V ponedeljek, 25. 4. 2016, smo izvedli tehniški dan.

Obiskal  nas je pasji inštruktor in vodnik reševalnega psa, Miha Jerot. Prijazno se je odzval vabilu, da nas obišče. Je eden od izkušenih strokovnjakov pasje šole Alfakan in tako smo iz prve roke izvedeli vse, kar nas je zanimalo o psih.

Vprašanj ni bilo malo in tako nam je ura kar prehitro minila . Otroci so o psih povedali tudi marsikaj iz svojih lastnih izkušenj.

Nemška kratkodlaka ptičarka Ruba, ki jo je pripeljal s seboj, pa je med tem časom pridno in mirno poslušala.

Po  skupnem pogovoru, smo odšli na šolsko igrišče, kjer nam je pokazala,  kako rada se igra z žogico.

 

 Nad njo smo bili navdušeni že, ko je vstopila v šolo. Zdaj je navdušenost samo še narasla. Ob koncu druženja smo jo z veseljem božali in cartali .

 Maša Madžarac iz 3. razreda je zapisala:
Zjutraj sem prišla v šolo. Prvo uro smo šli v telovadnico. Tam smo spoznali pasjega inštruktorja in psico Rubo. Povedal nam je veliko zanimivega. Ruba je postala neučakana, zato smo šli na šolsko igrišče. Tam nam je pokazala, kako je ubogljiva in poslušna. Gospod Miha je poklical štiri prostovoljce. Jaz sem bila ena izmed njih. Vprašal je, če je koga strah lajanja in dvignila sem roko. Namesto mene je prišel drug učenec.

 
Dan smo nadaljevali z odhodom v Zavetišče za živali v Mariboru.

Sprejel in pozdravil nas je tamkajšnji veterinar, ki nas je seznanil z delovanjem Azila. Še več pa smo izvedeli kasneje, ko smo se s skrbniki odpravili na ogled.

 Z veliko mero radovednosti smo opazovali živali v boksih. Pozdravljale so nas z glasnim laježem, mahanjem z repom, visokim poskakovanjem.
 Še posebej težko smo se ločili od igrivih mladičev.

 V  Azilu so bili zelo veseli našega obiska in vsega, kar smo uspeli zbrati za živali, ki bivajo v njem. Pohvalili so nas in povedali, da smo se zelo potrudili, saj mo prinesli veliko stvari. Iskreno so se zahvalili  za vso darovano pasjo in mačjo hrano, odeje, igrače, ovratnice. Vse bodo skrbno uporabili.

Dan smo preživeli v ozaveščanju, da so psi živa bitja, ki potrebujejo odgovornega lastnika. Zanje je treba skrbeti celo življenje, tudi ko so stari in bolni. Razumeti je treba njihove nagone in jim zadovoljiti potrebo po igri in gibanju. Jih prepričati, da je delo z nami za njih nekaj najboljšega na svetu.

In potem, mogoče, zavetišča ne bodo več  potrebna.

Nada Stropnik