Elin Hameršak                                                                                                                                      6.3.2014

doživljajski spis

Sramežljiva jaz

V torek, zadnji teden v januarju, je nas in Arnolda prišla snemat televizija Slovenija.        

Učiteljici je zazvonil telefon. Rekla nam je, da lahko poslušamo telefonski klic, pod pogojem, da smo čisto tiho. Učiteljica nam je nato povedala, da nas pridejo snemat. Nekateri so bili veseli, nekateri polni pričakovanj...

V ponedeljek zvečer sem razmišljala, kaj bi si oblekla. Odločila sem se in odšla spat. Ko sem prišla v šolo, smo pospravljali cel razred in ga preurejevali. Videli smo, da je Arnold bled ter slutili, da se bo kmalu levil.

Začeli smo s poukom. Sledila je malica in vse je potekalo čisto normalno. Bili smo zelo glasni.

Med drugo uro je Anja, ki je bila tisti dan dežurna, potrkala na vratain dejala, da so prišli.

Bila sta dva gospoda in ena gospa. Snemalec je rekel, da bo začel s snemanjem, kot da je konec ure. Vsedli smo se na svoja mesta in igrali. Bilo mi je zelo neprijetno in imela sem veliko treme, čeprav sem že večkrat stala pred kamero. Drugi gospod je okoli Arnolda prižgal luči in učiteljica ga je vzela ven. Vsedli smo se na preprogo in Arnold je potoval po naših rokah. Samo, da po mojih čisto malo, ker me je strah.

Nato nas je gospa začela spraševati različne stvari in upala sem, da ne bo mene. Želja se mi za las ni uresničila, ker je učiteljica rekla, da še lahko jaz kaj povem, ker se bojim Arnolda. Bilo mi je zelo nerodno. Bila sem nervozna in ko sem se doma gledala po televiziji, sem se kar skrila pod blazino.

Končno je bilo vsega konec. Ni mi bilo lepo. Sem bolj sramežljiva punčka. Bo pa to verjetno zame dobra izkušnja.