Od prvotnih svečenikov prevzel je oblast
Ko so Večni zavrgli njegovo
religijo;
In mu na severu dali prostor
Zakoten, mračen, pust in
samoten.
Večni, z veseljem prisluhnem klicu vašem,
Narekujte mi hitre
krilate besede, ne bojte se
Razkriti vaših temnih vizij trpljenja.
1. Glej, senca groze se je dvignila
V Večnosti! Neznana,
nerodovitna!
Vase zaprta, vse-odbijajoča: Kateri Demon
Je ustvaril to
ostudno praznino,
Ta nič, ki stresa duha? - Nekateri so rekli
"To bil je
Urizen". Toda neznana, odmaknjena,
Skrivnostno tuhtajoča, skrivala se je
temna sila.
2. Znova in znova je razmejeval in meril
Prostor za prostorom, v svoji
devetkratni temi
Neviden, neznan! in pojavile so se spremembe
V njegovih
gorah pustih, besno razklanih
Od črnih viharjev zmešnjave.
3. Ker boril se je v bojih strašnih,
V nevidnih spopadih z
obrisi
Porojenimi iz njegove divjine puste:
Živine, ptičev, rib, laznine
in elementov
Sežiganja, izbruhov, hlapov in oblakov.
4. Tema vrteča se v neslišni aktivnosti:
Nevidna v mučnih
hrepenenjih;
Aktivnost strašna in neznana;
Senca samo-tuhtajoča,
V
ogromne napore zatopljena
5. Toda Večni so opazili njegove širne gozdove
Vek za vekom je ležal
odmaknjen, neznan,
Tuhtajoč, v globinah zakopan; Vsi se
izogibajo
Okamenjenega ostudnega kaosa
6. Svojo ledeno grozo je tihi, mračni Urizen
pripravil: njegovih
desettisoč gromov
Se je v temni vrsti razprostrlo skozi
Strahotni svet,
odmevanje koles
Je kot razburkano morje donelo v njegovih oblakih
V
njegovih hribih iz nakopičenega snega, v njegovih gorah
Iz toče in ledu;
glasovi groze
Se slišijo, kot jesensko grmenje,
Ko oblaki nad žetvijo
plamtijo
1. Zemlje še ni bilo: ne nebesnih krogel privlačnosti
Nesmrtni je s svojo
voljo razširjal
Ali zoževal svoje neskončno prožne čute.
Smrti ni bilo,
izviralo je večno življenje
2. Zvok trobente je nebo
Predramil in nepregledni oblaki krvi so se
prelivali
Okrog temnih Urizenovih skal, tako se imenuje ta
Osamljeni v
Neskončnosti
3. Rezek je bil zvok trobente: in množice Večnosti
Se zbirajo okrog
mrzlih pustinj,
Sedaj zapolnjenih z oblaki, temo in vodami,
Prelivajočimi
se v zmedenih naporih - in izrekel je
Razločne besede, tresoče se v
grmljenju,
Ki doni v vrhovih njegovih gor
4. Iz globin mračne osamljenosti, Iz
Večnega domovanja v lastni
svetosti,
Skrivnostno odmaknjen v svojih strogih nasvetih
Zadržanih za
dneve prihodnosti
Sem iskal veselje brez bolečine,
Trdnost brez
spremenljivosti
Zakaj hočete umreti, o Večni?
Zakaj živeti v neugasljivih
zgorevanjih?
5. Najprej sem se boril z ognjem; gorečim
Navznoter, v globokem svetu
notranjosti;
Brezmejna praznina, divje temna in globoka,
V kateri ni
ničesar; širno nedrje Narave
In samo-uravnovešen sem stopil prek
praznine
Jaz sam, prav Jaz! sem neizprosne vetrove
Okoval; toda zgoščeni,
v hudournikih
Derejo in derejo; močno sem odrinil
Gromozanske valove, in
dvignil se je nad vodami
Širok svet trdne zapreke
6. Tukaj sem jaz sam v knjigah iz kovin
Zapisal skrivnosti
modrosti
Skrivnosti mračnega premišljevanja
V bojih in hudih spopadih
S
strašnimi pošastmi, iz Greha porajajočimi:
Ki živijo v nas vseh nedrih;
S
sedmimi smrtnimi Grehi duše.
7. Glej! Razkril bom svojo temo; in na
Ta kamen bom z mogočno roko
postavil Knjigo
Iz večnega bakra, napisano v moji osami.
8. Zakoni
miru, ljubezni, enotnosti:
Usmiljenja, sočutja, oproščanja.
Vsak naj si
izbere eno bivališče:
Svojo starodavno neskončno graščino:
En ukaz, en
užitek, ena želja,
Eno prekletstvo, ena teža, eno merilo
En Kralj, en Bog,
en Zakon.
1. Glas je utihnil, videli so njegovo bledo obličje
Izhajajoče iz teme;
njegova roka
Je na skali večnosti odprla
Bakreno knjigo. Srd je prevzel
močne
2. Srd, razjarjenost, huda ogorčenost
V slapovih ognja, krvi in žolča
V
vrtincih žveplenega dima:
In neznanski oblaki energije;
Vseh sedem smrtnih
grehov duše
se je pojavilo v živih stvaritvah
V plamenih večnega besa.
3. Razkosana, zatemnjena, razstreljena!
Razcefrana s strahotnim
truščem
Se je Večnost razpršila daleč narazen
Daleč narazen se je
razpršila
Med visoke gore vsepovsod
Odhajajoč; Odhajajoč; Odhajajoč:
In
zapustila uničujoče drobce življenja
Viseč na strahotnih skalah in povsod
okrog
Ocean neizmerljive praznine.
4.Renčeči ognji so planili prek neba
V vrtincih in slapovih krvi
In čez
temne Urizenove pustinje
Plameni bruhajo vsepovsod skozi praznino
Na
Urizenove samorodne armade.
5. Toda ogenj ni dajal svetlobe, samo tema
Je bila v plamenih Večnega
besa
6. V hudi grozi in neugasljivih ognjih
Je čez pustinje in skale rohneč
bežal
In iskal skrivališče, toda ni se mogel skriti: združno
Je
prekopaval gore in hribe s strašno silo,
Jih grmadil v neprekinjenih
naporih,
V renčanju in mukah in divji norosti
Dolgo se je v pekočih ognjih
mučil
Dokler ni osivel, od starosti uničen, betežen,
Obupan v sencah
smrti.
7. Streho, ogromno in kamnito, je povsod
Okrog postavil: kot
maternico;
Kjer se kri v žilah tisoč rek
Zliva z vrhov, da bi
ohladila
Neskončne ognje Večnih, zunaj
Utripajoče; in kot črno
kroglo
So jo videli sinovi Večnosti, stoječ
Na obalah neskončnega
oceana
Kot človeško srce, ki se bori in utripa
Se je širni Urizenov svet
prikazal.
8. In Los je okrog temne Urizenove oble
Stražil za Večne, da bi
ostal
Mračni razkol osamljen;
Kajti Večnost je obstala daleč
narazen,
Kakor so zvezde oddaljene od zemlje.
9. Los je rjoveče stokal okrog mračnega Demona:
In preklinjal svojo
usodo; ker v mukah
Je bil Urizen iztrgan iz njegovega boka;
In nezmerna
praznina je ostala njegovim stopalom;
In goreči ognji njegovem bivališču.
10. Toda Urizen je ležal v kamnitem spancu
V kaosu, iztrgan iz
Večnosti
11. Večni so rekli: Kaj je to? Smrt.
Urizen je kepa gline
12. Los je rjovel v mračni otopelosti,
Stokajoč! Škrtajoč!
Stokajoč!
Dokler se bolečina iztrgnine ni pozdravila
13. Toda pri Urizenu se iztrgnina ni pozdravila
Hladen, brezobličen, iz
mesa ali gline,
Razklan, strahotno spreminjajoč
Je ležal v brezsanjski
noči
14. Dokler ni Los umaknil svojih ognjev, prestrašen
Od brezoblične
neizmerne smrti
1. Los osupel od presenečenja
Prestrašen od rožljajočih kosti
2. In od razburkanega žveplenega
norega besnenja zmedenega Nesmrtnega
3. V vrtincih in katranu in solitru
Okrog besnih Losovih udov
4 In izdelal je Los mreže in pasti
In jih postavil povsod naokrog
5. Tresoč se od groze je opazoval
Mračne preobrazbe in uklenil vsako
preobrazbe
Z okovi iz železa in bakra;
6. To so bile Urizenove preobrazbe.
1. Leta in leta so minevala nad njim!
V kamnitem spanju so minevala
leta!
Kot mračna širna pustinja, ki jo trgajo
Potresi, bruhajoč mrke
ognje
Leta in leta so minevala v strahotnem
Bolečem trpljenju; okrog njega
je v vrtincih
Teme večni Prerok rjovel
Še in še je koval železne
okove
In vlival staljeno železo; ter si razporedil
Ure straže v srhljivi
noči.
2, In Urizen /takšno je njegovo večno ime /
Je svoje ustvarjalno
navdušenje bolj in bolj zatajeval
V mračni skrivnostnosti se je skrival in
bruhal
Žvepleno tekočino - svoje fantazije.
Večni Profet je sopihal s
temnimi mehovi,
In brez počitka vihtel kovaške klešče; In kladivo
je
Nepretrgoma udarjalo; koval je nove in nove verige
In z členki
prešteval ure, dneve in leta
3. Okovani duh večni je začel vrtinčiti
Vrtince besa nepretrgoma okrog in
okrog,
In žveplena pena gosto bruhajoča
Se je posedla, jezero, bleščeče,
in kristalno Čisto:
Belo kot sneg na mrzlih vrhovih gor.
4. Pozabljivost, otopelost, nuja!
V verigah duha uklenjeni,
Kot okovi
iz ledu se skupaj sesedajo
Kaotični, iztrgani iz večnosti,
Los je koval in
koval železne okove;
In kuril svoje plavže in vlival
Staljeno železo in
staljeni baker
5. Neprestano se je preobračal vklenjeni nesmrtni
Boleče sopeč! v hudih
mukah! neznosnih!
Dokler ni streha skuštrano divja zaprla
V eno oblo
njegov izvir mišljenja.
6. V strahotni sanjski dremavosti;
Kot prepletena peklenska veriga;
Se
je ogromna Hrbtenica zvijala v mukah
Med vetrovi; boleče poganjajoč
Rebra
v upogibajočo se globel,
In koščena trdota je zmrznila
Prek vseh njegovih
živcev radosti.
In prvi Vek je minil,
In obdobje mučnega trpljenja.
7. Iz globeli njegove sklenjene hrbtenice,
Se je navzdol v grozi
pogreznila rdeča
Obla krogla, vroča in goreča, globoko,
globoko navzdol v
Prepad:
Sopihajoča: Stiskajoča, Tresoča,
Poganjajoč desettisoč
vej
Okrog njegovih trdih kosti.
In drugi Vek je minil,
In obdobje
mučnega trpljenja.
8. V morečem strahu okrog se vrteč;
So živci njegovih možganov pognali
veje
Okrog vej njegovega srca.
Visoko zgoraj v dveh malih oblah
In
pritrjene v dveh malih jamah
Previdno skrivajoč se pred vetrom,
So njegove
oči uzrle globino,
In drugi Vek je minil,
In obdobje mučnega
trpljenja.
9. Trpke bolečine upanja so se pričele,
V težki bolečini hrepeneč,
bojujoč.
Dve ušesi v tesnih spiralah
Sta za njegovimi oblami
videnja
Zavijajoč pognali in okameneli
Med rastjo. In četrti Vek je
minil,
In obdobje mučnega trpljenja.
10. V strahotnih bolnih mukah;
Viseč na vetrovih;
Dve nosnici sta se
upognili k globini.
In peti Vek je minil,
In obdobje mučnega
trpljenja.
11. V strahotnih bolnih mukah;
Pod njegovimi rebri je
nabreknila
Pohotno Lačna Votlina,
Odtod se je dvignilo njegovo votlo
Grlo,
In kot rdeč plamen se je Jezik
Žeje in lakote pojavil.
In šesti
Vek je minil,
In obdobje mučnega trpljenja.
12. Razbesnjen in dušen od muk
Je izvrgel svojo desno Roko proti
severu
Njegova leva Roka je proti jugu
Pognala v globoki bolečini.
In
njegova Stopala so cepetala v dolnjem Prepadu
Tresoč se in rjoveč in v
obupu.
In sedmi Vek je minil,
In obdobje mučnega trpljenja.
1. V grozi se je Los ustrašil svojih naporov:
Ogromno kladivo je spustiliz rok:
V svoje ognje se je zazrl, in trpeč
Zastrl njihove močne
ude z dimom.
V hudem uničevalnem trušču;
Z rožljanjem in žvenketanjem in
rjovenjem
Je Nesmrtni prenašal svoje okove,
Uklenjen v mrtvaškem
spancu.
2. Vse množice Večnosti;
Vsa modrost in radost življenja:
Ga oblivajo
kot morje,
Razen tistega, kar njegove male oble
postopno razkrivajo.
3. In sedaj je bilo njegovo večno življenje
Kot sanje izbrisano
4. Stresel se je Večni Profet od kapi
Udarjen, od njegovega severnega do
južnega predela
Kovaški meh in kladivo sta utihnila
Medla tišina mu je
profetski glas
Vzela; v hladni osami in mračni praznini
Sta ostala Večni
profet in Urizen zatočena
5. Leta in leta so minevala
Odrezan od življenja in svetlobe
Zamrznjen
v strahotnih oblikah popačenja
Je Los utrpel razkroj svojih ognjev
Potem
se je uzrl nazaj s hrepenečin poželenjem
Toda prostor nerazdeljen z
obstojem
Je obdal z grozo njegovo dušo.
6.Los je stokal zamračen z žalostjo:
Njegova nedra so pretresali
vzdihi;
Videl je Urizena mrtvaško črnega,
V njegovih okovih uklenjenega,
in Usmiljenje
7. Je pričelo v trpljenju cepiti in cepiti
Kajti usmiljenje razcepi
dušo
V mukah iz večnosti v večnost
Življenje se je v slapovih zlivalo s
svojih pečin
Praznina je limfo stisnila v Živce
Daleč romajoč v nedrju
noči
In zapustila okroglo oblo krvi
Tresoč se v Praznini
Tako je bil
razcepljen Večni Profet
Nad mrtvaško Urizenovo podobo
V spreminjajočih se
oblakih in temi
V zimski noči spodaj,
Je segal strahoten Losov
Prepad
In trenutek vidne, trenutek nevidne so se
Očem Večnih prikazovale
oddaljene
Mračne vizije ločitve.
Tako kot teleskopi odkrivajo Svetove
V
neskončnih Globinah vesolja,
So razširjajoče se oči Večnih
Videle mračno
vizijo Losa,
In tresočo se oblo življenjske krvi.
8. Obla življenjske krvi je zatrepetala
In se razvejala v
korenine;
Vlaknate, upogibajoče se v vetrovih;
Vlakna krvi, mleka in
solz;
V strahotnih mukah, iz večnosti v večnost.
Končno je v solzah in
joku utelešena
Ženska oblika, tresoča se in bleda
Plapotala pred njegovim
mrtvaškim obličjem
9. Celotna Večnost se je stresla ob pogledu
Na prvo Žensko, sedaj
ločeno
Bledo kakor snežni oblak
Plapotajočo pred Losovim obrazom
10. V začudenju, grozi, strahu, osuplosti,
So okamenele večne
množice;
Pred prvo žensko obliko, sedaj ločeno
Imenovali so jo Usmiljenje,
in pobegnili
11. "Raztegnite Šotor, razgrnite močne zavese okrog njih
"Naj jermeni in
koli okujejo Praznino
Da jih Večni ne bi več videli"
12. Začeli so tkati zavese teme
In postavili mogočne stolpe okrog
Praznine
In pritrdili na njih zlate kavlje
Z neskončnimi napori so
Večni
Votek tkali, in ga imenovali Znanost
1. Toda Los je uzrl Žensko in se je usmilil
Objel jo je, ona je planila v
jok, odklonila ga je
V perverznem in okrutnem užitku
Iztrgala se je iz
njegovih rok, vendar ji je sledil
2. Večnost se je stresla od groze, ko so videli
Človeka spočenjati svojo
podobo,
Po svoji lastni razcepljeni sliki.
3. Čas je mineval, Večni
So pričeli postavljati šotor;
Ko je
Enitharmon, razboljena,
Začutila Črva v svoji maternici.
4. Toda brezpomočno je ležal kot Črv
V tresoči se maternici
Da bi se
oblikoval v obstoj
5. Ves dan je črv ležal na njenih nedrih
Vso noč v njeni maternici
Črv
je ležal dokler se ni razvil v kačo
Bolestno sikajočo in strupeno, ki se
je
Zvijala okrog Enitharmoninih bokov,
6. Zvita znotraj Enitharmonine maternice
Je kača rastla in odvrgla svoje
luskine
V ostrih mukah se je sikanje začelo
Spreminjati v škrtajoči
krik,
Veliko muk in mračnih popadkov
Veliko vrst rib, ptičev in
zveri,
Je porodilo otroško obliko
Kjer je nekoč bil črv.
7. Večni so zgotovili svoj šotor
Vznemirjeni od mračnih vizij
Ko je
Enitharmon stokajoč rodila
človekovega Otroka v svetlobo.
8. Krik je zadonel skozi Večnost:
In paralitična kap;
Pri rojstvu
človeške sence.
9. Kopajoč zemljo na svoji neuklonljivi poti;
Kričeč, se je Otrok v divjih
plamenih
Porodil iz Enitharmon.
10. Večni so zagrnili šotor:
Zabili so kole, jermeni so
Napeli delo
večnih
Nič več ni Los videl Večnosti.
11. V svoje roke je zgrabil otroka
Okopal ga je v izvirih žalosti
In ga
izročil Enitharmon.
1. Otroku so dali ime Ork, razvijal se je
Dojen z Enitharmoninim
mlekom
2. Los jo je zbudil; O žalost, o bolest!
Stiskajoči obroč je
zrastel,
Okrog njegovih neder. Stokajoč
Je pretrgal obroč,
Toda takoj
je drugi
Stisnil njegove prsi, Stokajoč
Ga je ponovno pretrgal.
Sledil
Je novi
Podnevi je bil obroč ustvarjen
Ponoči pretrgan.
3. Ti so padali na skalo
V železno Verigo
So se členi povezali
4. Odnesli so Orka na gorski vrh.
O, kako je Enitharmon
jokala!
Uklenili so njegove mlade ude k steni
Z Verigo Zavisti
Pod
Urizenovo mrtvaško senco
5. Mrtvec je slišal otrokov glas
In pričel se je prebujati iz
spanca
Vse stvari, so slišale otrokov glas
In začele so se prebujati v
življenje
6. In Urizen trpeč za lakoto
Razdražen od vonjev Narave
Je preiskoval
svoje prostore
7. Ustvaril je vrvico in grezilo
Da bi razdelil Praznino
spodaj.
Ustvaril je deliveno merilo:
8. Ustvaril je tehtnico;
Ustvaril je težke uteži;
Ustvaril je bakreni
kvadrant;
Ustvaril je zlata šestila
In začel preiskovati Praznino
In
posadil je sadni vrt
9. Toda Los je zakril Enitharmon
Z ognji Prerokovanja
Pred Urizenovi
in Orkovi pogledi.
10. In rodila je nešteto potomcev
1. Urizen je raziskoval svoja bivališča
Gore, močvirja in pustinje,
Z
ognjeno oblo, ki mu je razsvetljevala pot
Strahotno pot, Razdražen
Od
okrutnih grozot: oblik
Življenja na njegovih zapuščenih gorah
2. In v njegovem svetu so mrgolele strahotne grozote
Bojujoči se;
izdajalski; klečeplazeči
Delci življenja; podobni
Nogam, ali rokam, ali
glavi
Ali Srcu, ali očem, hudomušno so plavali
Mrtvaški strahovi! uživajoč
v krvi
3. Najbolj se je Urizen raztogotil, ko je videl
Kako se pojavljajo njegove
večne stvaritve
Sinovi in hčerke žalosti na vrhovih gor
Jokajoč! Stokajoč!
prvi se je Tiriel pojavil
Zgrožen nad svojim lastnim obstojem
Kot človek
rojen iz oblaka, in Utha
Izstopajoč iz voda, objokujoč!
Grozdna je rjoveč
raztrgal globoko zemljo
Osupel! Njenovo širno nebo je počilo
Kot zemlja
razpokana od suše; in Fuzon je
Izplamtel iz razpoke! prvi spočet, zadnji
rojen.
In tudi vsi njegovi večni sinovi
Njegove hčerke iz zelenih rastlin
in živina
Iz pošasti, in črvi brezna.
4. Urizen, v temi ujet, si je ogledal ves svoj rod
In duša ga je zabolela!
preklel
Je sinove in hčere; ker spoznal je
Da se ne meso ne duša ne bosta
niti trenutek
Pokorila njegovim železnim zakonom,
5. Ker spoznal je, da življenje živi na smrti
Vol v mesnici trpi
Pes
cvili pred vrati v zimskem mrazu
In jokal je, temu je rekel Usmiljenje
In
njegove solze so lile navzdol v vetrove
6. Hladen je romal visoko, nad njihovimi mesti
V joku in bolečini in
trpljenju!
In kjerkoli je romal v žalosti
Po izmučenem nebu
Mu je
sledila hladna senca
Kot pajkova mreža, vlažna, mrzla in meglena
črpajoč
iz njegove žalujoče duše
Ječi podobno nebo se je delilo
Kjerkoli so
Urizenove stopinje
Stopale v žalosti čez mesta.
7. Dokler se ni Mreža, hladna in mračna, raztegnila
Skozi vso trpečo
prvino
Iz togot Urizenove duše
In Mreža je Ženska v zarodku.
Nič ni
moglo strgati mreže, nobena ognjena krila.
8. Tako so bile zavozlane vrvi, tako zamotani
Vozli: vijugasti kot
človeški možgani
9. In imenovali so jo Mreža Religije.
1. Potem so Prebivalci teh Mest čutili:
Da se njihovi Živci spreminjajo v
Mozeg
In strjevati so se kosti začele
V hitrih boleznih in mukah,
V
utripanjih in poganjanjih in škrtanjih
Skozi vse obale; dokler se
oslabljena
čutila niso zožila navznoter,
Pod mračno mrežo kužnosti.
2. Dokler upadlih oči niso prekrili oblaki
Niso več videle stkane
hinavščine
Ampak progasto sluz na nebu
Skupaj povezano zaradi bolj in bolj
zoženega zapažanja
Pojavil se je prozoren zrak; kajti oči
So
postale majhne kot človeške
In v oblikah kuščarjev skupaj stiskajoč
So
ostale sedem čevljev velike.
3. Šest dni so se zatiskale pred obstojem
In sedmi dan so se spočile
In
blagoslovile so sedmi dan, v bolestnem upanju:
In pozabile so na večno
življenje
4. In njihovih trideset mest se je razdelilo
V obliko človeškega
srca
Nič več se ne morejo hote dvigniti
V neskončni svet, dol so
priklenjene
Na zemljo s svojo zoženo zaznavo
Živeli so nekaj časa
Potem
so zapustili ogabna telesa
Ćeljustim trgajoče teme
5. In njih otroci so jokali, in zgradili
Grobnice na pustih krajih,
In
sprejeli zakone previdnosti, in jih imenovali
Večni Božji zakoni
6. In trideset mest je ostalo obkroženih
S slanimi vodami, sedaj je ime
celine
Afrika: takratno ime je bilo Egipt.
7. Preostali Urizenovi sinovi so
Videli svoje brate skupaj ujete
Pod
Urizenovo Mrežo;
Prepričevanje bilo zaman;
Kajti ušesa prebivalcev
So
se posušila, in oglušela, in ohladila.
In njihove oči niso mogle
razločiti,
Svojih bratov iz drugih mest.
8. Tako je Fuzon zbral skupaj
Preostale Urizenove sinove:
In zapustili
so nihajočo zemljo:
Imenovali so jo Egipt, in jo zapustili.
9. In slani ocean je valoval po obli
Konec knjige o Urizenu