Že spomladi se  je ob vpisu otrok v vrtec  Spodnja Kungota pokazalo, da vseh otrok, ki želijo v vrtec, ne bo možno sprejeti. Staršem je bil obljubljen dodatni oddelek. Večja neobdelana prostora v mansardi stavbe, v kateri sta šola in vrtec, sta ponujala možnost, da se obljube uresničijo. V mesecu juliju so se pričela dela, ki jih je v večji meri izvedel režijski obrat občine Kungota, večino materiala so pripevali donatorji. Pod strokovnim vodstvom Andreja Polca so Rudi, Vesna in Pavle  delali do začetka pouka. Zadnje dni pred poukom je bilo na šoli živahno. Ob obrtnikih in delavcih režijskega obrata,ki so se lotevali zaključnih del, so pridno selili vsi delavci šole in vrtca. 1. septembra sta bili  namenu predani dve novi učilnici, v katero so se preseli drugošolci in petošolci. Slednji so se iz manjše učilnice končno preselili v velik in svetel prostor, drugošolci pa so prostor v pritličju prepustili oddelku vrtca. Urejeni so tudi novi sanitarni prostori za šolarje. V prvih dneh pouka so za delo poprijeli tudi učenci, saj smo knjižnico preselili v večji prostor. Pridobitve smo veseli prav vsi. Otroci, delavci in starši. Zahvaljujemo  se gospodu županu, delavcem režijskega obrata in donatorjem: Marijanu Pojbiču, Bojanu Belni, Mateju Böhmu, Ksaverju Vračku,Vinku Ulu, Rudiju Matjašiču, Francu Požarju in Francu Strnadu. Simona Šmajs

V sredo, 10.9.2009, se je pouk za našega župana g. Igorja Stropnika, donatorje, delavce občinskega režijskega obrata  in ostale povabljene goste pričel šele ob desetih.
Na hodniku so jih pričakali Mojca, Aleks, Iris, Gašper, Anja in Lina in jih najprej spomnili na stvari, ki v šoli nikakor ne smejo manjkati; to so šolska torbica, zvezki, svinčniki, radirka, lepilo itd.

           

Potem so povabljene spomnili na čase, ko se je bilo potrebno v šoli in vrtcu  naučiti in deklamirati veliko pesmi. Po hodnikih naše šole se je zaslišalo:

Sred Gradiške šola je doma

reče se ji Osnovna šola Kungota.

Vsako jutro nas objame

in odpelje na odkrivanje sveta.

In smo se odpravili s šolsko torbico na ramenih. Tokrat se nismo odpravili v svet, ampak smo ostali kar pri nas doma v Spodnji Kungoti. Radovednim gostom smo vendarle hoteli pokazati, kaj neki se je z našo šolo zgodilo med poletnimi počitnicami-ves čas se je v njej nekaj gradilo, prašilo, ropotalo, prestavljalo, barvalo…

Gostom smo povedali, da se v prostore vrtca in šole pač ne vstopa kar tako. Prostore smo jim pokazali šele, ko so uspešno rešili zastavljene uganke.

… in potem smo potrkali… v igralnicah in razredih pa se je rajalo, pelo, igralo… Žareli so obrazi povabljenih in žareli so obrazki zadovoljnih otrok.

          

Po stavbi pa je odmevalo:

Sred Gradiške šola je doma

reče se ji Osnovna šola Kungota.

Vsako jutro nas objame

in odpelje na odkrivanje sveta.

To pa še ni vse. Na koncu smo jih pa pospremili v prostore na katere smo najbolj ponosni. Povedali smo jim:.

Vso poletje v šoli tej se je gradilo,

čisto nekaj posebnega z njo se je zgodilo.

Dobila dva nova je razreda,

in še stranišče,da malčkom treba

več ne bo v pritličje. 

Z odprtimi usti in brez besed smo skupaj s povabljenimi zrli v novi, prostorni, svetli učilnici in čisto nove sanitarije. Ponosni smo, da se lahko učimo v tako urejeni in spet »novi« šoli.