|
Trstenke so prastaro glasbilo. Njegova uporaba sega v antično Grčijo,
kjer so jih poznali kot syrinx ali Panova piščal. Seveda pa so našim
trstenkam podobna glasbila poznali tudi na drugih celinah in v starih
kulturah.
Najstarejše slikovno pričevanje o trstenkah pri nas imamo na  vaški situli iz starejše železne dobe. Danes je prevladalo mnenje, naj
bi bile trstenke predvsem značilno pastirsko glasbilo. Pri nas so jih
največ izdelovali na vzhodnem delu in sicer v okolici Ptuja, v Halozah,
na Dolenjskem, pa tudi v Prekmurju, Porabju in na Koroškem. Za glasbilo
je danes v uporabi strokovni izraz trstenke, ki pove, da je narejeno
iz trstike. Na razmeroma veliko razširjenost glasbila opozarjajo tudi
različni nazivi. Poleg izraza trstenke poznamo še orglice, dudle, hrvaške
dudle, piskulice, pištulice, igrce in druge. Po ustnih virih naj bi
na primer še okrog leta 1900 v Halozah na proščenjih prodajali trstenke,
ki so bile tudi do pol metra široke.
Učenci predmetne stopnje OŠ Cirkulane - Zavrč, smo skupaj z učiteljem
THV Ivom Zupaničem odločili poizvedeti o tem zanimivem glasbilu čim več.
Predvsem pa smo se želeli preizkusiti v izdelavi tega. V literaturi, ki je
skromna, kar se tiče opisa
izdelave smo naleteli na ime Franc Laporešek.
Gospod Franc Laporšek je živel v Jablovcu pri Podlehniku (umrl je leta
1998) in je bil izdelovalec in godec na trstenke.
Franc Laporšek se je izdelovanja trstenk naučil od svojega očeta,
prve je izdelal s  štirinajstimi leti, po odsluženi vojaščini je s tem
nadaljeval in tako jih je vsako leto izdelal okrog dvajset. Za izdelavo
trstenk je nabral trstiko v močvirju od januarja do aprila, nato pa
jo skoraj leto dni sušil. Potem se je začel postopek, ki ga je
dobro obvladal. Ko je
trstiko narezal na različne dolžine, jo skrbno očistil, zamašil cevke
s smrekovo smolo, uglasil, je posamezne piščali s smrekovo smolo
pritrdil na deščice. Ko je to končal, jih je povezal s čevljarsko
dreto in se lotil končne
faze obrezovanja ter piljenja tako deščic kot cevk, saj bi si sicer med
igranjem lahko porezali ustnice. Igranje na trstenke določajo
improvizacija in spontano okraševanje melodij, ki nastaja pri
preskakovanju posameznih cevk na obeh straneh simetričnega glasbila. Če
bi iskali na klavirju piščalim ustrezen ton, ga ne bi našli, zato je
ta ljudski instrument resnično slovenska etnološka posebnost.
Kot
edinega ljudskega godca so Franca Laporška veliko vabili na
razne etnomuzikološke festivale in kongrese. Njegovo muziciranje je
posneto tudi na nekaj plošč in kaset, ki predstavljajo našo glasbeno
dediščino. Za ohranjanje ljudskega izročila je prejel vrsto nagrad
in priznanj.
Razveselilo nas je, ko smo izvedeli, da obstaja njegov naslednik: Edini pravi
Laporškov
naslednik je Drago
Kunej, sodelavec slovenskega glasbeno narodopisnega
instituta. Izdelovanja in igranja se je naučil prav pri njem,
velikokrat tudi javno nastopa bodisi individualno ali kot član skupine
Kurja koža.
V šolskem letu 2002/2003 smo naredili raziskovalno nalogo o
trstenkah,
pri čem nas ne zanimajo zgolj trstenke kot glasbilo ampak tudi zgodovina
tega instrumenta, materiali iz katerih je zgrajen predvsem pa bi radi
izvedeli ali je še v spominu ljudi kaj vedenja o tem instrumentu.
Pri raziskovalni nalogi nam pomaga in usmerja dr.Darja Koter
sodelavka Pokrajinskega muzeja Ptuj. Pri izdelavi trstenk pa nam pomaga mag.Drago
Kunej.
Morda pa tudi vi veste kaj o tem, prosimo povejte še nam!
Naš
elektronski naslov: ljudska-glasbila.osmbcirk@guest.arnes.si
Celotno
raziskovalno
nalogo si lahko ogledate na tej povezavi.
IZIV2002
Vir:
Spletna
stran DEŽELA ZNAMK Pošte Slovenije
RODNA
GRUDA; revija za Slovence po svetu, št.4, april 1996
Fotografije: Ivo Zupanič, Tednik
|
