Orion - zvezde v njem

V deželah ob Nilu je ozvezdje, ki ga danes imenujemo Orion, še posebno lepo vidno, ker stoji mnogo višje na nebu.

ozvezdje Orion

Zgodbe o Orionu, ki so jih pripovedovali Egipčani in Grki.

Porajanje mitičnega junaka verjetno spada v čase, ko človek ni poznal niti pisave, niti drugačnega sporočanja naslednikom. Častili so pojave v naravi in predvsem Sonce, ki je bilo in je še vedno vir svetlobe in življenja. Pa tudi med ljudmi so se pojavljali močnejši posamezniki. Takrat se je razširila vera, da komur se posreči ubiti in pojesti močnega in pogumnega moža, bo podedoval njegove moči. Mogoče se je ljudožerstvo ali kanibalizem vsaj deloma porodilo in začel s takim verovanjem. Kanibalizem pa je vladal tudi v Afriki. Ko so se narodi ob zgornjem Nilu in nižje doli dvignili na nekoliko višjo raven civilizacije, so pridobivanje višje sile in moči (z uživanjem višjih bitij opustili). Znanstveniki so iz časov okoli 4300 let pred našim štetjem prav tam doli ob Nilu odkrili sledove o veri v boga Sahuja. Živel in nadaljeval je svoje življenje le s tem, da je lovil in ubijal nižje bogove in se z njimi hranil. Ta grozni silak je upodobljen kot ozvezdje, zdaj imenovano Orion.

Pozneje so se izoblikovale bolj jasne pripovedke, ki so jih našli zapisane s hieroglifi v najstarejših egipčanskih tempeljskih razvalinah. Hieroglifi pripovedujejo, da je postal vsak umrli faraon eno z bogom Sahu. Tak Sahu je v družbi s sebi podobnimi vsevprek lovil po nebu druge manj mogočne bogove. Počasi se je vse to spreminjalo. Dobivalo je milejše oblike, četudi so bogovi obdržali najvišje plemenitosti in najnižje okrutnosti. Okrutno božanstvo se je vse bolj izoblikovalo v podobo silaka, ki je postal podoben poznejšemu Orionu. Seveda je bil še vedno strahoten bojevnik, ki ni poznal usmiljenja. V poznejšem, bolj kulturnem Egiptu je postal Sončni bog in identičen s sončnim bogom Ozirisom in bogom Ra, ki oba predstavljata Sonce.

na začetek

Za stare Grke je bil Orion junak. Bil je sin morskega boga Pozejdona. Po njem je podedoval posebno moč in sposobnost, da je lahko hodil po morju. Doletele so ga tudi nesreče, ki jih celo njegov božanski rod ni mogel preprečiti. Zaljubil se je v lepo deklico Merope, hčerko kralja nekega grškega otoka. Dolgo, kar več mesecev je moledoval za njeno roko. Četudi bi deklica rada privolila v zvezo z Orionom, pa je bil njen oče drugačnega mnenja. Orionu je nalagal najtežja opravila, da bi zavlačeval združitev. Končno je naročil Orionu, da naj pobije na otoku vse zveri, da bodo prebivalci brez nevarnosti hodili po otoku, potem mu bo dal Merope za ženo. To je bilo kot nalašč za Oriona, saj je bil neprekosljiv lovec. Kar je bilo na otoku nevarnega in škodljivega, je Orion pokončal in se vesel vrnil h kralju. Kralj spet ni držal obljube in je spet hotel čas za premislek. Orion je spoznal, da kralju ne more več zaupati. Naredil je načrt, kako bi Merope naskrivaj odpeljal z dvora. Vendar so za njegov načrt zvedeli in kralj ga je dal zapreti. Kralj je še ukazal, da ga morajo oslepiti in ga izpostaviti samotni morski obali. Orion je objokoval svojo usodo. Čutil je tople sončeve žarke, čutil morsko vodo, videl pa ni nič. Za svojimi očmi je jokal bolj kot za izgubljeno deklico. Nenadoma je zaslišal iz daljave težke udarce. To so bili udarci kiklopovih kladiv iz kovačnice boga kovaštva Vulkana na otoku Lemnosu. Orion je sledil zvokom in prišel do samega Vulkana, ki se mu je oslepljeni junak smilil. Izročil ga je pomočniku, ki ga je peljal k bogu Sonca. Po dolgem potovanju sta prišla do horizonta, izza katerega se je Sonce pravkar dvigalo na nebo. Orion je najprej začutil njegovo toploto, nato je opazil nekoliko reči okoli sebe, potem pa je popolnoma spregledal in videl kot nekoč.

O Orionovi smrti so Grki pravili različne pripovedke. Ena je tale: Orion je bil najboljši lovec in nikogar ni bilo, ki bi ga premagal. Sam o sebi je prav tako govoril. Nekoč se je bahal, da na Zemlji ni živali, ki bi se je bal in je ne bi mogel ubiti. Zeusova žena Hera je bila slabe volje, ko je slišala Orionovo trditev. Sklenila je, da mora Orion umreti na najbolj ponižujoč način. Ukazala je Škorpijonu, naj piči Oriona. In res, škorpijonov pik je bil smrtonosen. Orion se je zasmilil Diani, boginji lova. Postavila ga je na nebo tako, da nikoli več ne bo videl Škorpijona, ki bi ga spominjal na sramotno smrt.

Zanimiva je tudi naslednja pripovedka: Diana je bila boginja Lune in boginja lova. Vozila se je v srebrnem čolnu po širnem nebu in osvetljevala Zemljo ponoči, včasih pa se ji je zahotelo lova in takrat je stopila z neba in Lune ni bilo videti. Diana ni lovila sama, ampak v družbi Oriona, ki ga je ljubila. Vedno več časa sta prebila skupaj na lovu, kjer sta ubila marsikaterega jelena. Utrujena sta nato počivala in uživala hladne večerne sapice. Diana je končno pozabila na svojo drugo dolžnost. Njeno srebrnkasto vozilo je samevalo na nebu. Noči so ostale temne in prazne. Ljudje so sicer molili k Diani, a jih ta ni slišala, ker je bila z Orionom na lovu ali pa sta skupaj uživala večerni veter z morja. Vse to je raztogotilo Apolona, boga Sonca in Dianinega brata. On je tako zvesto pridirjal vsak dan na nebo, ona pa se je vdajala lenobi in noči so ostale brez njene svetlobe. Nekega jutra je zahteval od Diane, naj zapusti površje Zemlje in naj se vrne na delo. Očital ji je tudi, da se ona, boginja, peča z umrljivim bitjem. Diana mu je odgovorila, da brez Oriona ne more živeti in da dokler bo on živel, bo ostala na Zemlji. Apolon je vso pot razmišljal, kako bi se maščeval. Že se je spuščal proti večernemu horizontu, ko je zagledal Oriona, ki se je kopal v morju. Vse svoje žarke je usmeril na Oriona in vodo, da se je vse iskrilo in čez čas ni bilo videti Oriona nikjer več. Apolon se je sklonil s svojega voza in posmehljivo zaklical Diani: “Boginja Lune, stavim, da ne moreš zadeti tiste temne točke sredi valov tam daleč na morju!” Diana je pograbila lok in puščice. Skrbno je merila, sprožila in puščica je siknila skozi valove in predrla Orionovo glavo. Videla je, da je zadela, se posmehljivo obrnila proti bratu nad seboj in odšla. Šele ko je Sonce, Apolon, zašlo, je Diana na morju zagledala mrtvega Oriona in ga potegnila na kopno. Zdaj je šele spoznala, kako zahrbtno jo je brat napeljal do smrtonosnega strela. Vsa žalostna je dvignila mrtvega junaka in poletela z njim na kraj nebesnega oboka, kjer je bilo takrat najmanj zvezd. Tam ga je pripela na nebo in že so se posvetile prekrasne zvezde, ki so prikazovale Oriona v vsej lepoti in veličini. Diana je pod njim razprostrla globoko reko Eridan, da bi mogel hoditi po vodi, če bi hotel. Na gosto je posula tudi nebeško cesto, da mu je bila poleg Eridana na voljo. Ker pa dober lovec ne more biti brez psov, je postavila v bližino njegovega ozvezdja tudi njegova najljubša psa. Ko je to opravila, je bila srečna. Srce pa se ji je ohladilo in od tedaj ima Luna vedno mrzlo lice.

na začetek

Orion je najlepše ozvezdje, ki ga vidimo pozimi na južnem delu neba. Kar dve zvezdi sija prve magnitude in pet zvezd druge magnitude krasijo Orion. Orion je pravcata zbirka vseh najrazličnejših zvezd. Oglejmo si najprej veliko Orionovo meglico.

Orionovo meglico vidimo s prostim očesom kot zvezdo. Globoko v svoji notranjosti, za debelimi plastmi plina in prahu, skriva meglica M42 močan vir infra rdeče svetlobe. To je lahko ali zelo mlada ali izredno svetla zvezda, vsaj milijonkrat svetlejša od Sonca. Ker pride skozi meglico na Zemljo le njena infra rdeča svetloba, ne moremo ugotoviti, kakšna je zvezda v resnici. Nekaj pa je zagotovo res: Orionova meglica je mesto, kjer pravkar nastajajo mlade zvezde.

M42

Vidi se že s prostim očesom na koncu Orionovega meča, ki mu visi od pasu navzdol. Premer te meglice meri 20 svetlobnih let. Od nas je Orionova meglica oddaljena okoli 1450 svetlobnih let. Blizu njene sredine opazimo z manjšim teleskopom trapez, sestavljen iz štirih drobnih zvezd. Največji del te megle je prosojen in žari pod vplivom nekaterih vročih zvezd v njej, toda na eni strani jo omejuje temen vesoljski oblak, skozi katerega ne vidimo. Pri levi rami Oriona žari zvezda “ alfa” imenovana Betelgeza.

Od nas je oddaljena okoli 300 svetlobnih let. Tam sveti Betelgeza 2900-krat močneje kakor naše Sonce. Betelgeza je rdeča orjakinja. Ta zvezda je tako imenovani supergigant - zvezda nadvelikanka. Premer se ji spreminja med 420 in 560 milijoni kilometrov. Ko je najsvetlejša, seva 14000-krat več kot Sonce. Njen premer je 540-krat večji od našega Sonca. Njena gostota je deset milijonkrat manjša od Sončeve gostote. Je zvezda spektralne vrste “M2”, torej spada že med hladne zvezde s temperaturo 3100 stopinj Kelvina in prikazuje v spektrogramu mnogo Fraunhoferjevih črt, kar pomeni, da je sestavljena iz več vrst plinov, ne pa večinoma vodika, ki je značilen za bele zvezde.

Rdeča nadvelikanka Betelgeza utripa, a zelo malo, od sija 0,2 do 1. Perioda pa je dolga kar 2070 dni, kar pa še ni dokončno ugotovljeno. Zvezda “BQ” utripa le dve stopinji bolj, in sicer od 6,9 do 8,9 in to v štiridesetih dneh.

Nasproti Betelgeze sveti v desni Orionovi nogi zvezda Rigel. Tudi ta zvezda je nadorjakinja. Ima 42-krat večji premer kot Sonce. Oddaljena je 700 svetlobnih let. Ta zvezda je vroča, na površju ima temperaturo 20.000 stopinj Kelvina. Riglova svetloba daleč presega Betelgezino. Kljub velikanski oddaljenosti sveti s sijem prve stopnje, njen izsev je 18.000-krat večji od Sonca. Rigel je dvozvezdje. Njegova sozvezda seva tisočkrat manj kot on. Tudi zvezda z oznako “ro” je dvozvezdje, zvezdi sta 7 ločnih sekund narazen.

“Etini” zvezdi pa sta le 1,5 ločne sekunde narazen, vendar se zvezdi zdaj oddaljujeta, zato bo postala razdalja večja.

Za Orionom, daleč v vesolju za našo Galaksijo, se pokaže tuja velika spiralna galaksija z milijardami zvezd, ki pa se zaradi oddaljenosti mnogo milijonov svetlobnih let že hitro oddaljuje od naše Galaksije in hiti proti optičnemu horizontu, za katerim bo po nekaj milijardah let izginila.

na začetek