OŠ Log - Dragomer

 

Novice

 GRAD OSTROVICA - ZGODOVINA
 

 

 

Zgodovina gradu Ostrovica

 V eno najlepših dolin koroške dežele je narava postavila strmo, v nebo molečo in 150 metrov visoko apneniško skalo, ki ima dober pregled nad sosednjimi gorami, hribi in pokrajino. Svinja, Breške in Krške AIpe, Šenturška gora in ŠtaIenska gora, Osojščica in BeI­jaške AIpe, del Karavank, staro dežeIno vojvodsko mesto Št.Vid ter števiIni razrnetani gradovi in razvaline, kot Mannsberg, Taggenbrunn, Kraiger dvorci, Nussberg, Liebenberg, Liebenfels in Karlsberg tvorijo edinstveno panoramo, ki se razkrije obiskovalcu gradu Ostrovica.
V najstarejših Iistinah iz 9. do 12. stoletja, se ni pisalo Osterwitz, temveč Astarvizza. Pisci listin srednjega veka so uporabili dvojni z za ostri s, tako da je Astarvissa, najstarejše ime gore. Beseda “tar­viss” je keltskega izvora. Iz tega besednega korena je nastal pojem “Ture” in njeni prebivalci tamkajšnji”Tavriski”.
In tako se je koničasta vzpetina v rimskem času predvidoma ime­novala ‘Arx taurisca” (utrdba turcev), iz česar se je potem počasi tvorila beseda Astarvizza, ime, ki se je kasneje preoblikovalo v Osterviza in Osterwitz (Ostrovica). Da je bila skala še v zgodnjem času naseljena, pričajo števiIne najdbe, kot npr. delci glinastih posod iz mIajše kamene dobe (1800 pr.n.št.), haIštatske in La-­Téne kulture. Iz rimskih časov so našIi vretena, uteži statev, žIin­dro itd. Omembe vredna je tudi igla za oblačila iz bronaste dobe (1200 pr.n.št.) in rimska fibula.
Ko je Vrunum postalo glavno mesto nove rimske province Noricum je po vsej verjetnosti na koničasti vzpetini stalo keltsko svetišče starega domačega ilirsko-keltskega božanstva Bellinus.
Od 4.stoletja naprej je prebivalstvo, ki je po preseljevanju narodov ostalo v deželi prevzelo krščansko vero. Te začetke krščanske kul­ture so okoli beta 500 vdirajoči poganski Slovani ponovno zatrli. ŠeIe ko so se Slovani podredili Frankom in je prebivalstvo prevze­lo krščanski nazor, je prišeI mir in red v deželo Karantanijo. Za mir so bili zasIužni brižinski in saIzburški cerkveni dostojanstveniki z ustanavljanjem cerkva.
Škofje in župnije so s svojimi kolonizacijskimi napori ponovno dobili podarjene velike zemIjiške posesti iz kraljeve lasti — v listinah je zapisana daritev kralja Ludvika Nemškega iz leta 860, ki je poda­ril več dvorcev saIzburški škofiji, pri čemer se omenja dvorec (cur­tis) pri Osterwitzu (ad Astaruizza). Pri tem gre nedvomno tudi za gozdove, ki so še danes v lasti stolnega kapitelja (škofija Krka —Gurk).
Kraljeve posesti so pri gospodarskem razvoju dežeIe igrale pomembno vlogo. Z njimi so upravljali skrbni uradniki, ki so delali v korist kraljeve zakladnice in so deloma prihajali iz uglednih frankovskih, švabskih in bavarskih rodov. Z njimi so pridobili vpliven dejavnik za širjenje nemštva v karantanskem obrobnem področju. Razvile so se mogočne družine, h katerim so spadali grofi von Spanheim in dežeIni grofi ter palatini von Bayern. Zadnji naj bi bili potomci nemškega cesarja Arnulfa Karantanskega. Ceizolf von Spanheim se v neki listini imenuje z vzdevkom “von Osterwitz”. BiI je začetnik novega rodu.
Prvo imenovanje v Iistini kot castrum (t.p. grad) Osterwitz se poja­vi v seznamu fevdov iz Krke okoli leta 1200. V ta čas sovpada tudi razglasitev Št.Vida za vojvodsko rezidenco.
Vojvoda Bernhard je ostroviške gospode poimenoval za točaje, vitezom von Karlsberg je predal maršalsko palico in viteze von Kraig ie oblekel v obIačiIa stolnika. Povod za ureditev rezidence je bilo potovanje kralja Otona IV. v Rim, ki je sklenil, da si bo v St.Petru vzel cesarsko krono (4.oktobra 1209). Vojvoda Bernhard von Kärnten je bil s svojimi na novo povzdignjenimi dvornimi dostojanstveniki v njegovem spremstvu, h kateremu je spadal Hermann, prvi ostroviški točaj.
Vojvodu Bernhardu, iz rodbine Spanheim, mecenu pesnikov in pevcev, je uspelo, najpomembnejšega nemškega trubadurja, Waltherja von der Vogelweide, pripeljati na svoje dvorce v Him­melbergu, Velikovcu in Št.Vidu in s tem tudi na Ostrovico k točaju Hermannu, velikemu prijatelju vojvode.
Prvotno grajsko zgradbo je še možno razpoznati iz kasnejše večje prenove iz 16. stoletja. ŠtiriogIati stolp pri vhodu, nanj neposred­no priključeni bivalni prostori in majhna grajska kapela so spadali k staremu gradu točajev. Varovani sta bili tudi obe poti navzgor, kot poroča kronist Unrest. “Stara vrata”, ki jih omenja so današn­ja četrta vrata in utrditev ‘na kamnu”, ki se nahaja na južnem pobočju, na začetku t.i. potki norcev, je še vidna v preostankih zidov.
Izum strelnega orožja je zahteval razvoj novih napadalnih in obrambnih tehnik. Za občutek varnosti izza visokega zidu ni bilo več dovolj dvigniti dvižni most. Čas viteštva se je pribIiževal koncu. Novi strašen sovražnik, ki je grozil deželam znotraj Avstrije, so bili Turki. Nevarnost je postala trajna, ko je sultan Moharned II. 1543 leta osvojil Carigrad in je osmansko državo utrdil na evropskih tleh. Tri stoletja je trajal avstrijski obrambni boj, zoper azijsko invazijo, za ohranitev evropske kulture in v tem boju je ležala njegova veli­ka zgodovinska naloga.
Cesar Friderik III. se je zavedal nevarnega položaja svojih obrob­nih dežeI, ko so se 1473 leta Turki zbrali na kranjski meji v veliko armado.
Konec aprila so koroški deželni stanovi prejeli cesarsko opozoril­no pismo, v katerem jim je sporočil in naložil, da se zberejo pod ostroviškim točajem Vibjemom, da se s Štajerci in Kranjci postavi­jo na meji v bran zoper Turke in da vhode v Koroško čim bolje varu­jejo.
26. septembra je glavna sovražnikova sila šla mimo Celovca, dru­ga vojska je šla mimo Ostrovice proti Št. Vidu in v Dolino Gline, kjer je povsod za seboj puščala grozo pustošenja. Sedaj se je pokaz­ala vrednost utrjenih gradov in mest, ki so bežečemu prebivalstvu nudili zaščito.
Številne zajete Korošce so kot sužnje odpeljali v Turčijo ali pa so jih izpustili samo za visoko odkupnino. Tako je tudi ostroviški točaj Georg, brat prej omenjenega Viljema, padel v turško ujetništvo, potem ko je s svojimi Korošci v boju na odprtem polju podlegel veliki premoči. Umrl je v zaporu 1476 leta.
Ostroviški točaj Janš, zadnji svojega rodu, potomec Spanheimov, je stare dedne posesti vrnil kot fevd v roke cesarja. Dedne pose­sti, ki so jih njegovi predniki posedovali štiri stoletja. To se je zgo­dilo 30. maja 1478 leta. Ostrovica je bila sedaj nazaj zapadel fevd cesarja.
Šele z Matthčusom Langom, škofom Krke, se prične novo, obno­vitveno obdobje za grad, ki je bil zaradi številnih turških vpadov v zadnjih treh desetletjih močno poškodovan. 5. oktobra 1509 leta je cesar Maksimilijan I. zastavil svoj dvorec Ostrovica Matthausu Langu, škofu Krke.
Prenova gradu, ki jo je odredil Matthaus Lang se je osredotočila predvsem na prvotno trdnjavo. Samo njegovi vnemi se imamo zahvaliti, da ta grad ni delil usode toliko drugih gradov, ki so bill prepuščeni zobu časa.
Še v času življenja nadškofa Langa je kralj Ferdinand I. priznal Krištofu Khevenhullerju prednostno pravico do unovčenja zastavl­jene posesti Ostrovica. S tem se prične novi čas za grad. Stare rodbine so se morale umakniti novim, ki so se vzpenjale. K njim so šteli Khevenhullerje. Po starih zapisih, ki niso dokazani z doku­menti, je nek Khevenhüller v letu 1148 prišel na Koroško iz fran­kovske države, kot komisar škofovskih bamberških posesti. Nje­govi potomci so dobili grad Aichelberg pri Osojskem jezeru v fevd, po katerem so dobili ime in grb.
Krištof Khevenhuller von Aichelberg je po smrti Matthausa Langa prišel, kot posestnik zastave, 22. novembra 1541 v posest ostro­viški grad. Za stotnika gradu je imenoval Georga Kulmerja iz Munzenbacha, ki je bil zvesti soborec njegovega brata Sigmunda v turškem obleganju Dunaja (1529).
V času Krištofa Khevenhullerja so v Ostrovici gradili čudovite kom­plekse, takrat so začeli postavljati branike pri gradnji utrdb, ki jih je morda zgradil Domenico dell’Aglio, ki je štel med najboljše grad­bene mojstre svojega časa.
Krištofov sin, Johann, je prevzel zastavno pravico svojega očeta, po njegovi smrti v Ietu 1557. Ob vznožju grajskega hriba je zgradil gospodarska poslopja, kot priča tega je tam nameščena kamnita plošča; J.K.1559. Georg Khevenhuller, njegov bratranec, je kupil ostroviški grad 18. marca 1571 I. od nadvojvoda Karla. Kot tajni svetnik nadvojvoda Karla in kot deželni glavar je bil Georg Khe­venhuller na vrhu političnega življenja svojega časa.
Georg Khevenhüller je šel z dobrim vzgledom naprej, ko je grad Ostrovica še dogradil in opremil ter za takratni čas porabil izredno veliko sredstev v ta namen.
Marmorna spominska plošča iz I. 1576 na grajskem dvorišču oznanja, da je Georg Khevenhüller ta grad v namen bivanja, iz lastnih sredstev prenovil, obdal z zidovi, zgradil palisado in opre­mil z orožarno”.
O orožarni obstaja inventar, vendar kasnejšega datuma (1669). V njem je navedenih 33 težkih in lažjih strelnih orožij in možnarjev, 2 polrisanici na 4 kolesih, 4 železni brusni podstavki, 365 polrisanic in mušket, 106 partizan, 135 dolgih helebard, 102 sulic in kopij, 67 celih kirasirjev, 40 helebard, mečev, čelad brez naličnikov in veli­ko drugega. Iz tega se lahko sklepa, da je ostroviška orožarna lah­ko opremila približno 700 mož z orožjem.
Georgova ljubezen in skrb za njegov grad sta trajali vso njegovo življenje; skrb za prihodnost pa je naložil svojim potomcem in to svojo željo je dal vklesati v marmor, v večen spomin in opomin za vse večne čase. In njegovi potomci so vedno pietetno ravnali.
Georg Khevenhuller je ostal deželni glavar do svoje smrti 9. sep­tembra 1587 I. BiI je glavni konjušnik in svetnik cesarja Ferdinan­da I., Maksimiljana II. in Rudolfa III., razen tega še tajni svetnik in sekretar, glavni komornik in glavni dvornik nadvojvode Karla. Pokopan je v beIjaški župnijski cerkvi, kjer počivajo njegovi pred­niki, kar pa so odrekli njegovemu drugemu sinu Francu. Še v smr­ti so vladala nasprotja v nazorih, saj so menili, da je nedopustno reformiranega vernika pokopati v beljaški cerkvi, ki je postala kato­Iiška. Franc Khevenhuller je bil prvi, ki je našel svoj mir v ostroviški cerkvi.
Višek protireformacije v alpskih deželah je tvoril generalni mandat Ferdinanda II., od 1. avgusta 1628 I., v katerem so odredili izgon protestantskega gosposkega in viteškega stanu iz Štajerske, Koroške in Kranjske.
Skorajda vsi vnuki Georga Khevenhullerja so izbrali izgon in se pri­družiIi izgnancem; njihove posesti so ponavadi pod ceno kupili špekuIanti z zemljo.
Vsaka vojna ima za posledico čas gospodarske krize. To se zrcaIi posebej v tem, da se gradbene spomenike zanemarja in da Ie-ti propadajo. Ponosen grad Ostrovica je to moral večkrat doživeti, toda na srečo so se vedno znova našIi člani družine Khevenhuller, ki so, v spomin na v kamen vklesano opozorilo, vedno skrbeli za obnovo gradu. Svetovno dogajanje veš stoletij buta ob skale gra­du Ostrovica; sam se ni spremenil, spremenil se je samo njegov namen. Njegova velika naloga danes je, da sedanjosti poroča o veliki preteklosti in da je opomin zveste samopožrtvovalnosti, ki skrbi za dobrobit in rast Ijubljene domovine, ki jo je zgledno nemin­ljivo dokazala veličina graditelja ponosne utrdbe, Georga barona von Khevenhüller.

Iz knjižice Grad Ostrovica, Zgodovina in opis) 

 
 

© 2003 OŠ Log - Dragomer
Žabon Team