220 LET ŠOLE -  ŠOLA V ZRCALU            Oktober, 2004


Zbornik ob 220. letnici organiziranega šolstva v Cerkvenjaku

Predstavitev zbornika, uredniški odbor

Vsebina zbornika:

1. Mirko Žmavc: ZRCALA NJENIH PODOB

2. Jože Kraner: ČASTITLJIVI JUBILEJ ŠOLSTVA V OBČINI CERKVENJAK

3. Marjan Žmavc: ŠOLA IN KRAJ SKOZI ČAS

4. Marjan Toš: ZAČETKI IN RAZVOJ ŠOLSTVA V CERKVENJAKU V SLOVENSKIH GORICAH

5. Ciril Paluc: UGAŠAJOČI UTRINKI STARE CERKVENJAŠKE ŠOLE

6. Milan Nekrep: MOJI SPOMINI NA UČITELJEVANJE V CERKVENJAKU

7. Edvard Pukšič: O KORAKIH V SVETLOBO IN NAPREJ

8. Mirko Žmavc: EVROPSKE DIMENZIJE SLOVENSKE DEVETLETKE

9. Bernard Rajh: O CERKVENJAŠKIH OSEBNIH IMENIH

10. Majda Toš: ORGANIZACIJA IN DELOVANJE ZAVODA

11. Cvetka Bezjak: NACIONALNI PREIZKUSI ZNANJA PO PRVI TRIADI V DEVETLETNI OŠ

12. Mirko Žmavc: PODOBE LETOŠNJEGA ŠOLSKEGA LETA


Zbornik obsega 110 strani.

Del vsebine iz zbornika:

Marjan Žmavc: ŠOLA IN KRAJ SKOZI ČAS

Gibanje šolske populacije v zadnjih 150 letih

Na podlagi podatkov šolske kronike in zapisnikov učiteljskih ter redovalnih konferenc lahko ugotovimo, da se je število učencev OŠ Cerkvenjak v zadnjih 150 letih zelo spreminjalo. Prvi začetki šolstva v našem kraju segajo v leto 1722, ko je bila ustanovljena priložnostna šola, z rednim vsakodnevnim poukom pa so pričeli šele leta 1783. Nadučitelj Franc Pečovnik je v šolski kroniki leta 1891 zapisal, da je pouk potekal od 9. do 12. ure dopoldne in od 1. do 3. ure popoldne. Prvo šolsko stavbo so v Cerkvenjaku zgradili leta 1813 in jo dograjevali vse do leta 1905. Šola je bila v letih 1783–1866 enorazredna, šele nato dvorazredna. V začetku je hodilo v šolo malo otrok, predvsem zaradi tega, ker so starši otroke zadržali doma za kmečka dela, pa tudi zato ker so učili v nemškem jeziku. Šele po letu 1848, ko so začeli učiti v slovenskem jeziku, je število otrok v šoli naglo naraščalo in tako je šolo leta 1875 obiskovalo 266 otrok. Maja 1891 so dvorazrednico razširili v trirazrednico.

Ob koncu 19. stoletja je število šoloobveznih otrok naraslo na 400. Med prvo svetovno vojno je pouk potekal v štirih razredih, učenci pa so med letom nabirali zelišča, ki so bila namenjena za čaj vojakom na fronti. Po prvi svetovni vojni postane cerkvenjaška šola petrazrednica, ki jo je obiskovalo 368 učencev. V času med obema vojnama je iz petrazrednice z eno vzporednico postala šestrazrednica z dvema vzporednicama in leta 1939 še sedemrazrednica s tremi vzporednicami. V tem času beležimo tudi največje število otrok naše šole v zgodovini, saj jo je obiskovalo 510 učencev. Vse do okupacije je šolo vodil nadučitelj Ludvik Štumpf.

V času nemške okupacije je šolo prevzel nemški učitelj Emmerich Rathofen. Pouk se je začel že maja 1941, poučevali so nemški učitelji, slovenske so izselili ali premestili. Poučevali so v nemščini, kar je bilo otrokom težko razumljivo; v ta namen so jim pripravljali jezikovne tečaje. Nemci so v nekdanji posojilnici ustanovili tudi vrtec. Po kapitulaciji Nemčije 8. maja 1945 in odhodu nemških učiteljev se je ponovno začela slovenska šola, in sicer junija 1945. Toda vrzeli v znanju slovenskega jezika in pri drugih predmetih so bile velike. Po vojni je bil začasni šolski upravitelj Edvard Pajek, ki ga je nato leta 1946 zamenjal upravitelj Jože Jarh. Pouk je potekal dopoldan in popoldan v desetih oddelkih in šestih učilnicah. Šolo je takrat obiskovalo 442 učencev. Začela sta izhajati tudi Ciciban in Pionir.

Učiteljstvo je po vojni sodelovalo pri izvedbi raznih prireditev, predavanj, tečajev, razstav, aktivni pa so bili tudi v Kulturno-prosvetnem društvu. Z odlokom Ministrstva za prosveto se šola v šolskem letu 1948/1949 preoblikuje v sedemletko. Tako so prvi štirje razredi tvorili nižjo sedemletko, ostali pa višjo sedemletko. Šolo je takrat obiskovalo 408 učencev. V prvem razredu višje sedemletke so poučevali:

-         Jože Jarh (srbohrvaščino);

-         Anica Levstik (slovenščino in zgodovino);

-         Vlado Lorber (prirodopis, zemljepis in risanje);

-         Marija Lorber (petje);

-         Zvonka Vrečko (matematiko in ruščino).

 

Do leta 1949 je v šoli potekal verouk s soglasjem staršev, ki pa so ga istega leta tudi ukinili. Pričeli so tudi z rednimi mesečnimi roditeljskimi sestanki, kjer so poskušali ustvariti tesnejše vezi med šolo in domom. Učitelji so pripravljali razna predavanja za starše. Šolski izleti so bili izvedeni v neposredno bližino šole oz. do Negove. V šolskem letu 1950/51 se je sedemletka preimenovala v nižjo gimnazijo.

Prvi štirje razredi so predstavljali osnovno šolo, ostali trije pa nižjo gimnazijo. Osnovno šolo sta obiskovala 302 učenca, nižjo gimnazijo pa 90 dijakov. Med letom 1950 in 1970 so se na šoli menjavali številni učitelji in upravitelji oz. ravnatelji: Anton Hajdinjak, Branko Piščanec, Milan Nekrep in Franc Bezjak. Vidne sledi je pustil ravnatelj Milan Nekrep, zlasti na kulturnem področju, zavzemal pa se je tudi za gradnjo nove šole. Novo šolo so zgradili leta 1966, kjer pouk poteka še danes. Leta 1970 je ravnateljevanje prevzel domačin Franc Šilec, ki pa je ostal samo do leta 1974. Po tem letu je postal ravnatelj g. Jakob Matjašič, ki je šolo vodil vse do leta 2002. V tem času so šolsko stavbo dogradili, v letih 1987 in 1998, pričela pa se je tudi poskusna uvedba devetletke v prvi triadi. Leta 1999 je bil šoli priključen še vrtec, v šolskem letu 2002/03 pa še podružnična šola Sv. Andraža. Od leta 2002 vodi JVIVZ OŠ Cerkvenjak – Sv. Andraž ravnatelj Mirko Žmavc, prof.

Devetletni program OŠ izvajamo s šolskim letom 2003/2004 v prvi, drugi in tretji triadi, vzporedno pa se zaključuje program osemletne šole. V tem šolskem letu je na matični šoli OŠ Cerkvenjak vpisanih 224 učencev, ki so razporejeni v 13 oddelkov, in 90 učencev na podružnični šoli Sv. Andraža, ki so razporejeni v 6 oddelkov. Pogoji za delo so se v današnji devetletni OŠ bistveno izboljšali v primerjavi s preteklostjo, ko so imeli učitelji manj razpoložljivih učnih pripomočkov, v razredu je bilo tudi do 50 otrok, danes pa le 16. Šola pa kljub temu še vedno ostaja osrednja izobraževalna in kulturna ustanova v kraju, tega se zaveda tudi naša ustanoviteljica, Občina Cerkvenjak, s katero zgledno sodelujemo.

Gibanje šolske populacije v zadnjih 150 letih (po desetletjih):

Šolsko leto

Število oddelkov

Število učencev

1850/1851

-

167

1860/1861

-

192

1870/1871

-

217

1880/1881

4

243

1890/1891

5

293

1900/1901

5

383

1910/1911

7

360

1920/1921

7

368

1930/1931

6

361

1940/1941

10

499

1950/1951

8

392

1960/1961

13

393

1970/1971

15

430

1980/1981

14

300

1990/1991

15

282

2000/2001

14

236

2003/2004

13

224

 

Marjan Toš: ZAČETKI IN RAZVOJ ŠOLSTVA V CERKVENJAKU V SLOVENSKIH GORICAH

Zgodovinski pregled

 

Cerkvenjaška osnovna šola, popolna devetletka s podružnico v Vitomarcih v Občini Sv. Andraž v Slovenskih goricah, se lahko pohvali z bogato zgodovino. Ta je razvidna iz treh zvezkov dobro ohranjene šolske kronike, katerih vsebina je bila povzeta, predelana, dopolnjena in objavljena v knjigi Podobe kraja, Zbornik Občine Cerkvenjak. O šolski zgodovini je bil objavljen tudi prispevek v zborniku Cerkvenjak iz leta 1964 in še nekaj priložnostnih zapisov v dnevnem časopisju. V tem kratkem pregledu bomo nekoliko bolj osvetlili začetke cerkvenjaškega šolstva in njegov razvoj do druge svetovne vojne.

Dotaknili se bomo tudi obdobja nemške okupacije 1941—1945, ko je šola delovala kot del ponemčevalnih in raznarodovalnih ukrepov nacističnih oblasti. Novejše obdobje po letu 1945 ne bo predmet našega obravnavanja, saj bodo dogajanja iz različnih zornih kotov predstavili in osvetlili nekateri še živeči ravnatelji in učitelji šole. Nekaj prostora bomo namenili gradnji novega šolskega poslopja, ki so ga slovesno odprli leta 1966 in ob katerem so kasneje zrasli objekti zdajšnje cerkvenjaške devetletke. Moramo pa opozoriti, da zaradi omejenega prostora predstavljamo zgodovinsko pomembnejša dejstva v kontekstu nekaterih širših kulturnih in družbenih dogajanj. Brez njih namreč ni mogoče razumeti vloge šole v posameznih obdobjih, ko je med drugim opravljala tudi pomembno poslanstvo na področju utrjevanja narodne zavesti, kulture in vsesplošnega prosvetljevanja ljudi v cerkvenjaških goricah. V zadnjih nekaj letih je doživela novo preobrazbo in postala devetletka s podružnico v Vitomarcih. V okviru šole deluje tudi vrtec, kar vse skupaj  predstavlja nove dimenzije in odgovorno družbeno poslanstvo, tako na izobraževalnem, kot tudi  na vzgojnem in kulturnem področju.

 

Pisani viri o razvoju cerkvenjaškega šolstva segajo v leto 1687. Temelje so mu postavljali  “ludimagistri”, ki so bili  hkrati učitelji, cerkovniki in organisti. Sklepamo, da je bila priložnostna šola ustanovljena leta 1722, redna vsakdanja šola pa leta 1783. A njeni začetki so vendarle starejši, saj je župnija Sv. Antona v začetku 17. stoletja postala samostojna z lastnim dušnim pastirjem “ter je imela že rano tudi učitelja.”

Iz šolske kronike in gradiva lahko razberemo imena takratnih cerkovnikov/učiteljev:

-          Matjaž Osešek, “aedituus-ludimagister”. Njegova soproga Neža mu je dne 10. decembra 1687 rodila sina Tomaža, dne 1. decembra 1689 pa hčerko Nežo.

-           Andrej Pukl, “aedituus ad St. Antonium”, jet služboval od  druge polovice decembra 1689 do 1698. Potem je služil drugod, a je leta 1707 prišel nazaj k Sv. Antonu, kjer naj bi ostal do leta 1713.

-          Matej Osešek, najbrž sin prejšnjega, imenuje se v letih 1698—1700  kot “aedituus”. Soproga Tereza mu je rodila dne 29. avgusta 1698 hčerko Marijo. Leta 1705 je bil ludimagister na Hajdini.

-          Štefan Divader “aedituus ludimagister od St. Antonina”, omenja se v matičnih knjigah kot boter v letih 1700—1706.  Soproga Marija mu je dne 15. marca 1705 rodila sina Jožefa.

-          Andrej Roškar, “aedituus”, je leta 1713 prišel od Sv. Lovrenca v Slovenskih goricah, a že po novem letu odšel nazaj ter bil pri Sv. Lovrencu (Juršinci – op. avt.) pokopan dne 26. aprila 1714.

-          Jurij Gomzi je naveden kot “aedituus ecclesiae – ludimagister” v letih 1714—1715.

 

Pred Roškarjem je znova služboval že omenjeni Andrej Pukl, in to med leti 1707-1713. S soprogo Lizo je imel v tem času dvoje otrok, in sicer se je leta 1708 rodila hčerka Helena, leta 1709 pa sin Jožef. Leta 1713 je Andrej Pukl odšel k Sv. Juriju ob Ščavnici. Andrej Pukl, sin že omenjenega Pukla, je služboval pri Sv. Antonu v letih 1722—1748. Maja 1724 se je kot vdovec poročil s Kristino, vdovo Petra Breznika. V zakonu se jima je leta 1726 rodil sin Andraž. Andrej Pukl je imel v času službovanja tudi pomočnika Tomaža Ambringa. Nasledil ga je Andraž Pukl, ki je opravljal naloge cerkovnika oziroma učitelja v letih 1748—1770. Kot “aedituus ad St. Antonium” se je 11. februarja 1749 pri Sv. Urbanu (Destrnik – op. avt.) poročil z Barbaro, hčerko tamkajšnjega ludimagistra Franca Gausterja. Najpomembnejši ludimagister je bil Matija Šabeder, ki je imel tudi prvi urejeno šolo, in v njegovem času je leta 1783 tudi stekla redna šola. Matija Šabeder je bil 38 let tako imenovani “Schulmeister pri Sv. Antonu” in se v župnijski kroniki omenja kot nadomestovalni učitelj. O prvih učiteljih v tem kraju piše zgodovinar Matej Slekovec in ob tem navaja, da v nastopu prvega pravega učitelja ne more tako  natančno in določeno govoriti. Nekateri duhovniki in cerkovniki so po  njegovih navedbah mladino poučevali že pred dobo cesarice Marije Terezije. “O Oseškem tega sicer ne moremo zagotovo trditi,  pač pa o Andražu Puklu, ki je večkrat naveden s pridevkom ludimagister, kar po istodobni  navadi ne znači le organista, nego tudi učitelja. Zlasti pa velja to o tistem Puklu, ki je služboval pri Sv. Antonu v letih 1749—1770 in o njegovem očetu, ki je naveden kot ludimagister v letih 1722—1741. Dasi ne povsem zanesljivo, vendar smemo iz navedenega sklepati, da se je tukajšnja šola leta 1722 ustanovila, da je začel takrat tu službojoči Pukl Andraž otroke podučevati in da je bil tako prvi učitelj. Redna vsakdanja šola pa se je pričela šele za časa službovanja Matije  Šabedra”.  Da je imel Matija Šabeder  urejeno šolo, pričajo tudi zapisi v šolski kroniki in navedbe Ivana Strelca v Doneskih k zgodovini naših šol. Avtor omenja listine negovske graščine, ki navajajo, da se je leta 1783 začela  redna šola v Negovi, pri Sv. Antonu in Sv. Benediktu v Slovenskih goricah. Šola ni imela svojega poslopja, ampak je delovala v stari leseni mežnariji, o kateri pričajo stara poročila, da je bila raznolična. Poročilo iz leta 1797 pravi, da je celo “banfallig und droht dem Einsturz”, zato je župnik Janez Jarge privolil, da “postavi hišico na svoje stroške, samo da se prisilijo žetarji (najbrž gre za želarje) in viničarji za strezače, kmetje pa, da dajo vprežno živino.” Šolo je obiskovalo od 15—30 otrok, leta 1797 pa samo 9 otrok. Zato je bila izvedena 23. junija 1797 posebna preiskava, o kateri v izvirnem zapisniku piše, da je vzrok tako skromnega obiska šole odločitev staršev, da otroci pomagajo pri vsakdanjih kmečkih opravilih. Zapisnik tudi navaja, “da je cela fara v gorah in daleč do šole in slednje, da kmetje niso kaj vneti za šolo “weil die Schulen nur in dentscher Sprache dradirt werden, und nicht in windischer, welche ihnen  Lieber wäre, weil sie wenigstens das, was sie lesen, in ihrer Sprache verstünden”. Glede zidave šolske zgradbe so zanimive navedbe, da so  proračun za novo šolo pri Sv. Antonu pripravili že leta 1788, torej pet let po tem, ko je Matija Šabeder leta 1783 začel z redno šolo. Proračun za gradnjo šole je znašal 1627 goldinarjev in 1 krono. Pogajanja o zidavi in zagotavljanju sredstev pa so se očitno zavlekla, saj so novo šolo postavili šele leta 1813. Vmes je lesena mežnarija, v kateri je bila šolska učilnica, leta 1808 povsem propadla, saj je ni nihče vzdrževal. To je bil tudi poglaviten razlog, da so pouk za nekaj časa prekinili. V novi šoli, ki so jo leta 1813 postavili ob cerkvi na kraju, kjer so nato v letih 1864—1866 zgradili kasnejšo, za tiste čase impozantno šolsko poslopje, so poleg učilnice uredili še stanovanjske prostore za učitelja. Ali so delali v skladu z že omenjenim proračunom iz leta 1788, kronisti ne navajajo. Delali so domačini, v glavnem za tlako, plačali so samo obrtniška oz. rokodelska dela. Šolsko okrožje je v tem času obsegalo zaselke (kronist piše občine, op. avt.) Cerkvenjak, Cogetinci, Stanetinci in Kadrenci. Z gotovostjo lahko trdimo, da so v šolski okoliš spadali še preostali zaselki oziroma občine zdajšnjega cerkvenjaškega območja. Ob nastanku redne šole leta 1783 je bila ta enorazredna, učitelj pa je imel običajno dva podučitelja. Šele leta 1866 je postala dvorazredna. Matija Šabeder, ki je bil rojen leta 1745 na Vičavi pri Ptuju, je umrl 27. junija 1809 leta. Nasledil ga je Jožef Schoenweter, po rodu Ptujčan, ki je  služboval pri Šabedru kot učiteljski pomočnik. Leta 1811 je  moral zaradi že omenjenih prostorskih težav s poukom prenehati. Ko so zgradili novo šolsko poslopje ga je leta 1813 nadomestil sin Martin Schoenweter in opravljal  učiteljsko delo  do leta 1817, ko se je odselil k Sv. Trojici.  Leta 1817 je prišel za učitelja Tomaž  Regholec, po rodu Čeh, in služboval do leta 1825, ko je 21. julija, star 54 let, umrl. Nasledil ga je sin Franc Regholec, ki je služboval do leta 1846, ko se je odselil na  Mursko polje  (Križevci pri Ljutomeru – op. avt.) Nato je bil do leta 1879 učitelj  Rajmund Dominkuš, roj. 21. julija 1815. leta v ptujskem predmestju. Leta 1880 je odšel v pokoj in živel pri Sv. Antonu. Pri Rajmundu Dominkušu  je delovalo tudi več pomožnih učiteljev, preprosti ljudje so jih imenovali “kantnarji”. Dominkuša je nasledil Gabrijel  Jaunik, roj. leta 1855 v Puščavi pri Lovrencu na Pohorju. Služboval je do 30. oktobra 1888, ko je odšel v Zgornjo Sv. Kungoto. Za eno leto je prišel k Sv. Antonu Jožef Seyfried, provizor in nato odšel za podučitelja na Sveto Ano v Slovenskih goricah. Za nadučitelja je nato prišel Franc Pečovnik, roj. 15. julija 1861. leta na Vranskem. V šolskem letu  1896/97 ga je kot nadučitelj zamenjal  Franc Šijanec.

Zelo natančno je pisal in vodil šolsko kroniko, žal pa ni beležil važnejših krajevnih dogodkov. Nadučitelj Franc Šijanec je vodil šolo in pisal kroniko do šolskega leta 1910/1911. Letno poročilo za to šolsko leto pa je napisal že novi nadučitelj Anton Vogrinec. Anton Vogrinec je bil nadučitelj (šolski upravitelj – op. avt.) do začetka šolskega leta 1925/1926. Že avgusta 1925 je Vogrinec zaključil  pisanje šolske kronike, ki je za njegov čas vsebinsko nadvse bogata. Zanimivo je, da je bil upokojen že 31. julija 1923, a je bil učiteljskih dolžnosti razrešen šele 10. avgusta 1925. 29. januarja 1926 je bil za stalnega šolskega upravitelja imenovan Ludvik Štumpf. Dekret o imenovanju je prejel 8. marca 1926 leta. Tudi Ludvik Štumpf je pisal bogato šolsko kroniko in nasploh pustil v krajevnem dogajanju takratnega časa vidne sledi.

 


 

Nekaj fotografij iz zbornika:

 

 

Učenci prvega razreda cerkvenjaške osnovne šole v letu 1931

 

 

 

Otvoritev nove cerkvenjaške šole 1966

 

 

 

Generacija učencev "nove šole", 1970