Velika Štanga

Cerkev sv. Antona in gostilna pri Janezu Pogled proti Hribarjevi domačiji Spomenik padlim med NOB Lipa zakriva cerkev Pogled iz Dragovška

Razloženo naselje v Posavskem hribovju v litijski občini leži na valoviti planoti vzhodno od Janč. Sestavljata ga dela Komun in Gora. Kamplov hrib (716 metrov) na severu varuje naselje pred hladnimi vetrovi. Leta 1991 so v Veliki Štangi našteli 78 prebivalcev, leta 2002 pa 94 (Vir: Statistični urad Republike Slovenije, Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 2002). V Komunu je v osnovi gotska župnijska cerkev sv. Antona Padovanskega iz 17. stoletja. Kraj je znan po češnjah štangarkah, dobri čebelji paši in obilici gozdnih sadežev v bližnjih gozdovih. Popotnik se v Veliki Štangi lahko okrepča v gostilni Pri Janezu ali pa obišče turistično kmetijo Na hribčku. V Veliki Štangi se je šolstvo pričelo že leta 1877 in se je tu odvijalo vse do leta 1974. Tedaj pa se je šola preselila v dolino, v Štangarske Poljane, ki ležijo sredi šolskega okoliša.

PO ČEM JE ZNANA VAS VELIKA ŠTANGA ROMANJE V ŠTANGO LIPA V ŠTANGI ČEŠNJE Ustno izročilo svojega očeta si je vtisnila v spomin gospa Marija Kramar - Jožmanova. Takole je pripovedovala:
ROMANJE V ŠTANGO Romanje v Štango oziroma k svetemu Antonu je bila tradicija, ki se je nadaljevala iz roda v rod. To je bila zelo znana božja pot daleč naokoli. Zlasti z Dolenjske so romarji prišli že v soboto. Nekateri so prišli peš, ker so se tako zaobljubili, večina pa jih je prišla s konjsko vprego. Pripeljali so se z navadnim "furmanskim" vozom, ki je bil prilagojen za dvajset ali več romarjev. Premožnejši so se pripeljali s koleslji in zapravljivčki. Ker je v 18. stoletju potekala občinska pot po dolini pod Jožmanovo domačijo in proti Avščevi kapeli, je razumljivo, da je nudila naša domačija, ki je imela velika gospodarska poslopja, zatočišče in prenočišče velikemu številu romarjev; to pa tudi še potem, ko je nova cesta na Štango potekala čez "Mahličevno". Romarji z Dolenjske so se udeležili cerkvenih obredov zvečer in zjutraj pri prvi maši, nakar so odšli domov. Romarji iz bližnje okolice - Litija, Šmartno, Kresnice, Polje pri Ljubljani, Dobropolje, Sostro - so se udeležili obreda ob 10. uri.	LIPA V ŠTANGI Lipa je bila po mojem mnenju posajena že v 18. stoletju. Posaditi jo je dal takratni župnijski upravitelj, gospod Saje. Po pripovedovanju mojega očeta je bil g. Saje izredno dober gospodar. Ta lipa je bila nekakšen simbol svetega Antona, ki je bil patron tudi vseh zaljubljenih. Dekleta, ki so hodila k sv. Antonu prosit za moža, so se morala zaleteti v to lipo tako močno, da se je potresel njen vrh; nato so moža dobila. Ali je katera to res storila, ne vem; ali pa je to samo legenda, s katero so fantje dražili dekleta.	ČEŠNJE Štanga je bila znana po češnjah, saj so po kmetijah prevladovale češnje. V sezonskem času so jih kmetje prodajali. Kar so čez dan nabrali, so ob drugi uri ponoči odpeljali, da so bili ob svitu že v Jevnici, kjer so jih čakale branjevke, ki so češnje odkupile. Te branjevke so jih nato prodajale v Ljubljani pa vse do Domžal in Kamnika. Kmetje so v času češenj tako dobili denar, ki je bil težko prislužen.
(Vir: Projektno delo Etnologija na vasi, Andreja Kastelic, 1997)