Začenjamo s pričevanjem Janeza Jurgeca, ki je približno leto in pol nazaj v šolo prinesel trstenke z namenom, da jih v okviru pouka izdela z učenci. Za zamisel se je navdušil tudi naš mentor in tako so se začeli prvi poskusi izdelave trstenk.
Gospod Janez Jurgec (1962) je predmetni učitelj fizike in tehnike na naši šoli. Stanuje v Cirkulanah 81.
Povedal nam je, da so ga k izdelavi vzpodbudile trstenke, ki mu jih je v šolskem letu 2001/02 podaril kolega Jože Režek. To je manjše glasbilo, simetrične oblike, s trinajstimi piščalmi. Uglašene so s čepki iz čebeljega voska. Med deščici so zvezane z debelejšim črnim sukancem. Deščici kvadratnega profila, ki segata na vsaki strani približno 2 mm čez piščali, imata posneti rob. Piščali so na deščici prilepljene s čebeljim voskom. Uglašene niso vse piščali, ampak samo osem, prva peterica cevi pa ni zamašena.
Slika
6: Trstenke, ki jih je izdelal g. Jože Režek in so našemu sogovorniku služile
kot model za izdelavo.
Po ogledu vzorca se je lotil izdelave. Pripravljeno trstiko je narezal na določene dolžine po modelu. Tako narezane cevke je skrbno očistil z leseno paličico in z aluminijasto žico. Za uglasitev piščali je uporabil čebelji vosek. Piščali je med sabo in na deščici prilepil s segretim voskom in pričel postopek vezanja. Najprej je pripravil debelejši sukanec, ki ga je predhodno natrl z voskom. Naredil je zanki, s katerima je zajel vse piščali na zgornji in spodnji strani deščice. Sledilo je prepletanje sukanca tako, da sta na zadnji strani trstenk tekli niti tesno druga ob drugi, na sprednji pa sta se na sredini deščice križali.
Povedal nam je še, da je trstiko nabiral na obrežju potoka v bližini svojega doma v zimskih mesecih. Narezano je pustil še nekaj časa ležati v ogrevanem prostoru, tako da se je popolnoma osušila. Deščice je narezal na tračni žagi, nato jih je oblikoval z nožem, s katerim je tudi razrezoval trstiko, končno pa jih je obdelal z brusnim papirjem. Pri prvih poskusih izdelave je za lepljenje piščali na deščice uporabil lepilo za les, pa se je izkazalo, da je neuporabno. Za izdelavo trstenk je porabil približno štiri ure dela, če je imel že predhodno pripravljen material.
V šolskem letu 2001/02 je v okviru šolskega projekta: Vsi različni, vsi enako vključeni in pri tehnični vzgoji s takratnim sedmim razredom izdeloval trstenke. Učenci so jih izdelovali po skupinah. Kljub skopo odmerjenemu času in številčnosti razreda je nastalo nekaj izdelkov. Vsekakor pa je važno, da so se učenci na drugačen način seznanili s tem ljudskim glasbilom.
Spominsko pričevanje zapisal Gorazd Jurgec[1]
Posebej veseli smo bili tega,
da se je našemu povabilu na razgovor osebno odzval gospod Jože Krajnc, ki še
igra na trstenke svojega očeta. Na
gospoda Jožeta smo naleteli pri analizi anketnih vprašalnikov. Zahvaljujoč
osebnemu poznanstvu z njegovim nečakom Benjaminom Vidovičem smo se dogovorili
za srečanje, na katero sta se prijazno odzvala
januarja letos.
Gospod Krajnc (1927), upokojeni poklicni voznik, izhaja iz Sovič (občina Videm), danes stanuje na Ptuju, Haptmaničeva 8.
S trstenkami oziroma orglicami, kot jim raje reče, se je srečal že kot otrok. Igral jih je namreč njegov oče Jože p.d. Tejekov Pepa (1884 – 1968), mizar po poklicu. Oče je bil na trstenke zelo navezan in občutljiv, po besedah našega sogovornika »haklik«.
Zanimiva je zgodba, kako jih je dobil na ptujskem sejmu, verjetno Ožboltovem. Izdelovalec - prodajalec jih je prinesel in hranil na sejmu v predpasniku. Oče našega sogovornika je vedel igrati nanje. Zanimalo ga je, ali ima uglašene tako, da bi se dalo nanje zaigrati v duetu. Imel jih je in tako sta začela igrati. Med igranjem so se začeli zbirati obiskovalci sejma in »prodaja je stekla«, po besedah našega sogovornika je »čas posla« prodal vse orglice, kar jih je prinesel v prodajo, tako da je bil predpasnik kaj kmalu prazen. Katerega leta je to bilo, ne ve, vsekakor pa pred drugo svetovno vojno. Kdo je bil omenjeni prodajalec – izdelovalec orglic, naš sogovornik ne ve, naj bi izhajal nekje iz Slovenskih goric.
Oče gospoda Jožeta je igral orglice ob raznih priložnostih, igral je le pevske melodije, za ples ali s katerim drugim glasbilom pa ne. Predvsem pogosto je igral v starejših letih, posebno ko je gnal krave na pašo, so ga orglice redno spremljale. Vedno jih je imel za predpasnikom in če jih je kdaj pozabil, je koga od otrok, vnukov poslal ponje, da mu jih prinese. Včasih, ko jih ni igral dlje časa, jih je narahlo pomočil z vodo in skrbno otresel, da je izboljšal tesnjenje. Sam pa orglic ni nikoli izdeloval.
Slika
7: Jože Krajnc igra na trstenke, ki jih je izdelal njegov nečak Benjamin
Vidovič. Fotografija posneta ob obisku na šoli. Foto: Ivo Zupanič, januar
2003
Jože Krajnc se je igranja na orglice naučil od očeta. Ponosno in skrbno hrani in igra na njegove orglice, ki imajo značilno simetrične obliko, z najdaljšo piščaljo na sredini, levo in desno, deset na vsako stran, pa se piščali krajšajo. Piščali so povezane z vrvico med deščici iz bukovega lesa. Za lepljenje cevk med deščici kot za zatesnitev cevk in smoljenje vezne vrvice je uporabljen isti material. Verjetno gre za kolomaz. Dolžini deščic sta enaki širini glasbila, na obeh koncih sta poševno prirezani.
Za seboj ima tudi nekaj nastopov, najraje pa zaigra ob veselih srečanjih, kot je postavljanje klopotca in podobno. Najbolj mu je ostal v spominu nastop v Celovcu leta 1975, kjer je igral skupaj z bratom Francem. Nastop sta organizirala gospod Vodušek, takrat zaposlen na RTV Ljubljana, in gospod Rebernik, učitelj na Ptuju.
Slika
8: Trstenke Jožeta Krajnca, ki mu jih je izdelal Franc Laporšek.
Poleg trstenk, ki jih je »dedoval« po očetu, ima tudi trstenke, ki mu jih je izdelal Franc Laporšek. Želel je, da bi mu izdelovalec naredil glasbilo, uglašeno po njegovih željah, tako da bi lahko igral v duetu. V ta namen sta ga obiskala s sinom, ki je vzel s sabo klavirsko harmoniko, da bi mu odigral tone za uglasitev. Izdelovalec Laporšek pa je vztrajal in tudi naredil trstenke po načinu uglasitve, kot ga je bil vajen.
Jože Krajnc igra na orglice pevske melodije. Sam jih ni nikoli poskusil narediti. Poskušal je izvedeti, kdo je izdelovalec trstenk, ki jih je dobil od očeta, ko je kot voznik služboval v ptujski mlekarni in je o tem spraševal ljudi po zbiralnicah mleka v Slovenskih goricah. Njegova poizvedovanja niso obrodila sadov.
Spominsko
pričevanje zapisali avtorji raziskovalne naloge
Gospod Alojz Emeršič (1939) je upokojeni kmetovalec, stanuje v Gradiščah 97 (Cirkulane, občina Gorišnica).
Njegov prvi stik s trstenkami je bil v njegovih osnovnošolskih letih (tj. ok. 1946 - 1950). Rekli so jim tudi trstikove žveglice. Spomni se trstenk, ki so imele petnajst piščali z najdaljšo srednjo, na vsako stran pa se je dolžina piščali krajšala. Vezane so bile z rafijo.
Trstenke so naredili otroci sami, čeprav jih je bilo možno tudi kupiti na sejmih ob žegnanjih. Ker so si jih otroci sami izdelovali, so bile dokaj razširjene in so na njih tudi igrali, pogosto naj bi igrali melodijo Na planincah. Gospod Alojz Emeršič ob koncu pove: »S trstenkami nam je bilo veselje igrati, saj drugih igrač ni bilo in smo si s tem krajšali čas. Pa še kupiti jih ni bilo treba, saj si jih lahko izdelal sam«.
Spominsko pričevanje zapisala Maja Emeršič[1]
V pričevanju gospoda Antona Majcenoviča izvemo, koliko so trstenke stale na ptujskem sejmu, kjer jih je bilo mogoče kupiti, in koliko približno bi to zneslo danes. Zanimiv je tudi opis »domačega lepila«, s katerim je prilepil piščali na deščici.
Gospod Anton Majcenovič, rojen 1930. leta, stanuje v Dolanah 20a (Cirkulane, občina Gorišnica), je upokojenec.
Trstenke je gospod Anton prvič videl leta 1946 na gradu Borl. Spomni se, da so jim rekli orglice. Imele so sedem piščali, od katerih so bile ene daljše, druge krajše. Vezane so bile z vrvico.
Spomni se tudi, da se jih je dalo kupiti na sejmu v Ptuju, stale naj bi 15 dinarjev, kar bi bilo danes približno 5000 tolarjev. V času, o katerem nam pripoveduje, od 1946 do 1950, so bile redke, vsekakor pa so bile v okolici prisotne. Razširjene so bile tudi med otroki, ki so si jih pogosto izdelali ali izdelovali sami na paši živine in podobno. Uporabljale so se kot samostojno glasbilo.
Leta 1950 je izdelal orglice
po vzorcu in navodilih strica Ivana Majcenoviča. Imele so enajst piščali, takšne
in take s petnajstimi piščalmi so bile pogoste, bile so tudi
s sedmimi piščalmi. Trstiko je nabral na obrežju reke Drave. Trstene
cevke je nato narezal na dolžino in jih očistil v notranjosti. Za uglaševanje
– mašenje cevk je uporabil
smrekovo smolo. Tako so imele daljše cevke nižji glas, krajše pa višji. Deščici,
ki sta povezovali piščali, je oblikoval z nožem. Za lepljenje deščic in piščali
je uporabil domače lepilo, mešanico voska in smole. Vezane so bile tako, da se
je okrog vsake piščali vrvica prepletla dvakrat. Pred prepletanjem vrvice je
piščali učvrstil s tanko žico. Za izdelavo trstenk
je porabil približno šest ur.
Spominsko
pričevanje zapisala Anita Gabrovec [1]
Kot je razvidno že iz predhodnega pričevanja, je eden tistih, katerega smo povprašali o trstenkah, gospod Benjamin Vidovič, ki je že v lanskem šolskem letu, ko smo se poskušali z izdelavo trstenk, poiskal stik z našim mentorjem in se tudi sam poskusil v izdelavi.
Posebej je potrebno omeniti, da je kot otrok imel tudi večcevno piščal iz plastike, ki jo posebej opiše. Na tovrstno igračo – glasbilo smo v anketah tudi naleteli.
Gospod Benjamin Vidovič (1961), lesarski tehnik in poklicni voznik, stanuje v Pristavi 33 (Cirkulane, občina Gorišnica).
Prvi spomini na trstenke – orglice sežejo v njegovo otroštvo v Soviče, kjer jih je igral njegov ded. Gre za osebo in trstenke, ki nam ju je predstavil v svojem pričevanju gospod Jože Krajnc, Benjamin je njegov nečak. Spomni se, da je ded nanje igral v starejših letih na paši in takrat, ko so se ob različnih opravilih zbrali ljudje, kot je bilo obrezovanje repe, ličkanje koruze, cufanju perja…Ker spomini sežejo v rano otroštvo, se melodij, katere je igral ded, ne spomni točno, vsekakor pa je šlo za zelo poskočne in tudi otožne melodije. Kolikor se spomni, je ded igral vedno sam. Kot otrok je torej imel priložnost poslušanja igranje deda in poskušanja igrati na njegove trstenke.
Spominja se tudi, da so deda snemali snemalci RTV - Ljubljana okrog leta 1967. Zanimivo je, da je kot otrok leta 1971 ali 1972 dobil v dar »plastične trstenke« od soseda, pri katerem je pasel živino. Kupljene so bile ob romanju na Svete Gore. Bile so iz umetne mase, svetlo modre barve. Gledano od zunaj so bile gladke na zadnji strani in valovite na sprednji strani, kar je tvorilo piščali. Bile so enojne oblike, pri katerih se je število cevk od najkrajše piščali do najdaljše stopničasto krajšalo. Na daljšem koncu so bile dolge približno 120 mm, na krajšem približno 60 mm, premer piščali je bil približno 8 mm, imele so 10 ali 12 piščali. To glasbilo ni več ohranjeno. Danes bi temu rekli »kramarski« izdelek, vendar so mu takrat kot otroku resnično veliko pomenile.
V lanskem letu je zvedel, da se z raziskovanjem trstenk in poskusom izdelave ukvarjamo v šoli Cirkulane, česar se je zelo razveselil, zato je nekaj osnovnih informacij o njihovi izdelavi poiskal pri našem mentorju. Od strica Jožeta Kranjca si je sposodil trstenke, ki jih hrani in še igra na dedove, ter se poskusil v izdelavi. Tako je do sedaj izdelal trstenke s trinajstimi, sedemnajstimi, enaindvajsetimi ter devetindvajsetimi piščalmi. Uglašuje jih s primerjanjem z dedovimi. Po mnenju strica Jožeta mu je najboljše uspelo uglasiti »enaindvajsetke«, zato je nanje tudi zaigral na našem srečanju na šoli (24.1.2003).
Do sedaj je izdelal devet glasbil. Uporablja dobro presušeno trstiko, ki jo po razrezu na dolžine očisti z vitkimi paličicami, mešanico smrekove smole in pepela za uglaševanje, katransko smolo za smoljenje konopljene vrvice za vezanje. Ko na vrvico nanese smolo, jo zdrgne s krpo in nato nanjo nanese še vosek, da se vrvica sveti in ne pušča madežev na deščicama. Za lepljenje piščali med deščici uporablja smrekovo smolo. Največ časa mu vzame uglaševanje. Izdelava enih trstenk mu vzame skoraj ves dan.
Poleg izpopolnitve v izdelavi trstenk se nanje tudi uči igrati, pri čem mu pomaga stric Jože. S tem želi po svojih močeh prispevati k ohranitvi tega glasbila.
Spominsko
pričevanje zapisali avtorji raziskovalne naloge
Da so trstenke bile pri marsikateri hiši, nam izpričuje nekaj odgovorov na anketna vprašanja. Spominsko pričevanje gospoda Franca Korenjaka, ki se trstenk spomni iz osnovnošolskih dni, nam med drugim pove, da so nanje igrali tudi v duetu z bršljanovim listom, kar zasledimo tudi v pričevanju gospoda Stanka Štumbergerja.
Gospod Franc Korenjak (1943), upokojeni strojni delovodja iz Mej 18b (Cirkulane, občina Gorišnica), kjer je preživljal tudi otroštvo, nam je v anketi zapisal, da je kot osnovnošolec imel prav takšne trstenke, kakršne smo uvrstili v naš vprašalnik.
Njegovi spomini sežejo v otroštvo, ko je, kot pravi, piskal nanje. Rekli so jim ustne orglice in so bile pri hiši še od njegovih prednikov, najverjetneje jih je kdo od njih tudi izdelal. Sam jih ni izdeloval, spomni pa se, da si je kot tudi drugi otroci iz trstike in drugih materialov izdelovali piščali.
Ustne orglice – trstenke, ki se jih spomni, so imele cevi premera 8 do 10 mm, izdelane iz trstik različnih dolžin. Cevi so bile zamašene s smolenim zamaškom in tako uglašene, da je imela vsaka piščal svoj glas. Piščali so bile povezane med dve letvici s smoljeno čevljarsko nitjo. Glasovno so bile piščali stopničasto zložene po zaporedju »dur« lestvice, na zgornjem delu, kjer so piščali odprte, pa poravnane. Spomni se, da je bila prva pesem, ki jo je znal zaigrati: Izidor ovčice pase.
Gospod Franc se ne spomni, da bi bilo možno trstenke kje kupiti, bile pa so v času njegovega otroštva pogoste med pastirji in v družinah, ki so gojile petje in glasbo. Pravi, da so bile to družine, kjer so bili ljudje vedno dobre volje in družabni. Uporabljale so se za igranje preprostih pesmi, ali pa se je ob njih tudi prepevalo. Pogosto je bilo tudi igranje v duetu na trstenke in bršljanovo pero.
Spominsko
pričevanje zapisala Špela Lilija[1]
Gospod Franc Stojnšek (1921) iz Nadol 12 (občina Žetale), je imel trstenke v mladosti. Kupil jih je na romanju. Stale so od 3 do 5 dinarjev. Spomni se, da so jih pred drugo svetovno vojno na romanjih pogosto prodajali, po njej pa redkeje, čeprav jih je še bilo mogoče dobiti.
Njegove trstenke so bile simetrične oblike. Na njih so igrali predvsem na paši in ob kakem prazniku. Imenovali so jih žvegla. V tistih časih, pred drugo svetovno vojno, so bile pogoste.
Spominsko
pričevanje zapisal Tadej Žumbar
ot izvemo iz pričevanja gospe
Irene Kristovič so se z izdelavo trstenk poskušali tudi v šoli.
Gospa Irena Kristovič (1967), po poklicu natakarica, stanuje v Gradiščah 119 (Cirkulane, občina Gorišnica).
Njen prvi stik z večcevnimi piščalmi je bil v sedmem razredu osnovne šole v Cirkulanah, pri predmetu glasbena vzgoja, ki jo je takrat poučeval gospod Rudi Mohorko. Izdelali so jih iz trstikovih cevk, ki so jih narezali na dolžino in očistili. Sestavili so jih v enojno obliko, z devetimi piščalmi. Uglaševanje so izvedli z lesenimi čepki, ki so jih potisnili v luknjo cevke. Čepke so naredili iz palic sveže vrbe in so jih v pripravljeno cev potisnili brez lepljenja. Cevke – piščali niso bile vezane med deščice, ampak so jih med sabo zvezali z vrvico. Prepletanje vrvice na način, da je bila dvakrat ovita vsaka piščal, je omogočalo zadostno trdnost glasbila.
Tudi sama se je lotila izdelave trstenk doma. Natančnega postopka izdelave se ne spomni več, tako da jih danes ne bi znala narediti. Naredila je le ene ali dvoje glasbil enojne oblike z devetimi piščalmi. Uglasitev je izvedla s čepki iz lesa.
Včasih je vedela na svoj izdelek tudi zaigrati. Izdelki, ki jih je izdelala, niso ohranjeni.
Spominsko pričevanje zapisala Martina Milošič [1]
Gospod Jožef Brodnjak(1937) stanuje v Dolanah 28b (Cirkulane, občina Gorišnica), je v mladosti prišel v stik s trstenkami v šoli, in sicer leta 1948.
Bile so polovične oblike, imele so dvanajst trstikovih piščali. Vezane so bile z lubjem pintovca.[1] Trstenke je videl pri vrstnikih, med katerimi so bile dokaj pogoste. Tudi sam se je lotil izdelave, predvsem zaradi osebnega interesa in zanimivosti. Izdelal je kakšne štiri primerke, ki pa niso ohranjeni.
Trstiko je nabiral ob reki Dravi v pomladnih mesecih. Narezane cevke je očistil in jih zamašil s čepki, ki jih je naredil iz skorje vrbe. Uglaševal je po posluhu. Vezane niso bile z deščico in vrvico, ampak je uporabil leseno palico, ki jo je prepolovil po strženu. Vezivo pa je bilo lubje pintovca, katero se je prepletalo križno.
Spominsko
pričevanje zapisal Gregor Jurgec
Gospa Marija Gabrovec nam je v anketi na vprašanje, od kod pozna trstenke, odgovorila, da iz otroštva, ko so jih otroci izdelovali kot igračo. Podobno pravi gospod Alojz Emeršič v svojem pričevanju.
Marija Gabrovec (1930) je upokojena gospodinja, stanuje v Medribniku 25 (Cirkulane, občina Gorišnica).
Gospa Marija pravi, da je njen prvi stik s trstenkami bil približno pri njenih desetih letih (tj. ok. 1940), ko so jih v glavnem izdelovali pastirji. Spomni se tudi, da jih je videla na stojnicah, kjer so jih prodajali. V opisu je opisala trstenke simetrične oblike s približno desetimi piščalmi.
Sama jih ni imela. Spomni se tudi, da je trstenke izdeloval Stanko Prašnički okrog leta 1943 (umrl 1980), nanje pa je igral njen bratranec Ivan Prašnički okrog leta 1939. Kot se spomni, so nanje igrali v glavnem pastirji za lastno zabavo.
Spominsko pričevanje zapisala Polona Fajfar
Milan Jurgec je v otroštvu izdelal nekaj primerkov glasbil, izhajajoč iz vzorca večcevne piščali iz plastike, ki jo je dobil od očeta. Na našo pobudo se je odzval in nam je po spominu izdelal glasbilo iz bezgovega lesa.
Gospod Milan Jurgec (1957), poklicni voznik iz Gradišč 29a (Cirkulane, občina Gorišnica).
Spomni se, da je uporabljal materiale, ki so bili pri roki. Tako je takrat uporabljal bezgov les, katerega je bilo enostavno izdolbsti in narediti piščali. V pomladnih mesecih je uporabljal tudi vrbove palice, s katerih je snel lubje (izvlekel oleseneli del) in si tako naredil cevi za piščali. Uglaševanje piščali je potekalo s primerjanjem zvoka plastičnega vzorca. Piščali je zvezal med na dva dela razpolovljeno palico. Za vezanje je uporabljal, kar je bilo na razpolago, ali vrvico ali tanko izolirano žico… Za rezanje je uporabljal žepni nož, za dolbenje sredice bezgovih palic pa žico ali tanjšo leseno palico.
Slika
9: Glasbilo, ki nam ga je izdelal Milan Jurgec.
Pri izdelavi tokratnega vzorca (glej sliko 9) je uporabil sodobnejša orodja, žago, sveder, brusni papir. Uglaševanju ni posvetil večje pozornosti, ker nima več plastičnega vzorca. Za vezanje je uporabil konopljeno vrvico, piščali je pred vezanjem med razpolovljeno palico prilepil z lesnim lepilom.
Spominsko
pričevanje zapisal Gregor Jurgec
Tudi gospa Milena Fajfar se spomni večcevne piščali iz plastike, ki so bile v začetku šestdesetih dokaj pogoste in dostopne med otroki.
Gospa Milena (1959), gospodinja, stanuje v Medribniku 25 (Cirkulane, občina Gorišnica). Ko je bila stara približno devet let (tj. ok. 1968), je večcevne piščali iz umetne mase prvič videla na stojnicah. Ker si jih je želela, jih je njena mama kupila ob romanju k sv. Ani v Dolanah. Tako jih je dobila v dar. Spomni se, da so imele okrog dvanajst piščali. Po obliki so bile enojne, cevi – piščali so se stopničasto krajšale proti najkrajši piščali. Spomni se, da so bile v tem času med otroki precej razširjene, verjetno zato, ker so bile lahko dostopne (stojnice »kramarjev«) in poceni, čeprav se ne spomni, koliko so takrat stale. Bilo so prej igrača kot glasbilo, otroci so iz njih izvabljali zvoke, o pravem igranju bi težko govorila.
Spominsko pričevanje zapisala Polona Fajfar [1]
Na šoli imamo trstenke in lončeni bas, ki ju je izdelal Franc Laporšek. Ko smo poizvedovali, na kak način sta inštrumenta »prišla« na šolo, smo izvedeli zanimivo zgodbo.
Sergeja Perkovič (1965), profesorica razrednega pouka, stanuje v ulici Vide Alič (Ptuj), zaposlena na OŠ Cirkulane – Zavrč. Leta 1994 sta s stanovsko kolegico Suzano Berden obiskali Franca Laporška in organizirali prikaz izdelave trstenk na šoli Cirkulane.
Aprila leta 1994 so v OŠ Cirkulane izvedli projektni teden Življenje na haloški domačiji. V tretjem razredu so se odločili za »Ljudska glasbila«. Osredotočili so se na glasbila, ki so se še našla in slišala v bližnji in daljni okolici našega kraja. Zbirali so informacije in izvedeli, da v okolici Podlehnika živi Franc Laporšek, ki še igra in izdeluje trstenke.
Z učiteljico Suzano Berden, s katero sta sodelovali v projektu, sta se odločili obiskati ljudskega godca. Gospod Franc Laporšek je živel v hribovitem predelu Haloz pri Podlehniku. Vzpenjajoči del ceste proti njegovi domačiji je bil slabo prevozen, zato sta avto pustili nekje na sredi vzpetine in pot nadaljevali peš. Na vrhu hriba je stala samotna, majhna, že razpadajoča stara hiša, v kateri je živel Franc Laporšek s sinom.
Spomni se, da ju je zelo prijazno sprejel in povabil v hišo. V kuhinji, v katero so vodila nizka vrata, da se je bilo potrebno sključiti, so posedli. Povedali sta mu, kdo sta in zakaj sta se ga odločili obiskati. Gostoljubno jima je ponudil kozarec vina in začel pripovedovati žalostno zgodbo. Povedal je, da mu je pred kratkim umrla žena, kar je spremenilo njegovo življenje. Ko so se iz sosednje sobe zaslišali glasovi, je s solznimi očmi pojasnil, da je to njegov duševno bolni sin. Nekoliko se je razvedril, ko je pogovor stekel o glasbi. Povedal jima je, da že vrsto let igra na trstenke. Igra tudi na lončeni bas in da obe glasbili tudi izdeluje.
Iz predala je vzel trstenke in že je igral na njih. Pohvalil se je, da je še edini ljudski godec v Halozah. Povedal je, da so ga vabili kot godca na različne prireditve, katerih se je udeleževal. Pripovedoval je o različnih dogodivščinah na nastopih, vmes stopil do štedilnika in pogledal v lonec, v katerem je kuhal kosilo, pa spet pripovedoval, vmes tudi zapel. Je pa bilo v času tega obiska, po Laporškovih besedah, teh nastopov vedno manj. Verjetno je takrat živel precej osamljeno življenje in je pogrešal družbo, ljudi, nastope, o katerih so pričale njegove zgodbe in številne pohvale, priznanja, ki jih je prejemal.
Sergeja se spomni, da je Franc Laporšek brez razmišljanja obljubil sodelovanje v projektu tretjih razredov. Z veseljem je sprejel povabilo, da obišče šolo in učence in tako se je tudi zgodilo. Dogovorjenega dne sta ga šli iskat v Jablovec in ga pripeljali v šolo. Učencem je predstavil trstenke in lončeni bas. Na oba instrumenta jim je tudi zaigral in pokazal, kako se izdelujeta, oziroma ju je tudi izdelal in ju podaril šoli kot učni pripomoček.
Naša sogovornica se postopka izdelave ne spomni več natančno. Iz trstike je narezal posamezne cevke in jih skrbno očistil z vitko leseno paličico. Cevke je zložil v vzorec, najdaljšo na sredino, levo in desno od nje pa vedno krajše cevke. Sledilo je uglaševanje s čepki iz smrekove smole, ki jih je s paličico pomikal po cevi in tako uglasil v želeni ton – tako so iz trstikovih cevk nastale piščali. Že pripravljeni smrekovi deščici je na ravni strani premazal s smrekovo smolo in ju prilepil na zložene piščali. Sledilo je vezanje z vrvico. Najprej je vrvico natrl s črno umetno smolo in začel vezati glasbilo. Vezal je tako, da so s sprednje strani nastali križi, na zadnji strani pa sta po dve vrvici ležali ravno skupaj, vzporedno na drugi dve. Sledili so še manjši popravki – čiščenje glasbila, obrezovanje povezovalnih deščic in glasbilo je bilo narejeno.
Franc Laporšek je ob tej priložnosti izdelal tudi lončeni bas. V sredino namočenega svinjskega mehurja je privezal sirkovo palico. Mehur je potem napel čez odprtino lončenega lonca in ga večkrat ovil z vrvico. Tudi pri izdelavi tega glasbila je uporabljal z umetno smolo natrto vrvico.
Učenci so bili zelo zadovoljni s predstavitvijo, gospodu Francu so tudi »pomagali« pri izdelavi glasbila in poskusili igrati na trstenke in lončeni bas.
Spominsko pričevanje zapisala Sergeja Perkovič[1]
Ob koncu projektnega tedna na OŠ Cirkulane so izdali bilten z naslovom Življenje na haloški domačiji [2]. Učenci so ustvarjali prispevke. Sergeja še hrani izvod, tako smo našli prispevek takratne učenke tretjega razreda, Karmen Klinc, ki opisuje srečanje s Francem Laporškom:
»Obiskal nas je gospod Laporščak [3]. Obiskal nas je zato, da nam pokaže, kako se izdelujejo trstenke.
Najprej je iz trstike narezal palčice. Palčice je očistil z majhno palčko. Potem je palčice zložil po vzorcu. Tudi uglasil jih je. Deščici je premazal z notranje strani s smrekovo smolo in prilepil deščice na vzorec palčic. Vrvico je namazal s črno umetno smolo in je to vse skupaj zvezal. Tako je nastala trstenka. Izdelal je tudi lončeni bas. Na moker svinjski mehur je na sredini zavezal palico. Mehur je potem nataknil na lončeno posodo in zavezal z vrvico. Tako je tudi nastal lončeni bas.
Všeč mi je bilo zato, ker je bilo zanimivo. Na ljudska glasbila nam je tudi zaigral.«
Karmen Klinc, 3.b
[1]
Sergeja Perkovič, profesorica razrednega pouka, zaposlena na OŠ
Cirkulane – Zavrč.
[2]
Življenje na haloški domačiji, bilten projektnega tedna OŠ Cirkulane,
april 1994
[3]
Kljub temu, da je zapisan priimek Laporščak gre za Franca Laporška
ot je mogoče razbrati iz nekaj krajših spominskih pričevanj naših sogovornikov, so si otroci izdelovali glasbilo iz trstike – trstenke. Največkrat so jih izdelovali po vzorcu, ali pa so se izkušnje prenašale od starejših na mlajše. Predvsem se nam zdi zanimivo, kakšne materiale so uporabljali pri izdelavi. Pri pričevanjih gospoda Stanka Štumbergerja in Jožefa Brodnjaka je zanimiva omemba načinov vezanja piščali.
Gospod Stanko Štumberger (1939), upokojenec, stanuje v Cirkulanah 49.
Spomini na orglice sežejo v njegovo otroštvo, ko jih je imel kot pastir na paši. Spomni se, da so bile razširjene med otroki, pa tudi starejši so igrali na njih. Trstenke, ki so bile med otroki pogostejše in so jih tudi izdelovali, so bile največkrat simetrične oblike. Trstena stebla so odrezali pri kolencih in jih ni bilo potrebno posebej mašiti. Če so naredili cevke, so jih zamašili z voskom. Tako so naredili piščali. Piščali so zvezali med letvici – včasih razpolovljeni palici. Za vezanje so uporabili žitnico (trava). Kot vezivo se je lahko uporabila tudi predhodno namočena slama – žitna stebla. Tudi lubje lipovca se je lahko uporabilo kot vezivo. Tudi tega je bilo potrebno predhodno namočiti za kakih dvanajst ur in nato z žepnim nožem oblikovati v enakomerno široke trakove. Izdelave se niso lotili vsi otroci, saj je bila precej zahtevna. So pa bile take orglice večkrat predmet zamenjevanje stvari med vrstniki.
Dobiti - kupiti jih je bilo mogoče na sejmih in na žegnanjih. Stanko Štumberger se spomni, da se je med leti od 1945 do 1950 na njih običajno igralo ob večerih ali ob skupinskem delu. Spomni se, da se je na njih igralo samostojno ali pa tudi z drugimi instrumenti: z žveglo, harmoniko ali bršljanovim listom.
Spominsko
pričevanje zapisal Matevž Štumberger