TEORETIČNI DEL:

Trstenke so poznali že v antični Grčiji, kjer so jih imenovali syrinx ali Panova piščal. S tema imenoma jih ponavadi obravnavajo v strokovni literaturi. Nastanek siringe ali Panove piščali povezujemo s Panom, grškim bogom pastirjev in plodnosti čred. Zanimiva je zgodba o tem, zakaj se piščal imenuje po njem. Pan je bil rojen v Arkandiji na gori Likajon, opisujejo ga, da je imel človeški trup in roke, noge, ušesa in roge pa je imel kozje. Mlajša legenda pripoveduje, da se je zaljubil v Syringo, eno izmed nimf, toda v begu pred njim se je spremenila v trstiko, iz katere je užaloščeni Pan urezal piščal. [1]

Glasba je bila pomemben sestavni del grškega življenja, in sicer bistvena sestavina vseh javnih verskih obredov, pa tudi gostij in družabnih prireditev. Med pomembnejšimi glasbili sta bili lira in piščal. Lira je v družabnem življenju in vzgojnem pogledu veljala za glasbilo višjih sfer, piščal pa so povezovali z Dionizovim kultom, ker so verjeli, da igranje nanjo popači obraz.

Siringo oz. sirinks ali Panovo piščal je sestavljalo sedem med seboj povezanih piščali (vemo, da jih je bilo tudi več ali manj). Vanje so pihali naravnost brez ustnika. V stari Grčiji so bile piščali enako dolge, uglaševali oziroma skrajšali so jih s čepki znotraj cevke; siringa »stopničaste« oblike, ki jo poznamo iz upodobitev v likovni umetnosti, je bila etruščanska in rimska različica. [2]

Zunaj Evrope so podobne piščali našli v južni Ameriki, na Kitajskem, v Polineziji in drugod. Izdelane so bodisi iz trstike, bambusa, lesa, kovine ali drugih snovi. Okoliščina, da so se ohranile prav na Slovenskem, zbuja domnevo, da bi mogle biti nadaljevanje izročila staroselcev. Kot dokaz se je ohranila upodobitev na situli iz Vač, pomembni pa so tudi dokazi o izdelovanju tovrstnih glasbil v naših krajih.

Prizori na situli govorijo tudi o razslojenosti železnodobne družbe. Detajl na sliki prikazuje pripadnika višjega sloja, ki sedi na stolu in igra na Panovo piščal (trstenke). Z desne mu služabnik prinaša pijačo. (5. stoletje pr.n.š., Narodni muzej Slovenije v Ljubljani). [3]

 
Slika 1: Detajl situle iz Vač, iz knjige Zakladi tisočletij, Ljubljana 1999, (str. 139).

V rimski dobi je religiozne obrede, gledališke predstave in zabave spremljala glasba. Na oltarju iz Celeje so upodobljeni vrč in daritvena posodica ter glasbila. Med glasbili  je poleg činel in frigijske dvojne piščali tudi Panova piščal. (2. ali 3. stoletje, Pokrajinski muzej v Celju). [4]

 Slika 2: Panova piščal na oltarju iz rimske dobe, iz knjige Zakladi tisočletij, Ljubljana 1999, (str. 276).

V prvi obširnejši strokovni predstavitvi, ki jo je zapisala slovenska etnomuzikologinja dr. Zmaga Kumer v knjigi Ljudska glasbila in godci, izvemo, da so trstenke prastaro ljudsko glasbilo iz več različno dolgih cevk, za katere se uporablja na Slovenskem več imen: trsténke, trstovínke, trstovinske orglice, samo orglice, trstíke, orgelce…večina imen se nanaša na trstiko, iz katerega je glasbilo narejeno. V nadaljevanju nam avtorica pojasni, da je za strokovni izraz izbrano ime trstenke. Tako se izognemo zamenjavam, ki bi nastale na primer ob uporabi sicer pogostejšega imena orglice. [5]

V opisu avtorica pojasni, da razlikujemo dve obliki trstenk. Pri eni so cevke razvrščene od najdaljše, ki je v sredini, stopničasto na obe strani, pri drugi pa le na eno stran, od najdaljše do najkrajše. Po do takrat zbranih podatkih (do leta 1983) so bile v Sloveniji prve pogostejše.

Glasbilo opisuje kot inštrument, pri katerem so cevke povezane med dve ali štiri deščice ali prepletene s trakom. Lahko so narejene tako, da so cevke odrezane pri kolencu in je višina tona pogojena samo z dolžino in debelino cevke. Če pa so narejene iz odprtih cevk, so jih izdelovalci uglasili z zamaškom iz čebeljega voska in čevljar­ske smole ali iz mešanice pepela in kolomaza (šlindre). Na trstenke se igra tako, da se jih prisloni na spod­njo ustnico in piha na robove piščali, pojasnjuje Kumrova. 

Slika 3: Trstenke, risba Franca Feldina, Ljubljana, iz knjige  Zmage Kumer,  Ljudska glasbila in godci,  1983, (str. 99).

V nadaljevanju izvemo, da trstenke lahko kupimo, ali pa so doma narejeno glasbilo. Navaja tudi, da so na  Dolenjskem z izdelavo že zdavnaj prenehali, medtem ko jih je na Štajerskem še kdo delal tudi po drugi svetovni vojni. Za nas je posebej pomembna omemba takrat še živečega Franca Laporška iz Jablovca v Halozah, ki je  po dogovoru še naredil trstenke.

Zanimivi so navedki o izdelavi trstenk na posameznem območju slovenskega prostora. Malo pred prvo svetovno vojno jih je v Malkov­cu nad Tržičem pri Mokronogu izdeloval Miha Verbič (1897-1966). Franc Kastelic pd. Konfinar (ok. 1820 -1890) iz Velikih Češenjc pri Stič­ni je izdelal take, da je bila srednja, najdaljša, hkrati za ročaj. V Trebelnem jih je delal Janez Nahtigal ter prodajal pa­stirjem. Spominjal se je tudi, da jih je nekdo prinašal na Veselo Goro, kadar je bil tam sejem, toda še pred prvo vojno, ker je bilo treba za majhne, na 9 piščalk, odšteti 5 krajcarjev stare avstrijske veljave, večje, na 11 piščalk, pa so stale 10 krajcarjev. [6]

Zanimivi so tudi izsledki o pojavnosti teh glasbil na sejmih, kjer jih je bilo možno kupiti. Kot navaja avtorica, se zdi, da so izdelovalci prihajali s trstenkami zlasti na božja pota in jih prodajali med drugimi sejmarji. Posebej smo bili pozorni tudi na  izsledke o pojavnosti trstenk v naši neposredni okolici. Tako izvemo, da je Anton Emeršič pd. Jupiter (1890) od Sv. Florjana v Halozah ob hrvaški meji leta 1965 pripovedoval, da so leta 1900 na proščenju pri Sv. Florjanu prodajali tudi do pol metra široke trstenke ter da jih je nekaj let po vojni še bilo mogoče dobiti, potem pa več ne. Ciril Vrhovšek (1894) iz Petrovč jih je dobil leta 1941 na Ptujski Gori. Avtorica tudi sklepa, da so bili »Hrvati«, o katerih je pisal poročevalec v Majarjevem Slavljanu iz leta 1873 in 1874, ki so prinašali trstenke na proščenje k sv. Roku nad Šmarjem pri Jelšah, Slovenci iz Haloz ob hrvaški meji. Pojasni nam tudi, da so primerki trstenk, ki jih hrani Etnografski muzej v Zagrebu, iz Slovenije, kupljeni na ptujskem trgu leta 1923, izhajajo pa iz Vidma pri Ptuju. [7]

Avtorica je objavila tudi način uglasitve trstenk (slika 4).

Slika 4: Uglasitev trstenk, iz knjige  Zmage Kumer,  Ljudska glasbila in godci, 1983, (str. 101).

Slika 5: Haložana z Gorce igrata na žveglo in trstenke, iz knjige  Zmage Kumer,  Ljudska glasbila in godci, 1983, (str. 103). Foto:  M. Ramovš, 1969, arhiv GNI

Nekaj zanimivih navedb je tudi o rabi tega glasbila. V preteklosti so nanje igrali fantiči in pastirji na paši kot na kupljene orglice oziroma ustne harmonike, v roke pa so jih vzeli tudi odrasli. V Oštrcu nad Kostanjevico so 1957. leta pravili, da je rajnki Kavc igral nanje za ples, recimo, če je bil likof po mlatvi. Nasprotno je trdil Ciril Vrhovšek v Petrovčah l. 1960, da so nanje ig­rali le pevske melodije. Pripovedoval je, da je v starosti kakšnih 11 - 12 let (tj. ok. 1906) včasih igral skupaj s sosedom, ki je imel zmeraj po dvoje manjših pri sebi. On, Ciril, je igral melodijo, sosed pa ga je spremljal. Včasih so igrali skupaj na trstenke in pero, v ptujski okolici, v Halozah, na trstenke in žveglo.