Prav vsako leto se ob vabilu na šolsko prireditev naša telovadnica napolni z mamicami, očeti, babicami, dedki...

Tako je bilo tudi v petek, 31. 5. 2019, ko smo nestrpno čakali na naše potovanje okoli sveta.

Oder je obsijala modra svetloba . Antarktika.

Zagledali smo turiste, ki so že nestrpno čakali, da izstopijo z ladje. Nad tukajšnjim mrazom niso bili nič kaj navdušeni, a želeli so videti njene najslavnejše prebivalce.  Prijazna, izkušena in potrpežljiva vodička Maša jih je odpeljala na pravo mesto.

Zagledali smo jih. Majhne, ljubke in prikupne pingvinčke, ki so nam pričarali imenitno plesno zgodbo. Čestitke prvošolčkom.

 

Sledila je Indija.

Vožnja v vlaku ni bila nič kaj prijetna, saj je bila na njem strašna gužva. A tudi na cesti je bilo kaotično in turistična skupina je zaradi neposlušnosti vodički povzročala kar nekaj preglavic. "Joooj, težavna skupina, " je  zaskrbljujoče komentirala.

Kmalu so oder zavzeli ťIndijciŤ( četrtošolci) in skupaj z njimi smo občudovali  Tadž Mahal, spuščanje zmaja, izvajanje joge, temperamenti ples…

In potem smo poleteli… spregovorila sta  stevardesa Elena in pilot Martinilo Šebrek, ki je obvestilo zaključil s prijaznim stavkom: "Thank You for Your attention and I wish you a nice flight."

Let je bil miren, brez turbolenc … pristali smo.

Z glasbo, igro in plesom smo se podali v Evropo. Izvirnosti,  hudomušnosti in iskrivosti ni manjkalo.  Nastopajoči tretješolci so nas navdušili  z igro in obvladovanjem različnih jezikov. Edelweiss je šel do srca. Tudi jodlanje.

 Turisti so si zaželeli še eno dobro zabavo.

"No, torej je že čas, da se odpravimo v Mehiko," je zaključila vodička Maša. Najprej z avtobusoma do letališča, nato na letalo in v Mehiko na čisto pravo fiesto.

Potniki so bili veseli in mi z njimi.

 
Rojstnodnevna zabava se je odvijala s svetlikajočo se pinato, ki je skrivala presenečenje. Smeha in veselja ni manjkalo. In tudi plesa ne. In španščina?

Drugošolcem je "jeziček tekel" kot namazan.

"Los amo a todos,"  je veselo zaključila  Zala.

 Seveda, brez Amerike ni šlo.

Najprej v Hoolywood… rdeča preproga…slavne zvezde.

Zazvenel je šolski pevski zbor.  Bratovščina sinjega galeba in top pesem  My harth will go on- Titanic. Veličastno.

 
Potovanje smo zaključili v vroči Afriki.

Poskočno, pisano in vratolomno.  En sam ritem… lepo.

Sledila je le še zahvala vodičke Maše in izpolnjevanje anketnih listov. Zadovoljni?

"Če odmislimo mraz na Antarktiki, strašno gnečo v Indiji in grozno vročino v Afriki, smo se imeli lepo," so zaključili turisti.

Drugo leto spet pridemo, so zaključili v en glas.

 
Močan in dolg aplavz pa je bilo prijetno sporočilo gledalcev vsem nastopajočim, da je tudi njim bilo popotovanje všeč in da so bili nad videnim navdušeni.

Zadovoljni otroški obrazi so žareli.

 Veliko truda smo vsi skupaj vložili v prireditev.

 Tudi učiteljice smo bile ponosne na otroke in na skupno delo.       

 

In še...naslednje leto ponovno napolnimo dvorano in obljubljamo , da se bomo spet maksimalno potrudili. Drugače ne znamo.

Nada Stropnik