Spet smo klepetali, se zabavali in imeli lepo.
Največ zaslug za prijetno urico gre
malemu plišastemu medvedku, ki zna nadvse dobro "potihoma
globokoumno premišljevati o ničemer".
Mi tudi nismo preveč razmišljali, le malce smo obujali spomine in ... zbirali nalepke.
Se vidimo tudi prihodnje leto, dragi Pu? V stoletni hosti, morda?
Čudovito četrtkovo popoldne.
Po dolgem času je sijalo toplo
sonce, ki je kar vabilo pod svoje žarke. Za nekaj trenutkov smo se
morali zapreti pred njim v učilnico četrtega razreda, ker je bilo preveč vabljivo.
Na kratko smo poklepetali o
slovenskem igralcu Marku Dergancu - Dergiju, ki se je odločil postati
tudi pisatelj, o zombijih, mušnicah, piratih ... (Prebrali smo tri knjige iz njegove zbirke o profesorju
Čurilaju in papigi Kiki.), nato pa smo odvihrali ven, kjer se je toplo
popoldne že prevesilo v čudovit večer.
In tam smo nadaljevali s sanjami, o katerih smo se prej pogovarjali, kasneje pa od besed k dejanjem.
Nepozabno doživetje. Ustvarjalno sproščeno ...
Za konec pa ...
Kaj že pravijo sanjske bukve, če se človeku sanja o kači?
Nada Lampret
