Spomladi leta 2015 se je zgodil čudež, pravzaprav sem bila ta čudež JAZ – JEŽKA. Skotila sem se v Slovenskih Konjicah pri Mateju, ki ima genialno zamisel, da bo nekoč naredil ZOO KOTIČEK za otroke. In ne boste verjeli … bila sem edina madagaskarska ježka, ki se je tega leta skotila v Sloveniji. 

 Nekega dne me je mami presenetila z novico: »Ježka moja, skrajni čas je, da začneš obiskovati šolo.« In tako sta tistega poletja prišli k nam dve učiteljici,  in me odpeljali. Slovo je bilo težko, a pričakovanje toliko bolj razburljivo. Vožnja v škatli za čevlje pa nič kaj udobna, moram reči.

Prvo noč sem prespala pri učiteljici, kar ni kar tako. Naslednji dan pa sem dobila novo stanovanje v tretjem razredu … in novo ime – JEŽKA NEŽKA.

Ti človeški mladiči so res smešni; še sploh takrat, ko z noski pritiskajo na terarij – tako se reče mojemu stanovanju.  Najprej sem se jih bala in oni mene, ker imam bodice. Zdaj pa se rada zleknem v toplo dlan in se je oprimem z nožicami.  Najbolj vesela sem, kadar mi posodico napolnijo z mokarji. Jem briketke, včasih kuhano jajčko, nekaj sadja in pijem veliko vode.

 Prihaja mesec november, ko se odpravljam na zimsko spanje. Si lahko mislite, kaj vse se sanjajo ježki vse tja do meseca marca?

Vam povem, ko se zbudim.