Zgodbe o planetih so zapisali učenci 8.c razreda naše šole.

SONCE

Sem prebivalka Sonca ali drugače povedano Sončnica. Že leta in leta živim na tej zvezdi stalnici. Pravzaprav ne živim na njej, ampak v njej, saj Sonce nima trde skorje.

Pred milijoni in milijoni let smo pripotovali iz drugega osončja in takoj ko smo zagledali veliko rumeno zvezdo, smo jo poimenovali Sonce. Spominjala nas je na Sonce iz našega osončja, ki je enake sestave kot to, samo da je zeleno, rdeče, rjavo…Vprašujete me, kako je Sonce lahko večbarvno. Saj ni, le vsako leto spremeni barvo.

No, novo Sonce nam je bilo tako všeč, da smo se odločili naseliti se v njem. Sončniki imamo srečo, da dihamo vodik in helij, zato z naseljevanjem nismo imeli večjih problemov.

Začeli smo graditi verigo stanovanjskih blokov in restavracij. Zelo radi namreč jemo. Živeli smo lepo in mirno življenje. Kriminala in vojn sploh nismo poznali, dokler se na Zemlji ni razvilo življenje.

Na srečo pa je za Zemljane naš planet odločno prevroč in zato nas pustijo pri miru. Sicer pa je vprašanje, če se ne bi hoteli polastiti tudi našega domovanja.

Nevenka Vrabec

MERKUR

Med devetimi prijatelji sem najbližji gospodarju – Soncu, ki me prijetno greje. Z veseljem se smejem Plutonu, ki pa je tudi edini, ki se mu lahko smejem, saj je manjši od mene.

S Soncem sva dobra prijatelja, ker se neprestano pogovarjava. Nihče si ne upa reči nič, kar ne bi meni ugajalo, saj vedo, da bi ga Sonce takoj izključilo iz združenja osončja. To se je enkrat že zgodilo, ko je Sonce izključilo Saturna, ker me je zmerjal s cuci. Čez dober mesec dni ga je Sonce spet vključilo v združenje, ker je pomemben za vključevanje v zvezo Rimska cesta.

Moja najboljša prijateljica je Zemlja. Izmed devetih planetov je najbolj čudna, ker ima na sebi majhne prebivalce, ki pošiljajo robote po vsem osončju. Eden izmed njih je enkrat prišel tudi do mene in si me ogledal z ene strani, ko mi je Sonce grelo hrbet, tako da sem si ga dobro ogledal. Na črni ploščici se je pokazala številka 147 in še ^OC. Bila pa je spredaj še ena črtica, za katero pa mislim, da ni omembe vredna.

Ko Sonce še ni bilo poglavar našega združenja, ampak je nam je poveljeval Saturn, me je Jupiter tako močno udaril, da me je sploščil in sem še vedno sploščen. Zaradi tega dogodka so se mi pljuča zmanjšala in sedaj moram hitreje dihati. Tako se plast okoli mene stalno obnavlja.

Zemlja, moja prijateljica, mi je povedala, da so me njeni drobceni prebivalci poimenovali Apollo in Hermes. Jaz naj bi bil za njih bog trgovine, čeprav ne vem, kaj to pomeni.

Moja zgodba je po merilih prebivalcev Zemlje dolga že nakaj milijard let in bo trajala, pravijo, še približno enkrat toliko.

Moja velika želja pa je, da bi tudi jaz kdaj imel prebivalce.

Matej Avsenak Ogorevc

VENERA

Povedala bom zgodbo, ki se je zgodila pred približno letom dni.

Pisalo se je leto 2011 in s prijatelji smo se odpravili na maturantski izlet. Izbrali smo si izlet po vesolju. Ker pa smo se odločili oditi na pot brez vodiča, smo se izgubili. Moj prijatelj je pilotiral vesoljsko ladjo in nenadoma so odpovedale vse naprave, ki kažejo smer. Morali smo zasilno pristati na enem od devetih planetov našega osončja, na Veneri.

Ko smo pristali, so nas Venerčani, tako se namreč imenujejo prebivalci tega planeta, gostoljubno sprejeli. Mislili so, da smo jim pripeljali vodo, saj na Veneri ni popolnoma nič vode in že leta jo uvažajo z Zemlje.

Kralj Venere, Venus, nas je sprejel na svojem gradu, ki se razprostira na že zdavnaj ugaslem vulkanu, imenovanem Žblj. Takoj ko smo prispeli v grad, mi je nekaj zasmrdelo. Vsi so letali sem ter tja kot nori. Povedali so mi, da je nekdo vlomil v glavni računalnik in začel brisati podatke. Zagnali smo se proti sobi z računalniki, iz nje pa je stopil kraljev naslednik Mičo. Dejal je, da mu je vsiljivec ušel, jaz pa sem videla, da je vse to zakuhal on. Bil je zelo slab lažnivec. Odločila sem se, da ga razkrinkam.

Preostanek dneva sem preučevala podatke o gradu in njegovih prebivalcih. Zapiski o kraljevem nasledniku, ne boste verjeli, da je bil to Mičo, so dokazovali, da ima na grbi že kar nekaj prevar, venerski zakonik pa mi je razkril tudi Mičov motiv za dejanje. Tam je namreč pisalo, da če vladar naredi napako, izda državo ali pa izgubi podatke o gradu, ga odstavijo in na njegovo mesto postavijo njegovega naslednika. Da, to je bil, najbrž ste že uganili, Mičo.

Po slastni večerji sem Venusa, prijatelje, Miča in notarja, ki bo vse to zapisal, povabila v debatno dvorano. Tam sem razkrila najtemnejše skrivnosti in laži tega kraljestva. vse sem podkrepila z dokazi o Mičovem namenu.

Vladar je bil ogorčen, Miču je rekel, naj raje prizna, če je to res storil, ker bo njegovo priznanje omililo kazen. Glede na trdne in neizpodbitne dokaze Miču ni ostalo drugega, kot da je vse ščivkal kot kanarček. Kaznovan je bil z doživljenjskim tekom po Saturnovem obroču. Tako sem Venerčanom spet prinesla mir in spokoj.

Domov sem se vrnila čez malo več kot dve leti, saj en dan na Veneri traja 243 dni, leto pa ima 225 dni.

Maša Požar

ZEMLJA

Po nekaj letih dolgega leta sem prispel na Zemljo. Moja prelepa rdeča vesoljska ladja je pristala v neki čudni modri tekoči stvari.

Po nekaj mučnih trenutkih sem splezal na vrh ladje. Vse se mi je zdelo čudno. Vse naokoli se je razprostirala modra tekoča snov. Kar naenkrat sem se začel premikati. Nisem vedel, kaj me poganja, kasneje sem izvedel, da Zemljani temu pravijo veter. Počasi se je vse okoli mene spreminjalo, ovijala me je tema, nad glavo pa so se prižigale rumene svetilke. Vse to me je utrujalo in zadremal sem.

Na noge me je vrgel pok. Pogledal sem okoli in opazil, da je moja ladja zadela ob nekaj trdega. Previdno sem sestopil s plovila in se odločil, da se malo sprehodim. Bilo je hladno, vendar sem vztrajal. Hodil sem in hodil, vse bolj me je zeblo. Moj merkurski termometer je kazal le petinpetdeset stopinj.

Končno sem zagledal živo bitje, ki se mi je približevalo. Glavo je imelo ovito v cunje, jezdilo pa je veliko žival z dvema hriboma na hrbtu. Človek me je gledal postrani in končno le izdavil, naj mu povem, kako sem se znašel v teh vročih krajih. Vročih!? Brrr. Nisem ga dobro razumel, nekaj pa le, saj je očitno jezik Zemljanov zelo podoben moji merkurščini.

Vse sem mu razložil in prijazni mož me je povabil k sebi domov. Razkazal mi je domovanje, nato pa me je pogostil z ne ravno okusnim kosilom. Jedel sem nekakšne vrvi s krvjo, zelene liste, pil pa sem prozorno tekočino. Po popoldanskem klepetu sem se mu zahvalil za gostoljubnost in se odpravil na potep okoli Zemlje.

Takoj po vzletu bi me skoraj zadela drveča palica, ki je tudi gorela. Prijatelj z Merkurja me je poučil, naj se takim palicam izogibam, saj na Zemlji divjajo krute vojne, ki so terjale že življenja mnogih Zemljanov in da so te palice rakete, ki bi lahko uničile mojo ladjo. No, lepa reč! Kar hitro sem spremenil smer, kajti odločil sem se, da bom zapustil ta kraj in odšel tja, kjer je lepo in ni vojn. Radovednost me je čez nekaj minut prignala do velike železne palice. Izstopil sem in na tabli zagledal velik napis PARIZ. Ime kraja mi ni povedalo nič, zato sem se odločil, da si ogledam mesto. Vse je vrvelo, skratka bilo je zelo živahno. nekaj ljudi bi me skoraj pohodilo (prebivalci Merkurja smo zaradi vpliva sončnih žarkov zelo majhni) in na sploh so bili zelo neprijazni pa še vse bolj me je zeblo. Torej sem se odločil, da se vrnem na Merkur.

Med vzletanjem sem si skozi okno ogledoval ta modri planet. Ugotovil sem, da je na njem veliko lepega, na žalost pa sem opazil tudi temne strani – videl sem kupe odpadkov, žrtve vojn…

Le kateri obraz je pravi?

Jan Dobrilovič

MARS

Letos sem se odločil, da bom težko prislužene počitnice preživel na Marsu in tako sem se pred tremi tedni napotil tja. Komaj sem čakal, da bom prispel. Iz enciklopedij sem vedel le, da je rdeč planet in da ima dve lunici. Toda ko sem prišel tja, sem uvidel, da na Zemlji le malo vedo o tem planetu.

Potovanje je bilo naporno. Najprej sem moral s svojo letečo cigaro tridesetkrat obkrožiti Zemljo, da sem si nabral hitrost.

"Preživel bom dva lepa meseca," sem si dejal, vendar nisem dolgo zdržal, ker tam nimajo vode. nasploh je Mars bolj siromašen planet. Edini svetli lučki te oranžne bunke pa sta dve majhni lunici, FOBOS in DEIMOS. Sklenil sem, da ju obiščem.

Tam sem malo rolkal, saj je veliko stopnic in "REJLOV". To je bilo na Fobosu. Na Deimosu pa je bilo nekaj zapuščenih bazenov, v katerih so bili "PAJPI" in "FANBOKSI". Pravo "skejtarsko" središče je ta Mars. To dejansko priča o življenju na njem. Zakaj so pa potem tu rolkerski parki? Ali je tu živel Jaime Thomas in je bil lastnik teh objektov? Vse skupaj gre sedaj lahko v pozabo, ker tam ni ljudi.

Tam nisem ostal dolgo. Ker sem sam prišel, ni bilo tako zanimivo in sem hitro odšel. Ampak zapomnil si bom nekaj: Mars ima največjo goro v osončju. Imenuje se "OLIMPUS MONS". Na njej sem izvajal posebne trike, kar pa me ni zadovoljilo, saj ni bilo nikogar, ki bi mi ploskal.

Baje je bilo tu življenje, ampak videti ni tako.

Jaro Samobor

JUPITER

Letošnje počitnice sem želel preživeti zanimivo in spoznati kaj novega. Dolgo sem ogledoval ponudbe turističnih agencij in se nazadnje odločil za Jupiter. Pozanimal sem se, kakšne so razmere na njem. Ugotovil sem, da so temperature nizke, zato sem si šel kupit volnen pulover in jakno.

Odpotoval sem z raketo in se zelo dolgo vozil do Jupitra, ki je eden največjih in najbolj razsvetljenih planetov v našem osončju. Ko sem prišel do njega in stopil iz rakete, sem zaradi mraza dobil "kurjo polt". Zelo dolgo sem se privajal na nizke temperature, dokler niso prišli k meni Vesoljci in mi posodili svoje obleke proti mrazu.

Skupaj smo se odpravili raziskovat planet. Ugotovili smo, da je zunanja skorja Jupitra sestavljena iz vodika in nekaterih drugih plinov in da je planet sploščen zaradi hitrega vrtenja okoli svoje osi.

Moji prijatelji so nalogo na Jupitru opravili, zato so se poslovili od mene. Seveda sem jim moral vrniti njihove obleke. Kaj pa zdaj? Hud mraz me je primoral, da sem se kar najhitreje odpravil domov. Naslednjič, ko se bom odločil obiskati ta planet, se bom prav gotovo topleje oblekel.

Jernej Nolda

SATURN

Dragi Zemljani,prejeli smo vaše sporočilo, ki ste nam ga poslali z Areciba. Jaz sem zunanja ministrica našega planeta in moja naloga je, da vam predstavim Saturn. Ura je 5.20 in še samo pet minut bo dan, zato moram pohiteti. Najprej naj vam povem, da za razliko od vašega planeta Saturn nima trdne skorje, zato ljudje lebdimo oz. plavamo. Čeprav je naš planet večji kot Zemlja, imamo samo eno državo. Mislim, da imamo zato mir. Tiste s hudobnimi mislimi pošljemo med Saturnove obroče. To je naša največja atrakcija, gledati, kako podleži zginjajo med obroči in jih je pri vsakem obroču manj. Otroci hodijo v šolo tako kot vaši, le da je njihova edina naloga, da delajo aparate za branje misli. Plače ne dobivajo, zato so dostikrat protestni shodi, vendar nič ne morejo. Imamo samo eno umetno morje in pozimi trume letijo tja. V morju ima vsak prebivalec približno 1m² prostora. To ni problem, saj smo majhni, največji izmed nas meri 1,5 m , ostali pa približno 1m. Vsi imamo zelene lase, drugače pa smo taki kot vi na vaši fotografiji.

Barvanje las je pri nas strogo prepovedano. Kdor to prekrši, mora za kazen obhoditi cel planet, kar traja 2 leti. Ponavadi ne preživijo. Trdno se borimo tudi proti kriminalu, tako da izdelovalce barv za lase, ki delajo na črno, pošiljamo v podzemlje, kjer delajo v rudniku svile.Naš predsednik pa je naš največji Saturničan in ko ga bo kdo prerasel, nam ne bo več predsedoval. Komaj čakam. To je še smrkavec z veliko sreče.

Starega načina razmnoževanja ne uporabljamo, ker imamo komore, v katere pari vržejo kovanec in ven pade majhen otročiček. S tem pridobimo dosti časa.

Vsi živimo na nižjih oblakih in res je lepo ležati na svojem in ti ni treba nič delati. Kaznjenci imajo nalogo tudi, da nam strežejo po oblakih. To so ponavadi šolarji - uporniki. Saturničani se ne umivamo, saj imamo namesto žlez lojnic, ki jih imate vi, žleze, ki srkajo umazanijo in jo potem izločimo.Mogoče se sprašujete, od kod na vsi podatki o vas. Tudi mi beremo vaše Delo, ki ga dnevno v milijon izvodih posesamo z ogromnim sesalcem. To napravo je izumil Bill Gates, ki ima največ denarja in največji oblak. Moj oblak je četrti največji.

No, sedaj sem vam kar dobro predstavila življenje na našem planetu. Izčrpno nam napišite o vašem življenju.Na svidenje,gospa zunanja ministrica planeta Saturn.

P.S.: Saturničani ne uporabljamo imen, Bill Gates si je ime kupil na Zemlji.

Lena Likar

URAN

Sem raziskovalec Domen Furar. Poslan sem bil na Uran, da ga raziščem. Do sedaj sem ugotovil, da so se na Uranu razvila zelo inteligentna bitja, ki ne živijo na površju Urana ampak pod njim. Odkril sem, da je Uran zgrajen podobno kot Zemlja. To je iz jedra v središču, iz plašča, ta obdaja jedro ter iz skorje, ki pa ni iz zemlje, temveč iz zelo trde kovine, ki je nam popolnoma neznana. Vendar pa to še ni vse. Med plaščem in kovinsko skorjo je prazen prostor s prav takim zrakom, kot ga vdihavamo na Zemlji. Ta prostor so naselili Uranci. Razdalja med tlemi tega prostora ter med skorjo je zelo majhna, 10 metrov. Ta prostor sem odkril tako, da sem padel skozi majhno luknjo v skorji, ki sem jo poimenoval "oklep". Ker sem padel tako nizko, se nisem resno poškodoval. Domačinom sem z mnogimi gestami in risbami povedal, od kod prihajam in da prihajam v miru. Povedali so mi, da so miroljubni in dali so mi jesti in piti. Njihova hrana je bila zelo okusna, piti pa so mi dali vodo, kakršna je tudi na Zemlji. Dali so mi tudi prenočišče. Njihove postelje so iz lesu podobnega materijala in so zelo visoke. Celo tako visoke, da imajo ob posteljah tri stopničke. Obroki so enaki kot pri nas, le da nimajo dopoldanske in popoldanske malice.

Na videz so zelo grdi, podobni so kuščarjem, vendar pa so zelo prijazni. Njihove živali imajo najmanj dve glavi, pet nog ter tri repe. Nekatere imajo kožo, pokrito z luskami, nekatere pa z dlako. Tehnološko so zelo napredni. Prevažajo se z avtmobilom podobnimi plovili, ki letijo. Uran ni razdeljen na celine, zato niso razvili morskega prometa, ima pa veliko rek. Tudi na države Uran ni razdeljen. Uranci govorijo na celem planetu isti jezik. Kmetov na Uranu ni. Vsi prebivalci se ukvarjajo s tehnologijo in vsi so zelo premožni. Brezposelnih ni, saj je zelo malo prebivalcev in vsi so visoko izobraženiu, potrebujejo pa veliko delavcev.

Prebivajo v hišah, grajenih iz kamna oblikovanega v kvadre ter iz malti podobnega materiala. Pravzaprav so vsi materiali podobni materialom na Zemlji. Laboratoriji pa so grajeni iz zelo trde kovine, iz katere je zgrajen tudi oklep. Vse stavbe so visoke največ tri metre.

Uranci so oblečeni v obleke s kapucami, ki so zelo podobne oblekam menihov. Ko to pišem, ugotavljam, da so vse stvari podobne našim. Uranci se prav tako ločijo po spolih. Njihova povprečna življenjska doba je dvestopetdeset let

Moški imajo lahko največ tri žene. Po videzu se ne razlikujejo, razen po spolu. Ženske imajo svetlejšo barvo kože. Spolni organi so pri moških enaki kot pri moških na Zemlji. V telesu Uranke se lahko razvije do sedem dojenčkov. Nosijo pa jih pet mesecev. Ko se rodijo, so dolgi samo dvajset centimetrov, tehtajo pa samo deset dekagramov.

Dežja in snega na Uranu ne poznajo, sonca pa tudi ne. Svetlobo proizvaja snov na notranji strani oklepa. Kot sem omenil, na Uranu kmetov ni, tako na ne pridelujejo zelenjave. Kaj potem jedo samo meso? Da, vendar meso živali na Uranu vsebuje tudi snovi, ki jih dobimo v sadju in zelenjavi. Živali pa se prehranjujejo z rastlinami, ki uspevajo same. Vere Uranci ne poznajo nobene. So ateisti. Njihova teorija o razvoju Urana je prav taka kot naša teorija o razvoju Zemlje. Uran naj bi bil po njihovem star petdeset milijonov let, življenje na njem pa naj bi se razvilo pred štirideset milijoni let. Uranci mi bodo popravili plovilo, saj se mi je ob pristanku pokvarilo. Sami nimajo nobenih vesoljskih plovil, saj planeta ne morejo zapustiti.

Ker so tehnološko zelo napredni, pri popravilu ne bi smeli imeti težav, tako da se bom lahko kmalu vrnil domov ter poročal o zanimivem življenju na Uranu.

Domen Furar

NEPTUN

Kot astronavtko me je ameriška agencija za astronomijo NASA povabila na planet Neptun z vesoljsko sondo Voyager 2. Povabilo me je pritegnilo in sprejela sem. Odpravili smo se 13. maja 1989. Planet bi skoraj zgrešili, saj je na videz in po barvi zelo podoben Uranu.

Po dveh letih popotovanja smo končno pripeli na cilj. Oblekli smo si zelo topla in težka oblačila, saj bi nas zaradi močnih sunkov vetra, ki so dosegali tudi dvesto kilometrov nauro, skoraj odneslo. Po dveh letih potovanja nas je res zanimalo, koliko kilometrov smo oddaljeni od Zemlje. S seboj smo prinesli laserski zaznamovalec oddaljenosti od Sonca, ki nam je pokazal kar 4.515.000.000 kilometrov. Po kratkem premisleku smo izstopili. Zelo težko smo hodili, sa je planet sestavljen iz metana in se nam je zaradi plina udiralo. Malo smo leteli in malo hodili. Še sreča, da je snov dokaj gosta in nismo padli kar skozi.

Ker smo imeli še nakaj časa, smo se odločili, da si bomo ogledali še Neptunova satelita Critona in Nereido, saj sta bila ravno “v bižini”. Zelo nas je presenetilo, da Criton kroži v drugo smer kot Neptun.

Čas nas je začel priganjati, zato smo naredili le še nekaj posnetkov in se odpravili nazaj na Zemljo, kamor smo se vrnili po dveh letih. Posnetke smo odnesli agenciji in sedaj raziskujemo in analiziramo podatke, ki smo jih prinesli s seboj.

Žana Tomažič

PLUTON

Na Pluton smo prispeli prejšnjo nedeljo z zelo praktičnim sredstvom, z lestvijo. Gradili so jo posebej za nas, vendar je bilo to delo zelo dolgotrajno in naporno, saj je Pluton najbolj oddaljen od Zemlje. Sprva smo se bali, ko pa smo enkrat dobili svojo samozavest, je planet postal prijaznejši. To nam je tudi dopuščalo prosto gibanje po njem. Edina stvar, ki nas je ovirala, je bilo podnebje, saj je venomer pihal mrzel veter in padal leden sneg, temperatura pa je iz ure v uro rasla in se nato spet spustila. Proti mrazu smo bili dobro zaščiteni, saj so nas na Zemlji cepili proti vsiljivcem in seveda tudi proti mrazu, vendar pa se vetru in ledenim kepam nismo mogli izogniti.

Sneg je naletaval v velikih količinah, ker pa smuči nismo imeli, smo iz dreves, kolikor jih je še bilo na planetu, naredili sani. Nobene sledi o kakršnemkoli človeku ni bilo, saj smo planet presankali po dolgem in počez že v pičle tričetrt ure.

Na žalost smo medtem izgubili našo nepogrešljivo lestev, zaradi česar je nastala v taboru panika in začelo se je obširno iskanje. Brez uspeha. Sneg jo je že zasul, tako da je naše bivanje, kakor je videti, postalo stalno.Lestev bomo sicer še iskali, vendar pa se pripravljamo na življenje na tem ledenem planetu. Še sreča, da se je na odpravo podalo večje število ljudi, saj bomo najbrž začeli ustvarjati novo civilizacijo.

Jernej Čoh