V sredo, 26.10. 2016, smo se četrtošolci odpravili v Ljubljano.

Občudovali smo glavno mesto, ki ga ne vidimo velikokrat. Kar hitro smo se odpravili proti Slovenskemu šolskemu muzeju, saj  so nas tam že pričakovali.

Najprej smo imeli šolsko uro. Morali smo se preobleči in sesti v učilnico. Opazovali smo razred, ki je bil opremljen s starimi učili. Vse je bilo tako drugače, kot danes.

Čas smo zavrteli nazaj, v leto 1930. Bili smo pri uri lepopisa.

Tiho in kar s strahom smo čakali, da skozi vrata pride učiteljica. Roke smo morali dati za hrbet.

Ura lepopis  je potekala glasno in napeto. Učiteljica je bila huda in je imela v roki šibo.  Klicati smo jo morali gospodična učiteljica.

V razredu je stal leseni osel, ki je bil namenjen porednim učencem.  Na starem plakatu pa so bila napisana pravila, kako se je treba vesti med poukom.

Pisali smo s črnilnikom, kar je bilo zelo težko. Vse prste sem imela popackane. Težko je bilo pisati tudi zato, ker so morale biti črke poševne.

Bila sem tudi pred katedrom in odgovarjala na vprašanja. Bilo me je zelo strah.  Učiteljica je pokazala še enega oslička, ki sem si ga morala obesiti na hrbet. Vesela sem bila, ker tega nisem nosila zaradi kazni, ampak  le zato, da drugim pokažem, čemu ta osliček služi.

Aisha Blakaj

 
Učiteljica je bila zelo stroga. Težko je bilo pisati z nalivnikom. Zanimiv mi je bil osel, ker je bil lepo izrezljan. Če pa bi moral sesti na njega bi mi bilo hudo, ker bi me bilo sram.

Jan Jurgec

Ura lepopisa je bila posebna izkušnja za vse učence. Oddahnili smo si, ko je stroga učiteljica, gospodična Amalija Cvirn zapustila učilnico.
Strinjali smo se, da rajši hodimo v šolo v letu 2016.

Po uri lepopisa smo si, skupaj s kustosom, ogledali še stalno muzejsko zbirko. Na zanimiv način nam je spregovoril o  zgodovinski obdobjih razvoja šolstva. Najbolj so nas navdušila stara učila, preparati, spričevala šolske stvari in še marsikaj.

In bil je zeloooooo prijazen.       

Po sprehodu mimo Cankarjevega doma, Slovenskega parlamenta in Opere nas je najbolj razživela slednja, saj v njej snemajo oddajo Slovenija ima talent.  Čeprav nas je mikalo, da bi stopili vanjo, smo se ustavili šele pred Narodno galerijo. Tu so nas prijazno sprejeli, razdelili v dve skupini in nas popeljali skozi galerijo. Z zanimanjem  smo sodelovali, spraševali, opazovali in poslušali.

V galeriji mi je bilo zelo lepo. Bilo je dosti zelo lepih slik. Najbolj všeč mi je bilo, ko nam je škrat Gal pripravil presenečenja. Gal je škrat, ki biva v galeriji, o tem smo se že v šoli pogovarjali.

Ene slike so mi bile zelo zanimive.  Na koncu smo šli pogledat Galovo sobo.  V njej je bilo vse zeleno.

 Ema Raner

V galeriji nam je škrat pripravil veliko namigov.  Nekatere smo tipali, druge vonjali ali poslušali. Nato smo poiskali sliko, ki nam jo je kustosinja razložila in se z nami pogovarjalo o njej.

Ko smo našli vse slike, smo šli še do Galove sobe.

A nismo ga videli, ker škrat podnevi spi.

Lejla Žilavec

Veliko zanimivega, koristnega in nepozabnega  smo doživeli ta dan.

Nada Stropnik