Veliko se piše in govori o upadanju leposlovnega branja. Vsi, ki se ukvarjamo s knjigo, se z

različnimi oblikami vzpodbud trudimo ta upad zajeziti ali ga celo

( saj verjamemo v to, kar delamo) obrniti v novo bralno pomlad.

Na šoli Livada imamo poleg tega splošnega problema v zvezi z branjem še specifičnega, saj večina naših otrok prihaja iz neslovenskega govornega okolja in se želji po branju pridružuje še slabše razumevanje jezika. Zato je branje kot osvajanje zakonitosti slovenščine in njenega besednega zaklada še toliko bolj potrebno.

Naši otroci morajo zelo veliko brati, vendar je njihovo branje bolj kot na drugih šolah usmerjeno v izvenliterarne cilje: osvajanje tehnike branja, bogatitev besednega zaklada, literarno zgodovinski cilji… itd. Ker so bili ti tako v ospredju (kar je logično, glede na potrebo), so bili otroci premalokrat deležni izkušnje, da je branje lahko samo zaradi veselja.

Mislim, da smo na področju učenja s pomočjo sodobnih metod pouka velikokrat dosegli in pogosto tudi presegli uspešnost poučevanja na slovenskih šolah.

Zato smo sklenili poiskati tudi za leposlovno branje nove poti.

Pri tem so nas vodili dve načeli:

1. leposlovno branje naj bo prijetna izkušnja, kar pomeni, brez (šolske) prisile. Torej je bilo potrebno poiskati takšne poti, ki bi bile čim bolj sproščene.
2. medsebojni vzgled- lepa literarna izkušnja je prepričljivejša, če jo deliš z drugimi, saj je vzgled bolj učinkovit kot vsaka beseda

Nastaja, ker še ni dokončan, saj se je za nekatere oblike pokazalo, da niso uspešne, druge pa so se razširile, ne da bi to pričakovali. V letošnjem letu je vse življenje šole povezano s knjigami in branjem. Če pa se bo odnos staršev in otrok do branja tudi zares spremenil, se bo pokazalo šele v prihodnosti.

Zaenkrat lahko rečemo, da se je povečalo število bralnih značkarjev v sedmih in osmih razredih, da starši in otroci uživajo pri poslušanju pravljic, da si kar nekaj staršev izposodi knjige (in celo en očka), da je v osmih razredih medsebojno svetovanje sošolcev, katero knjigo prebrati, vzorno, da prvošolčki vedno vzamejo še eno "knjigico za mamico", da bodo brali skupaj z njo, da na govorilnih urah omenjajo članke iz bralnega nahrbtnika …

Če ne bo drugih dolgoročnih posledic, pa bo to leto ostalo v spominu naših otrok in staršev kot čas, ko smo se imeli velikokrat lepo s knjigo.

In kaj bi si knjižničarji - realisti želeli še več !

Delavci šole, ki se s projektom še posebej ukvarjamo:

Breda Dečman, Breda Gruden, Martina Jordan, Maja Kavčič, Nataša Novak, Renata Perpar, Meta Žitko

Lucija Magajna (vodja projekta)

Na naslednjo stran