Božič je nedvomno cerkveni praznik, ki pa ga praznujemo tudi neverni ljudje. Božične pesmi otroškega in mladinskega pevskega zbora zato tako rekoč najbolj sodijo v cerkev.
A tukaj se pojavi zadržek … Vstopiti v cerkev, čeprav nisi veren in božič praznuješ le z družino? Si bom s tem nakopala kak "greh" ali izkazala morda nespoštovanje do tega objekta? A ko te otroški obrazi pritegnejo bolj kot zadržek do objekta, prestopiš prag in se predaš. Predaš se majhnim otrokom z (od mraza) rdečimi noski, ki z rahlo negotovostjo pogledujejo proti zborovodkinji, a vse pesmi odpojejo z odliko. Popeljejo nas v neko umirjeno stanje in misel je le pri teh nežnih otroških glasovih. Stres, akcija, kaos … ostanejo zunaj zidov cerkve.

Ko nas voditeljica opomni na najpomembnejše, in sicer da božič niso le darila pač pa čas v letu, ko se posvetimo drug drugemu, se majhni otroci od nas poslovijo in nastopijo malo starejši. Ti pa, kljub enako rdečimi noskom, malo bolj suvereno zapojejo pesmi, ki nam ponovno sežejo do srca in popeljejo v zadovoljstvo.

Ko ugotovim, da so bili zadržki in pomisleki popolnoma odveč, se z navdušenjem prepustim najstarejšim otokom, ki pa jasno, odločno in suvereno s pesmijo dosežejo še zadnji kotiček cerkve.

Bravo zborovodkinji, bravo otrokom, bravo voditeljici, pianistki in obema flavtistkama.

In veste kaj? To preprosto moram deliti z vami … Po vsaki odpeti pesmi smo ploskali! V cerkvi smo ploskali! Noro! Ponovna potrditev reka, da je strah prisoten samo ob nepoznanem.

Tatjana Vdovič