Rimska ali Mlečna cesta - Via Latea - Spiralna galaksija, zvezde v njej
Rimska ali Mlečna cesta je megličast pas, ki na videz deli nebesni svod na dve polovici in je del naše Galaksije.
Zgodbe o Mlečni cesti, ki si jih pripovedujejo Indijci, Kitajci, Skandinavci, kristjani in Rusi.
Za Indijce je Ganges sveta reka, ki izvira v Mlečni cesti. Imenovali so jo tudi Gangesova postelja; nekoč naj bi boginja Ganga v velikem nalivu padla z neba naravnost v zmedene lase na glavi boga Šive, od koder je nato polagoma začela teči prek severnih indijskih dežel...
Zanimiva je naslednja indijska pripovedka. Indijski bogovi bi se končno le morali postarati. A vedeli so, da je v Mlečni cesti eliksir, sredstvo, ki jih bo naredilo neumrljive. Zato so izbrali silno dolgo kačo Naga in goro Mandara, ki stoji sredi sveta, za palico, okoli katere so ovili kačo. Bogovi so držali kačino glavo, neki močan demon pa njen rep. Nato so kačo ovili okoli gore, potem pa so oboje skupaj toliko časa vrteli po Mlečni cesti, da je začela bruhati svoje posebnosti. Najprej je priplaval na površje tako grozen strup, da bi vse človeštvo pomrlo, če bi ga zaužilo. Dobri bog Šiva pa ga je pogoltnil in celo njemu je pomodrelo grlo. Nato je končno priplaval na površje eliksir, ki naredi bogove neumrljive. Bogovi so ga pograbili, ga použili in od tedaj naprej so neumrljivi...
Kitajci imajo drugačno pripovedko: Ob Rumeni reki je živel reven ribič. Nekoč je s čolnom odrinil ribarit po reki navzgor. A že je pridrvel silen vihar. Ribič je le z naporom držal svoje krmilo, ko so strašni viharni zmaji razdivjali vso naravo okoli njega. Vihar ga je gnal po toku navzgor in mimo skalnih pečin. Na gorah so viharji izgubili svojo moč in ribič je prijadral v deželo, ki je ni poznal. Ob reki je raslo mnogo cvetočega sadnega drevja. Končno je mož pristal na nekem samotnem otoku sredi reke, kjer je našel prijazne ljudi. Ljudje so mu dali piti in jesti. V hiši so mu posušili obleko. Ko jih je mož vprašal, kdo so, so mu povedali, da so pribežali iz Kitajske zaradi preganjanja nekega krutega tiranskega vladarja in da sami ne vedo, kje so. Ribič se je začudil, saj je tisti vladar že pred pet sto leti umrl. Ko se je odpočil, je spet odjadral po reki navzdol in kmalu prišel v kraje, ki jih je poznal. Po dolgem potovanju se je vrnil med svojce in jim povedal, kje je bil, a nihče ni vedel za tiste kraje. Zato je odšel k vaškemu modrecu in mu povedal svojo zgodbo. Modrec mu je rekel, da je priplul do meje neba in nazadnje plul po Mlečni cesti. Tam breskve tako lepo uspevajo in če bi katero pojedel, bi za vedno ostal tam in ne bi več čutil minevajočega časa. Kitajci so mislili, da res obstaja Otok blaženih in je naseljen s taoističnimi svetniki in drugimi, ki so se priključili večnosti. Otoki pa so na tej Mlečni cesti - Nebesni reki. Ljudje, ki so pripluli tako daleč, da so ugledali tiste otoke, so trdili, da so bili kakor zaviti v svetlo meglico. Zanimivo je, da so vse davne velike reke imele izvir v Mlečni cesti - tako na primer reki Nil, Ganges in druge. In vedno je hotel človek priti do teh izvirov in si zagotoviti nesmrtnost.
Stari Skandinavci so videli v Mlečni cesti most, ki veže Zemljo z Asgard, deželo bogov, ki so živeli v zlatih palačah. Mlečno cesto so zamenjevali z Mavrico in v Mehiki so ji rekli Sestra mavrice.
Kristjani so imeli Mlečno cesto za most med Zemljo in nebom, po kateri hodijo angeli.
Rusi pa so trdili, da je šele na koncu Mlečne ceste most, ki povezuje Zemljo z nebom. Tam stoje štirje menihi z meči in vsakogar, ki bi hotel vstopiti, bi razsekali.
Naše Sonce je ena izmed zvezd naše Galaksije. Zvezde Galaksije sestavljajo disku podobno obliko, ki je v sredini mnogo debelejša, kakor v preostalem delu. Sredino imenujemo jedro Galaksije. Podolžni premer Galaksije meri okoli sto tisoč svetlobnih let. Meglice, oblaki medzvezdne materije so le v disku samem. Zvezde bliže jedru se vrte okoli sredine Galaksije hitreje. Čim bolj so oddaljene od jedra, tem počasneje krožijo okoli njegove sredine. Naše Sonce je od jedra oddaljeno blizu trideset tisoč svetlobnih let, zato rabi okoli 225 milijonov let, da enkrat obkroži jedro Galaksije. Tudi naša Galaksija ima svoj ekvator ali ravnik, od katerega in po katerem računajo galaktično dolžino in širino. Naša Galaksija stoji 61 stopinj nagnjena proti ekliptiki, navideznemu tiru Sonca, pravilno proti tiru Zemlje okoli Sonca. Posebno važna je bila ugotovitev in odkritje, da ima disk Galaksije spiralno obliko. Spiralne zvezde prve populacije izvirajo iz središča Galaksije in v teh spiralah se iz plinov zgoščujejo še nove in nove zvezde. Kakor vse zvezdno nebo, tako se tudi Rimska cesta hkrati navidezno vrti okoli Zemlje. Vzrok je seveda rotacija Zemlje okoli svoje osi in revolucija Zemlje okoli Sonca. V enem zvezdnem dnevu se zavrti Rimska cesta z zvezdami vred - navidezno - za 360 stopinj okoli Zemlje in zaradi nagnjenosti na ekliptiko stoji v različnih položajih, prav tako kakor na primer Veliki voz, ki v enem dnevu tudi napravi popoln krog okoli nebesnega tečaja. Ker pa so siderični (zvezdni) dnevi za okoli 4 minute krajši od sončnega dne, se to spreminjanje položaja Rimske ceste ponavlja tudi v enem letu. Astronomi so spoznali, da ima naša Galaksija sosedo, po sedanjih računih mnogo večjo, kot je naša. To je tako imenovana Andromedina galaksija. Njen premer meri 160.000 svetlobnih let in je sestavljena iz blizu tristo milijard zvezd, od nas pa je oddaljena 2.200.000 svetlobnih let. Andromedina galaksija se vrti okoli svoje osi in od nas se oddaljuje povprečno 120 km na sekundo.
Veliki in Mali Magelanov oblak
Doslej so odkrili še enajst drugih sosed, dve izmed teh naši Galaksiji podobnih in dve neenakomerni, oblakom zvezd podobni galaksiji. Imenujeta se Veliki in Mali Magellanov oblak in sta naši Galaksiji najbližji.
Galaksije imajo zelo različno obliko. So popolnoma okrogle z maso plinov, iz katerih se lahko izoblikuje še milijarde zvezd. Potem so vedno bolj sploščene. Najbolj sploščene vrste se začno razvijati v spiralne galaksije, v spiralah se začno plini zgoščati v zvezde. Najpopolnejše spiralne galaksije so sestavljene iz samih zvezd brez vmesnih plinov. Posebne veje spiralnih galaksij so tiste, katerih spirale ne izhajajo iz kroglastega središča, ampak iz neke vrste prečkastega središča. Sicer pa se prav tako dele v spiralne, kjer se začenjajo zvezde zgoščevati iz plinov, potem v take, kjer so spirale sestavljene iz plinov in mnogih zvezd in v čisto zvezdnate spiralne galaksije. Poleg takih spiralnih galaksij so odkrili še za Magellanovim zvezdnim oblakom podobne, neenakomerno razvite galaksije, pa tudi v tej malone neskončni množici galaksij se mnoge družijo v posebne galaktične skupine.
