje, ki ponovno vnaša razlike v možnosti šolanja vseh otrok. V občinah okrog nas so šole, ki imajo zaposlenega celega drugega delavca v 1.razredu devetletke. Zakaj, če ni nujno? Ali pa je vendarle nujno in zelo potrebno. Vsaka odločitev mora biti strokovno utemeljena in verjamemo, da se v Sežani, Novi Gorici in še marsikje drugje (Ljubljana) niso odločali kar na pamet, ampak s pametjo.
Prosimo Vas, da bi spremljali tudi dobre ali slabe strani prisotnosti celega drugega strokovnega delavca v 1.razredu devetletke. Spremljava bi morala potekati hitro, sicer bo šola spet in ponovno v vsaki vasi drugačna, kar je tudi prav, če gre za kvaliteto, ne pa, če govorimo o možnostih.
Naši izračuni o potrebni količini denarja se prav gotovo razlikujejo od občinskih ali morda državnih izračunov. Razlika v ceni je razlika med plačo pomočnice vzgojiteljice in plačo drugega strokovnega delavca v 1.razredu. Kdo bo ta denar dal, kdo ga bo prihranil, kdo ga je prihranil, kdo mora še kaj primakniti itd., pa je stvar dogovorov med državo in občino.
3. Drugi problem je
sedmi razred devetletke.
Na roditeljskih sestankih pred začetkom splošnega uvajanja devetletke smo starši spoznavali, kaj vse se bo zgodilo. Informacije so bile zelo točne. Ob vseh poudarkih smo šele septembra starši začeli ugotavljati, kaj se dogaja z našimi otroki: preutrujenost, obremenjenost s šolskimi torbami, pomanjkanje časa za dejavnosti, ki so jih otroci obiskovali prej: glasbena šola in treningi, če verouka niti ne omenjamo.
Povprečen učenec 7.razreda devetletke, ki si je za izbirni predmet izbral tudi tuj jezik, ima tedensko z gospodinjstvom in razredno uro 30 ur pouka. Pregled dejavnosti naših otrok je pokazal, da polovica otrok obiskuje glasbeno šolo ali pa trenira rokomet, košarko in nogomet vsaj dve uri tedensko, če ne celo tri. Torej je tedenska obremenitev polovice otrok najmanj 32 ur. Napisati pa morajo tudi domače naloge in se ob njih učiti, kar je za polovico otrok približno 2 uri na dan, tedenski seštevek pa je 42 ur. Zakaj smo dodali za domače delo kar dve uri? Ker so otroci resnično utrujeni in popoldansko delo poteka zaradi njihove utrujenosti počasneje. Če imajo ti otroci še verouk, potem so obremenjeni aktivno več kot osem ur dnevno v pet dnevnem delavniku. Če si razporedijo delo še na nedeljo in soboto, nekateri so takrat na tekmah ali pa vadijo instrument itd., se njihov delavnik nič kaj prida ne skrajša.
Starši smo od šole zahtevali, da otroke obremenjuje z domačim delom usklajeno in prilagojeno, pričakujemo rešitev težkih torb, čeprav nas opozarjajo, da delovnih zvezkov in učbenikov ne morejo spreminjati, predvsem njihove teže ne. Predlagali smo izdajo delovnih zvezkov v snopičih, predlagali smo celo ukinitev delovnih zvezkov, saj otroci ne vadijo pisave in ne svoje roke. Prostora za zapis je v delovnih zvezkih zelo malo, zdi pa se nam, da z njimi služijo predvsem založniki.
Pregledali pa smo tudi predmetnik za zadnje triletje in ugotovili, da so vsi otroci v zadnjem triletju enako obremenjeni: tisti, ki so stari 12 let in tisti, ki jih imajo 13 ali 14 in več. Tu pa se nam zdi, da bi morali bolj upoštevati psihofizične sposobnosti otrok, otroško psihologijo in razvoj otrok. Povprečen sedmošolec je imel septembra 2003 6,5 ure pouka več, kot ga je imel junija 2003, ko je zaključeval 5.razred osemletne šole.. Ali se tako velika obremenitev ujema z razvojem otroka. Ali je otrok od junija res toliko fizično in psihično zrasel, da mora imeti toliko ur pouka več. Če spomnimo: Šestošolci, povprečni, so imeli z razredno uro, ki je zelo pomembna, 26,5 ure tedensko!
Nič nimamo proti izbirnim predmetom. Verjamemo celo, da je prav, da si vsak učenec izbere nekaj, kar ga 100% veseli. Po anketi med otroki se je tudi izkazalo, da so pričakovanja večine naših otrok uresničena. Kljub propagiranju interesnih dejavnosti vemo, da vsi učenci le niso bili vključeni vanje, predvsem tisti ne, ki so imeli večje učne težave, ali pa oni, katerih starši so menili, da se da otroka tudi drugače zaposliti. Toda glede na starost, razmere, mnogo vozačev, prehrano, nemestno okolje, Ajdovščina in okolica nista Ljubljana, na katero je devetletka naravnana, predlagamo, da razmišljate o postopnem uvajanju izbirnih predmetov. Naše mnenje je, da bi v sedmem razredu bil dovolj eden, ali naravoslovno tehnični ali družboslovni, število izbirnih predmetov pa bi se povečevalo v osmem in devetem razredu, ko učenci tudi fizično zmorejo nove obremenitve.
Če razmišljamo naprej: če se ponašamo s kvaliteto glasbenih šol, je prav, da učenci končajo vsaj šest razredov. Starši imajo letos težave. Njihovi sedmošolci, ki so, vsaj nekateri, že v šestem razredu glasbene šole, nimajo več časa za inštrument. Naša šola ima dobre zbore, sedmošolci MPZ zapuščajo. Dober zbor mora mnogo vaditi.
Prejeli smo pobudo staršev iz Kamnika. Razmišljali smo o njej in njihovemu razmišljanju dodali še svoje.
Vemo, da se bo v naslednjih letih življenje slovenskih družin spreminjalo, da bodo otroci več časa preživeli v šoli, vemo pa tudi, kakšno je naše okolje, taka pa so še mnoga okolja v Sloveniji. Vemo, koliko denarja imajo družine in kako lahko plačujejo kosilo. Od 108 sedmošolcev jih kosi v šoli samo 9. Vozači se vrnejo domov ob 14:00 ali celo ob 15:00. Vemo, da ni naloga države urejati družinske razmere. Ali pa?
Vemo, da vsaka sprememba vnaša nemir. Vemo pa tudi, da je vsako spremembo treba resnično spremljati in takoj odpravljati probleme, ki bi morda spremembo celo ustavili.
Naše razmišljanje končujemo z mislijo roditelja: Oba z ženo sva bila dijaka usmerjenega izobraževanja. Svojim otrokom želim boljše šolanje, bolj odgovorno, bolj jasno, kot sva ga bila deležna midva. Prejšnja oblast je zmogla spremembo po nekaj letih, prav bi bilo, da bi jo sedanja zmogla prej.
Spoštovani gospod minister! Prepričani smo, da boste naše pismo prebrali. Prosimo Vas, da bi nam Vaše strokovne službe nanj odgovorile.
Pozdravljam Vas!
Andrej Zaman,
predsednik sveta staršev