PRIJATELJI ZA VEDNO - AMIGOS PARA SEMPRE

V Slovenijo so za 10 dni pripotovali sovrstniki iz šole Escla Basice e Secundaria Goncalves Zarco na Madeiri. V tem času smo veliko preživeli skupaj in mislim, da smo se imeli zelo lepo. Pokazali smo jim veliko lepih stvari, ki jih skriva Slovenija. Prve dni smo jim predstavili Ajdovščino. Ogledali smo si našo šolo in njeno okolico, jih naučili šolsko himno, bili smo na sprejemu pri županu ter se peš odpravili na izlet po Ajdovščini. Naslednje dni smo se potepali po Lokavcu in spoznali skrivnosti zvonov. Naslednji dan smo odšli v Škocjanske jame ter jim razkazali slovensko obalo. V četrtek smo jim razkrili skrivnosti reke Soče, v petek so se sami odpravili v Benetke, a smo bili v soboto ponovno skupaj na Predmeji, v nedeljo pa v Ljubljani in na Bledu, kjer smo se sladkali z Blejskimi kremnimi rezinami. Tu smo naše potepanje zaključili in v ponedeljek ostali v Ajdovščini, kjer smo si ogledali Pipistrel, bili v računalnici, peli in kuhali naše in njihove tipične jedi. Popoldan smo skupno druženje zaključili s prisrčno prireditvijo v Dvorani 1. slovenske vlade, kjer smo se poslovili od naših dragih prijateljev. 

Mislim, da nam je ta obisk Portugalcev vsem veliko pomenil in da so se med nami spletle močne prijateljske vezi, za katere upam, da bodo ostale za vedno. Upam, da jim je bilo pri nas všeč in že komaj čakam, da tudi mi odpotujemo na Madeiro. 

Hana Kravos

Vtisi naših učencev

Peto šolsko uro nas je v glasbeni učilnici sprejela gospa Marinka Šuštar. Glasba je postala naš skupni jezik. Skupaj smo prepevali Mojster Jaka in Pridi prijatelj. Popoldne nas je na Občini lepo sprejel župan gospod Marjan Poljšak. Bili smo v sejni sobi in sedeli na udobnih stolčkih ter pili sok. G. David in g. župan sta si izmenjala darila. Potem smo odšli še na kratek ogled Ajdovščine, ki jim je bil zelo všeč. Urška Lokar

V ponedeljek smo ob 9:00 sprejeli Portugalce. Najprej smo slišali otroški pevski zbor. Zapeli so nam nekaj lepih pesmic. Ko je pevski zbor odšel, je g. Bačič predstavil našo šolo in šolski sistem v Sloveniji. Po predstavitvi smo se predstavili. Naši vrstniki z Madeire so bili stari od 13 do 15 let. Po tem, smo si šli ogledati 1. stavbo. Odšli smo pogledati v dva razreda. 

Tilen Blazinšek

V četrtek, 19. maja 2011, smo se z avtobusom odpravili v dolino reke Soče. Najprej smo se ustavili v kobariškem muzeju, kjer smo si ogledali muzej, potek soške bitke, film,… Po ogledu muzeja, smo se še fotografirali ob starem topu. Portugalce pa so zanimale granate iz soške fronte. V muzeju je bilo super, saj smo imeli zelo dobrega vodiča, ki nam je predstavil potek soške fronte in sleherne podrobnosti. Med filmom sem se počutil kot, da sem res na bojišču soške fronte. Nato smo se peš odpravili do kostnice pri Kobaridu. Pot smo nadaljevali proti Bovcu. Ustavili smo se še na mostu pri slapu Boka, za priložnostno fotografiranje. Portugalci so bili zelo navdušeni nad velikostjo slapa. Po fotografiranju smo pot nadaljevali proti Bovec. Tam smo se okrepčali v restavracijah. Po kosilu smo pot nadaljevali mimo korit reke Soče, kjer smo se ustavili in fotografirali do izvira reke Soče. Pot do izvira se mi ni zdela težka, Portugalcem pa ja. A vsekakor jo je bilo vredno prehoditi in zadnje metre tudi preplezati ob jekleni vrvi. Pri izviru smo morali pokazati tudi akrobatske spretnosti, npr. skakanje iz kamna na kamen,... Meni je šlo kar dobro, nekatere je bilo strah, drugi pa so imeli težave in smo jim morali nekateri pomagati. Tu smo se tudi fotografirali. Kmalu pa smo morali oditi. Na poti proti koči smo se fotografirali še pri petnajst metrskem slapu reke Soče. Nekateri, ki so se preveč približali slapu so postali malo mokri. V koči pa smo si kupili še spominke. Ko smo se vozili na vrh prelaza Vršič, je bilo na avtobusu zelo zabavno. Vsi smo se smejali in pogovarjali. Na vrhu Vršiča je ostalo malo snega. Tega pa smo mi izkoristili za kepanje. Kepanje je bilo zelo zabavno za vse. Ob snegu pa so se tudi nekateri fotografirali, saj so ga videli prvič. 

Rok Kete

V sredo, 18. 5. smo se z avtobusom odpravili v Škocjanske jame. Bila je zelo velika in lepa. Videli smo veliko kapnikov in drugih pojavov, ki jih lahko vidimo le v jami. Tam mi je bilo zelo všeč. Pot smo nadaljevali na obalo. Tam smo si ogledali skoraj vsa obmorska mesta. Bilo je zelo lepo, a za Portugalce z Madeire morda malo manj zanimivo, saj imajo morje okrog in okrog otoka. V Palah smo odšli na igrišče za balinanje, kjer smo balinali z upokojenci. Bilo je zelo zabavno, saj je bilo za skoraj vsakega prvič. Ker je kmalu napočil čas za večerjo, smo se morali posloviti od naših novih prijateljev. Ta dan je bil zelo lep in zanimiv. 

Pia Kobal

V soboto smo bili na Gori in vsi smo zelo uživali. Ko so nas peljali z avtomobilom, sem bila skupaj z Patricijo, Chiaro in Susano. Z Susano smo postale tudi najboljše prijateljice. Kasneje mi je povedala, da ji je bil izlet v soboto zelo všeč. Tam smo igrali odbojko, nogomet večino časa pa smo se pogovarjali. Potem smo šli v Tiho dolino v šotor. Tam smo pojedli zelo dobro pašto. In takoj po kosilu smo šli na igrišče igrat nogomet. Potem smo imeli različne delavnice in skupaj z Susano smo odšle klekljat. Povedala mi je, da ji je bilo všeč. In tudi tiste, ki so nas učile, so Susano zelo pohvalile. Potem smo v šotoru plesali in se veselili. Ko smo odhajali domov smo peljali Susano in Rito ki je moja druga najboljša prijateljica. Ko smo prišli do hostla sem jaz ostala še z vsemi Portugalci na igralih. Tam smo se igrali in pogovarjali. Skupaj smo bili do enajstih zvečer, takrat pa so me nekateri pospremili na pol poti do doma. Drugo jutro so mi vsi rekli, da jim je bil najbolj všeč sobotni večer. In tudi jaz se strinjam. 

Nina Krpan

15.5. so k nam v Slovenijo prišli Portugalci. Takoj smo postali prijatelji. Med njimi je bil tudi en zelo lep fant in seveda so se vse punce (razen mene) zaljubile vanj. Vseh deset dni smo bili cele dneve okoli, saj smo jim razkazovali Slovenijo. Najboljše mi je bilo v nedeljo. Takrat smo šli v Ljubljano, potem pa še na Bled. V Ljubljani mi ni bilo tako zanimivo, saj nimaš kaj videti kot samo asfalt, velike zgradbe, avtomobile,… Ko pa smo šli na Bled, mi je bilo zelo zanimivo. Domov smo prišli okoli sedme ure, jaz, Nina in Chiara smo ostale z Portugalci še do pol desete. Bilo je zelo lepo. 

Nika Škvarč

Nedelja, 22. 5. 2011 Včeraj smo se ob 9h odpeljali iz Pal proti Ljubljani. Po poti smo se naučili nekaj novih besed in med učenjem smo se tako zabavali, da nismo niti vedeli, kdaj smo prišli v Ljubljano. Po vročem soncu smo se odpravili mimo parlamenta do Prešernovega trga. Z vzpenjačo smo se peljali do Ljubljanskega gradu. Med potjo smo bolj klepetali kot poslušali vodičko. Nato smo se odpeljali do Bleda in se sprehodili ob obali. Videli in nahranili smo še nekaj rib in labodov. Seveda nismo mogli izpustiti pokušine slavne blejske kremšnite. Po poti domov smo si izmenjali še zadnje facebook naslove in nekaj telefonskih številk, da ne bomo izgubili stikov do oktobra, ko se spet vidimo. Kot skupina so mi zelo zabavni. Največ sem se naučila od Joaa, a najbolje sem se razumela z Susano in Beo. Želim si, da bi ostali še malo pri nas.

Neža Curk

Projekt Comenius je prav posebno doživetje. Ko so v ponedeljek skozi vrata stopili vsi Portugalci, so se pričeli mešati nenavadni občutki. Nekateri izmed gostov so bili večji in starejši od nas. Ko smo se morali predstaviti, mi je pričelo srce hitreje biti in sem dobila tremo. Ko smo se nekoliko bolje spoznali, mi je bilo topleje pri srcu. Njihovih občutkov si ne morem predstavljati. Najbrž jim je bilo sila nerodno, saj niso prav veliko razumeli. Peto šolsko uro smo v glasbeni učilnici prepevali razne pesmi. Izjemno so bili navdušeni nad šolsko himno. V klopeh smo morali sedet po en Slovenec in en Portugalec. Vsem je bilo zaradi tega nekoliko nerodno. Bilo je kar zanimivo, saj je bil ta dan drugačen od drugih.

Martina Lokar

V sredo, 18.05.2011, smo se odpravili na obisk po Primorski. Pot nas je najprej zanesla do Škocjanskih jam. Tam nas je pričakala vodička in peš smo se odpravili po gozdni stezi do vhoda. Opozorila nas je, da je v jami prepovedano slikanje, saj na tak način preplašimo živali, npr. netopirje, prepovedano je kričanje in pa seveda dotikanje kapnikov, saj lahko ti nehajo rasti. V jami nas je seznanila z nekaj zanimivosti, jamskimi živalmi in z algami, ki rastejo zaradi umetnih svetil. Pokazala nam je stalaktite in stalagmite. Šli smo tudi čez zelo visok most, imenovan Cerkvenikov most, ki meri v višino kar 44 metrov. Pogled v globino in strugo reke Reke nas je povsem prevzel, skoraj prestrašil, zato smo pohiteli čez most na drugo stran. Po končanem obisku jam smo se na vrh povzpeli z vzpenjačo. V bljižni kavarni smo pomalicali, nato pa zavzeli otroško igrišče ("tudi igramo se še radi") in poslušali vsem všečno glasbo. Pot nas je vodila v Koper, kjer smo si ogledali največje slovensko pristanišče Luko Koper in se sprehodili po majhnih gasah, ki so značilne za stara mestna jedra. Ogledali smo si velik trg s cerkvijo. Kasneje smo se odpeljali v Izolo, natančneje v picerijo Kanava ("bil je že čas"), kjer smo si lačni naročili pice. Tam smo ostali kar dobri dve uri, napolnili prazne želodčke in se posladkali s sladoledom. Ponovno polni energije in navdušenja smo se odpeljali v Piran. Tam smo si ogledali cerkev Sv. Jurija in se fotografirali skupaj z našimi gosti. Sprehodili smo se še do Tartinijevega trga. Na obali smo zavzeto opazovali školjke, polže in alge, ter se pustili presenetiti valu, ki nas je ulovil in pustil mokro sled v čevljih. Našli smo tudi dve sipini kosti, katere bomo pokazali naši učiteljici naravoslovja, ga. Nataši Kolakovič, saj nam je pred kratkim razlagala morje kot življenjski prostor in tam živeče organizme ("ne, nismo pozabili na šolo"). Domov smo se odpeljali skozi prelepi Portorož, ki nas je prevzel z urejenostjo in lepoto obmorskega mesta.

Naši novi prijatelji s Portugalske so prav tako uživali kot mi domačini, na poti domov smo kramljali kot stari znanci, jezikovne pregrade so že zdavnaj minile. Resda utrujeni, a ne dovolj, da se ne bi pridružili upokojencem pri balinanju v Palah, smo zaključili sredino spoznavanje kraškega in primorskega dela Slovenije. 

Laura Pipan 

V soboto, 21. maja 2011, je projekt potekal na Gori. Najprej smo jim predstavili našo znamenito goro Čaven, ki je za nas Primorce zelo pomembna in se lahko z njo tudi pohvalimo. Na travniku smo se zelo zabavali. Naredili smo tri skupine in se pomerili v nogometu. Zelo smo se imeli lepo, bilo je pa tudi zelo vroče. Čez nekaj časa smo si vzeli odmor. Poslušali smo glasbo, se šalili, govorili, se menili in izmenjevali znanje. Ko smo prispeli na Goro smo pred nami zagledali več metrski šotor poleg njega pa nogometno igrišče. Odložili smo torbe in stekli na nogometno igrišče. Igrali smo nogomet, si podajali žogo… Za kosilo so bile testenine. Med kosilom in igro na igrišču smo se z večino Portugalcev še bolj zbližali in postali prijatelji. Seveda, pa smo vedeli, da nas čaka še nekaj. Spoznavanje že skoraj pozabljenih slovenskih običajev. Krajanke so nam pokazale kako se prede, plete, kleklja, izdeluje piščali. Obiskali som tudi jamo Ledenico. Hodili smo po gozdni poti, opazovali gozdove in ko smo se spuščali proti jami, smo lahko občutili mraz. Gospod Krapež nam je povedal veliko zanimivosti o jami. Ko smo se vrnili, smo spet večino časa preživeli s Portugalci na igrišču. Za večerjo so lahko poskusili jedi, ki so značilne za Slovenijo: polent z ocvirki, kislo mleko, krompir s skuto, joto, potico in izvrstne štruklje. Preostanek večera smo klepetali s Portugalci in ves dan, nam bo vsem ostal v spominu, saj smo se na ta dan najbolj zbližali. 

Chiara Pegan

OŠ Danila Lokarja Ajdovščina