Gostosevci - Pleiades

O zvezdah v Plejadah

Ko so ljudje začeli pluti po morju, so spoznali, da postaja morje v dneh, ko so dnevi in noči vedno hladnejši, bolj in bolj nevarno in viharno. Prav tedaj so zvečer na vzhodnem nebu zagledali to svetlo skupino zvezd in začeli misliti, da so one oznanjevalke časov, ko postaja obenem z naraščanjem dolgih noči tudi morje nevarno. Gostosevci ali Plejade postajajo pozneje, v pomladanskih nočeh, vedno manj vidni, saj kmalu zatonejo za zahodnim horizontom, vožnja po morju pa postane varnejša.

Plejade

Zgodbe o Pljejadah, ki so jih o njih pripovedovali Azteki, Polinezijci in Grki.

Nekateri stari narodi so povezovali čas, ko se bližajo Plejade zenitu, s smrtjo.

Azteki so verjeli, da je prav tiste polnoči, ko so Plejade dosegle zenit, bilo nekoč porušeno vse stvarstvo. Verjeli so, da se bo katastrofa spet ponovila. Azteki so računali čas na dva načina. Prvim osemnajstim mesecem, ki so bili dolgi po dvajset dni, so dodali pet dni, da so dobili leto s 365 dnevi. Drugič pa so čas računali tudi po obdobjih po 260 dni, kajti 73 takih obdobij da ravno 50 Sončevih let. In prav ob koncu tega petdesetletnega obdobja bi se ta nesreča lahko spet primerila. To indijansko ljudstvo je v času, ko se je konec tega obdobja bližal, nemirno opazovalo vse, kar bi moglo naznaniti ali pomeniti konec sveta po njih samih... ali pa, da bi se nesreča mogoče le prestavila na poznejši čas... Ko se je stemnilo, je zavladala popolna tišina, oči svečenikov so merile višino in tir Plejad, ki so se počasi približevale polnoči in zenitu. Zmotiti se niso mogli, saj so minila že mnoga obdobja, v katerih so se svečeniki temeljito seznanili z dogodki na nebu in so si začrtali celo nebesne karte in ustvarili točen koledar. Kljub temu so ostali vraževerni in prepričani, da je človeška usoda odvisna od dogodkov na zvezdnem nebu. Zato je bilo treba brespogojno storiti vse, kar bi moglo potolažiti nevarne bogove, da ne bi uničili človeštva in vsega, kar je človek ustvaril na Zemlji. Vznemirjenost svečenikov in v nebo strmečega ljudstva je naraščala, dokler svečeniki niso oznanili, da je zvezdna kopica Plejade tik pred polnočjo že prav blizu zenita. Svečenike je zdaj čakalo darovanje bogovom, a še vedno ni bilo gotovo, ali bodo sprejeli njihovo žrtev ali ne. Človeško telo so zažgali in ko se je dim dvigal v nebo, so ljudje veselo vzklikali, saj so vedeli, da bodo petdeset let živeli brez skrbi... Medtem ko so pri nas na severni polobli Plejade vidne na nebu v dolgih nočeh, pozimi in ob misli na smrt, pa je na južni polobli obratno. Z nastopom naše jeseni, se tam doli prične pomlad. V času naše zime je tam poletje, in vemo, da so tamkajšnja ljudstva vsaj v nekaterih deželah tudi praznovala prihod Plejad na nebo, a tam niso bila znamenja teme, mraza in smrti, temveč začetek pomladi in čas, se ljudje poprimejo za delo na svojih njivah - začelo se je leto sejanja in žetve.

na začetek

Polinezijci so si nastanek Plejad razlagali takole: Mata - riki, kakor jih imenujejo, so bile nekoč ena sama izredno svetla zvezda. S prečudno močnim sijem je presegala vse svoje zvezdne sestre na visokem nebu. Žal pa je bila ta lepotica tudi domišljava in je trdila, da ni samo najlepša med zvezdami, ampak tudi lepša kakor bogovi in celo nebo s svojimi neštetimi dragulji. Za to bahanje je izvedel tudi bog Tane, ki čuva štiri velike stebre, na katerih počiva nebesni obok. Silno se je razjezil. Sklenil je, da bo pregnal to predrzno zvezdo z neba, in sicer kar tja v trajno temo. Sam pa tega ni mogel storiti. Zato je pozval zvezdi Sirij in rdečkastega Aldebarana, obe zelo svetli zvezdi na nebu, naj mu pomagata, saj sta bila oba užaljena zaradi tistega bahanja. Posebno Aldebaran je bil hud, saj je bila tista lepotica na nebu tako blizu njega, da je on kar obledel zaradi njenega sijaja. Tako so se kar trije zarotili proti neomikani lepotici. Nekoč so se splazili za hrbet zvezde lepotice in jo silno prestrašili, ko so jo začeli poditi z neba. Zvezda je skočila v nebesni reko - Rimsko cesto - in se skrila na njenem dnu. Pa je Sirij pohitel k njenemu izviru in reko odpeljal iz njene struge. Preganjalci so begunko odkrili in zvezda je z vso naglico pohitela prav skozi srebrne božanske palače in pod sam vrh nebesnega oboka. Kazalo je, da bo ušla preganjalcem. Toda bog Tane je bil premogočen. Zgrabil je Aldebarana in ga zagnal za begunko. Aldebaran je treščil v veliko svetlo lepotico in jo razbil kar na šest kosov. Nastalo je šest zvezdic, in te so odškripale nazaj na svoje mesto, kjer so nekoč svetile kot ena sama zvezda. Od tedaj je Sirij najsvetlejša zvezda na nebu, Aldebarana, ki sveti v bližini šestih sestric, pa zdaj nič ne moti v njegovem siju. Plejade, nekdaj enojna zvezda, pa kljub vsemu s svojo bleščečo svetlobo privlačijo oči vseh ljudi, da jih občudujejo, četudi si same ne upajo več trditi, da so najsvetlejše na nebu. A v temni noči se vendarle rade ogledujejo v morskih valovih, v jezerih in celo v valčkih malih potokov...

na začetek

Plejade se posamezno imenujejo Maja, Tajgeto, Celeno, Asteropa Alkiona, Elektra in Meropa. Prvih šest se je poročilo z bogovi. Teh šest Plejad vedno vidimo, ne pa zadnje, Merope. Pravijo, da jo je “sram” in skriva svoj obraz med rokami. Vzrok - nesrečnica se je poročila z umrljivim bitjem... Še drugačne so razlage. Izgubljena naj bi bila Celena, ki jo je ubila strela, pa tudi Elektra, ki je šla z neba in je bila baje priča strašnega porušenja stare Troje. Vsa prevzeta in žalostna zaradi tragične usode slavnega mesta se ni hotela več vrniti k svojim sestram na nebo in je odšla daleč v severne kraje ter se pridružila zvezdi Mizar v Velikem vozu, kot drobcena zvezdica Alkor. Mongolska verzija pa pravi, da so sedem zvezd v Velikem vozu roparji in ti naj bi odpeljali eno od Plejad. Nikoli več se ni vrnila. Ostala je poleg zvezde Mizar kot Huitung ali Mrzla zvezda. Mi ji pravimo Alkor, Poštar, Jezdec in drugo. Z njo so rimski častniki preverjali vid svojih vojakov. Če so zvezdico videli, so bili sprejeti v službo, če ne, pa so morali odstopiti.

na začetek

Na navidezno majhnem prostoru je zbranih več sto zvezd, vidnih v dobrih teleskopih; med njimi pa s prostimi očmi normalno vidimo le sedem zvezd. Imena glavnih zvezd Plejad so Maja, Tajgeti, Celena, Asterope, Alkione, Elektra in Merope. Vse, kar spada v to kopico, tvori “gnezdo”, v katerem so se te zvezde rodile, zgostile iz mogočne plinaste megle. Če je fotografska plošča na velikih teleskopih zadosti dolgo izpostavljena slabotnim žarkom, ki prihajajo iz vesolja, opazimo okoli nekaterih zvezd te kopice še vedno megle plinov, ki se še niso zgostile v zvezde.Vesoljsko računano pravimo, da je ta zvezdna kopica še razmeroma mlada.

na začetek