Na položni vzpetini, ob cesti iz Sp. Kungote proti Zg. Kungoti, leži na levi strani nekdanji dvor
LEPI DOL.

 Grajska stavba se je prvotno imenovala WISSIAKHOF, in je bila od leta 1730 v  lasti dr. KARLA LEOPOLDA KHERNA. Rodbina KHERN je posedovala graščino kar nekaj časa, leta 1764 pa  jo je tedanji lastnik,  ERNEST VALENTIN , prodal KAJETANU pl. LANGENMANTLU. Legenmantel je bil potomec stare augsburške patricijske rodovine in je kasneje postal celjski okrajni glavar. Leta 1766 je bil povzdignjen v viteški in baronski stan. Pozidal je sedanjo graščino, ki so jo posedovali njegovi potomci do leta 1779. Takrat jo je kupil KAJETAN grof pl. TURJAŠKI in jo leta 1785 prodal JOŽEFU ADLERJU pl. KALCHBERGU. Naslednji lastniki so bili:

1789 – ALOJZ PIKER

1794 – JOHAN MALY

1797 – JOŽEF HOFMANN

1806 – KAREL KONINGSHOFER

1814 – dr. ANTON WENEDIKTER

1856 – ANDREJ FANICH

1860 – BERTA pl. BREN, rojena baronica BRUCK

1872 – ANTONIJA pl. STEINIZT 

1885 – ADALBERT HERSAN
Med obema vojnama je bila graščina v posesti MILANA PETROVIĆA iz Krapine. V njej je bil nekdaj sedež sodišča z velikimi zapori. Ob propadajoči stavbi še danes stoji baraka v kateri je bila nekoč preša. Na tem mestu so nekoč obešali na smrt obsojene.
Po 2. Svetovni vojni je bila stavba nacionalizirana. V njej so se uredila manjša stanovanja, v katerih so živeli ljudje, ki so delali za zadrugo.

Občudovali smo portal, ki vodi v veliko dvorano. V njej so v povojnem času prirejali veličastne plese in različna praznovanja.

G. Koren nam je povedal, da so se tu posebno radi zbirali mladi, dokler jim prostorov ni vzela zadruga in jih začela uporabljati v svoje namene.

Dvorec je nekdaj res pritegnil poglede slehernega mimoidočega.

Za okolico so skrbeli strokovnjaki. V park so nasadili različne drevesne vrste iz vseh koncev sveta. Nekateri pravijo, da je ime LEPI DOL nastalo ravno zaradi teh vrtov in parka. O lepoti ni danes ne duha ne sluha. O nekdanjem ribniku priča blato, drevje je posekano, prostor pred graščino pa »krasi« parkirni prostor tovarne AJM.

Zdaj je graščina v lasti družine AJLEC. V njej ni nikogar več. Zadnji prebivalci so se izselili leta 2007. Oropane gole stene čakajo na boljše čase...

 Škoda!

Se bo vsaj del tega »lepega« kdaj povrnil?

Nam je uspelo pobrati nekaj drobtinic.  Nekaj skrivnostno lepega se še skriva v njih...