TRSTENKE 

Trstenke so prastaro glasbilo. Njegova uporaba sega v antično Grčijo, kjer so jih poznali kot syrinx ali Panova piščal. Seveda pa so našim trstenkam podobna glasbila poznali tudi na drugih celinah in v starih kulturah. 
Najstarejše slikovno pričevanje o trstenkah pri nas imamo na
vaški situli iz starejše železne dobe. Danes je prevladalo mnenje, naj bi bile trstenke predvsem značilno pastirsko glasbilo. Pri nas so jih največ izdelovali na vzhodnem delu in sicer v okolici Ptuja, v Halozah, na Dolenjskem, pa tudi v Prekmurju, Porabju in na Koroškem. Za glasbilo je danes v uporabi strokovni izraz trstenke, ki pove, da je narejeno iz trstike. Na razmeroma veliko razširjenost glasbila opozarjajo tudi različni nazivi. Poleg izraza trstenke poznamo še orglice, dudle, hrvaške dudle, piskulice, pištulice, igrce in druge. Po ustnih virih naj bi na primer še okrog leta 1900 v Halozah na proščenjih prodajali trstenke, ki so bile tudi do pol metra široke.
Učenci predmetne stopnje OŠ Cirkulane - Zavrč, smo skupaj z učiteljem THV Ivom Zupaničem odločili poizvedeti o tem zanimivem glasbilu čim več. Predvsem pa smo se želeli preizkusiti v izdelavi tega.  V literaturi, ki je skromna, kar se tiče opisa izdelave smo naleteli na ime Franc Laporešek.
Gospod Franc Laporšek je živel v Jablovcu pri Podlehniku (umrl je leta 1998) in je bil izdelovalec in godec na trstenke.
Franc Laporšek se je izdelovanja trstenk naučil od svojega očeta, prve je izdelal s štirinajstimi leti, po odsluženi vojaščini je s tem nadaljeval in tako jih je vsako leto izdelal okrog dvajset. Za izdelavo trstenk je nabral trstiko v močvirju od januarja do aprila, nato pa jo skoraj leto dni sušil. Potem se je začel postopek, ki ga je dobro obvladal. Ko je trstiko narezal na različne dolžine, jo skrbno očistil, zamašil cevke s smrekovo smolo, uglasil, je posamezne piščali s smrekovo smolo pritrdil na deščice. Ko je to končal, jih je povezal s čevljarsko dreto in se lotil končne faze obrezovanja ter piljenja tako deščic kot cevk, saj bi si sicer med igranjem lahko porezali ustnice. Igranje na trstenke določajo improvizacija in spontano okraševanje melodij, ki nastaja pri preskakovanju posameznih cevk na obeh straneh simetričnega glasbila. Če bi iskali na klavirju piščalim ustrezen ton, ga ne bi našli, zato je ta ljudski instrument resnično slovenska etnološka posebnost.
Kot edinega  ljudskega godca so  Franca Laporška veliko vabili na razne etnomuzikološke festivale in kongrese. Njegovo muziciranje je posneto tudi na nekaj plošč in kaset, ki predstavljajo našo glasbeno dediščino. Za ohranjanje ljudskega izročila je prejel vrsto nagrad in priznanj.
Razveselilo nas je, ko smo izvedeli, da obstaja njegov naslednik:
 Edini pravi Laporškov naslednik je Drago Kunej, sodelavec slovenskega glasbeno narodopisnega instituta. Izdelovanja in igranja se je naučil prav pri njem, velikokrat tudi javno nastopa bodisi individualno ali kot član skupine Kurja koža. 
V šolskem letu 2002/2003 smo naredili raziskovalno nalogo  o trstenkah, pri čem nas ne zanimajo zgolj trstenke kot glasbilo ampak tudi zgodovina tega instrumenta, materiali iz katerih je zgrajen predvsem pa bi radi izvedeli  ali je še v spominu ljudi kaj vedenja o tem instrumentu.  
Pri raziskovalni nalogi nam pomaga  in  usmerja dr.Darja Koter sodelavka Pokrajinskega muzeja Ptuj. Pri izdelavi trstenk pa nam pomaga mag.Drago Kunej.
Morda pa tudi vi veste kaj o tem, prosimo povejte še nam!
 

Naš elektronski naslov: ljudska-glasbila.osmbcirk@guest.arnes.si

Celotno raziskovalno nalogo si lahko ogledate na tej povezavi.


IZIV2002

Vir: Spletna stran DEŽELA ZNAMK Pošte Slovenije
RODNA GRUDA; revija za Slovence po svetu, št.4, april 1996
Fotografije: Ivo Zupanič, Tednik