»Heeej,coprnica
Zofka,kam pa kam s takšno naglico?«
»Na
sestanek…. na sestanek… se mi mudi ! Povedati jim moram,da sem bila v šoli in
….«
»In?«
»Dan
čarovnic, noč čarovnic…uh, kakšno doživetje!!«
»Povej
še meni,prosim!«
»Pa
naj ti bo. No…
Jaz sem dobila novo haljo.
Vse skupaj je bilo zelo čarovniško, se razume.
Se mi pa zdi, da sem bila jaz najlepša.
Ob
glasbi so nastajali pravi čarovniški plesi. Naredili smo si lučke. Takšne za na
metlo, da kam ne zadeneš med letom.
Potem pa z avtom domov….ob devetnajsti uri, že
v temi….. na metle in nazaj v šolo!!!
Najprej večerja. Kot noč črni kostanjčki,
netopirji in pajki po receptih iz čarovniške knjige
in seveda: mlajsk,mljask,mljaskiiii!
Zelen
in rumen čarobni napitek !
Letelo se je sem in tja, gor in dol! Da ti vidiš.
Dala sem v stotriindvajseto in zmagala.
Gladko.
Dve
uri pred polnočjo pa spet na metle,
dva ovinka,
trije skoki in prideš naravnost
v
šolsko telovadnico.
Čarovniške
predstave v popolni temi.
Groozno!!
No, če natančno pomislim: dve majhni lučki,
da se kaj vidi, pa sta bili.
Skoki
v temo! Si upaš?
Odbije polnoč. Si predstavljaš?
Lučke parkiramo v sredini telovadnice,
da se pot za lulanje najde...
...parkiramo še metle in
padamo..padamo….
v spalne vreče , seveda!
Lahko
noč in eno črno mačko za pomoč!«
