Naša telovadnica je zadišala po "nekoč", ko smo postavili sceno za veliko šolsko prireditev ob materinskem dnevu.
V zraku je bila napetost, nestrpnost, ki  ju je nevsiljivo miril nežen zvok citer, ki je polnil še prazen prostor. Pa ne za dolgo.
Starši ste nas ponovno razveselili s svojim obiskom. Lepo nam je pri srcu, ko se telovadnica polni, ko zmankuje sedežev,... Nam je zelo lepo in upamo, da tudi vam.

Slovenska mat me je rodila,
na svojih prsih me nosila.
Slovenske pesmi pevala,
 ko dete me je zibala.




Na naših prireditvah se poje, pleše, igra, telovadi...
Tokrat smo se preselili v čase, ko so se po gmajnah preganjali bosonogi pastirčki, ki so med pašo vedno našli čas za igro. Tudi zbadljivke so bile.Takšne in drugačne...


Šolenčke, lakaste z njimi bom hodila
pa se bom našminkala pa ga bom dobila.
Lepšega, kot si ti, glavico po stran drži,
za klobukom pušeljček, na smeh se on drži.
Hruške, tepke, jabolke,
boste z nami plesale?
Danes ne,
jutri ne,
  pojutrišnjem pa tudi ne.   

1, 2... kam se gre?
3, 4... po krompir.
5, 6... krofe jest.
7,8... lepo te prosim
9, 10... v nebesa vzet!


 
Miha, Jaka, Jurček in ostali vsi...
nič bolj poredni niso, kot ste vi bili.
Midva pa ... nič kriva ... da sva na "ŠA",
včasih poredna sva za dva.




Otroci so suvereno pokazali, kaj vse so se naučili, manj sproščeno pa so njihove nastope spremljale učiteljice, njihove mentorice.




Iz srca se zahvaljujemo dragim krajankam, ki so se odzvale našemu povabilu in nam pomagale, da je tisti "nekoč" še bolj zaživel.





Naše popoldne se je prevesilo v večer.
Tudi učiteljice smo se opogumile, stopile na oder in skupaj z našimi učenci zapele ponarodelo pesem:



Sonček čez hribček gre,
pesmi v nebo done.
Rajati tudi sme
moje srce.

Zaplesali so še naši folkloristi in...



...Hvala vsem mamicam, ki še vedno prepevate svojim otrokom slovenske pesmi.

Nada Lampret