Ja ja, mi migamo.
Smo nekaj posebnega, kajne?! Seveda...
Ravnokar sem na obhodu po razredu.
Vam povem, tile prvošolci , oni so nekaj posebnega.
Ste vedeli, da poznajo že vse številke?
Ja, ja...pa pustimo zdaj to.
Naj vam raje predstavim svojo družino.
Težka bo, bo treba gor... gor... uh ah ... še gor...
In tule je torej naš dom - terarij se mu reče, tako bolj po
fino. Otrok je ogromno. Čisto majhnih majcenih,
malo večjih, nas starih pa je že bolj malo.
Ravnokar gledate enega od tistih malo večjih, ki se veselo pozibava na suhi vejici... čakajte no malo... Ne bo držalo. Na svojem očetu. Ne, tudi to ne bo držalo(verjetno ste že slišali, kako je s samci v naši družini). To je njegova mama. Da, tako je. Gospa v častitljivi starosti.
Gremo mi raje naprej.
In kaj počnemo cele dneve? Zaposleni zelo zelo! Najboljši smo pri igri vlog. Odlično igramo suhe vejice, ki se lahno pozibavajo v vetru.
Tu in tam nam prvošolci privoščijo kakšen sprehod,
cartamo pa se ne preveč radi. Kadar nam je cartanja dovolj, se najraje naredimo mrtve (vam rečem - igra vlog). Naši najmlajši pa tako ali tako mislijo, da so mravlje ali pa celo škorpijoni.
Ni kaj, Oskar ali pa vsaj Viktor nam ne uide. Sicer smo pa tako ali tako že precej znani. Če vas pa še kaj zanima...
