z Edvardom Rusjanom
Gorica, 10.5.1910
z očetom Edvarda in Jožeta Rusjana
Gorica, 20.2.1912
Neža: V vaši družini ste sodarji. Kako to, da sta se z bratom odločila za letalstvo?
Edvard Rusjan: Že od nekdaj so naju privlačile neskončne širjave neba. Občudovala sva ptice sredi leta in se odločila, da bova življenje posvetila nebu.
Neža: So vas vaši starši pri tem podpirali?
Edvard Rusjan: Seveda, bili so nama v veliko pomoč. Malce drugače pa je bilo s someščani. Ob prvih ponesrečenih poskusih so se nama smejali, ko pa nama je končno uspelo, pa so naju spodbujali.
Neža: Z bratom skupaj izdelujeta letala. Je kdaj prišlo do nesoglasij?
Edvard Rusjan: Seveda, včasih je prisoten kakšen manjši prepirček, a večino časa složno sodelujeva.
Neža: Mnogi poskusi so spodleteli. Ste kdaj že hoteli odnehati ali ste bili odločeni vztrajati do konca?
Edvard Rusjan: Bil sem odločen vztrajati, ne glede na to, kolikokrat se ponesreči.
Neža: Kakšen je bil občutek, ko ste se prvič vzdignili v nebo?
Edvard Rusjan: To je bil enkraten občutek, ki se ga ne da opisati. Nenadoma zagledaš zemljo in hiše pod seboj ... Prevzel me je občutek zadovoljstva, miru ter radosti.
Neža: Vas je kdaj strah, da bi strmoglavili?
Edvard Rusjan: Seveda, malo strahu je vedno, a želja po letenju je močnejša.
Neža: Zakaj ste vsa letala poimenovala Eda?
Edvard Rusjan: Poimenovala sva jih po meni, saj me kličejo Eda.
Neža: Je res, da je vaše letalo preseglo svetovni rekord?
Edvard Rusjan: Tako pravijo. Nazadnje sem letel 100 m visoko.
Neža: Slišala sem, da ste tekmovali tudi s kolesom. Kakšne rezultate ste dosegali?
Edvard Rusjan: Vedno sem bil med prvimi.
Neža: Zahvaljujem se vam za čas, ki ste si ga vzeli za intervju, in vam želim, da bi ostali prvi med prvimi. V kolesarstvu in letalstvu.
Edvard Rusjan: Hvala tebi, da si prišla tako daleč, kar iz Ljubljane. Naslednjič bova morda poletela skupaj, če boš želela.
Neža Žorž,
6.b
Žiga: G. Rusjan, kaj pravite, ali bi zaradi česa lahko bili slavni?
Rusjan: Če dobro premislim, da. To sta moja dva sinova Edo in Jože. Veste, izdelovala sta letala. Edo je bil celo prvi letalec v Avstro-Ogrski. No, pravzaprav pravijo, da je bil drugi.
Žiga: Vi ste sodar. Kako sta sinova prišla na zamisel, da bi gradila letala in letela z njimi?
Rusjan: Kaj pa jaz vem. Kar iznenada ju je začelo zanimati. Hvaležen sem jima, da se nista povsem odpovedala sodom. Sam ne bi zmogel vsega.
Žiga: Kako ste sprejeli njuno odločitev?
Rusjan: No, sprva si nisem mislil, da bo iz tega nastalo kaj resnega. Ko smo se nekega večera zopet menili o tem, sem jima povedal brez olepšav: "Še vedno se lahko igrata. A sodi so glavni." Moj bog, nisem pričakoval, da se bo iz tega kaj izcimilo!
Žiga: In potem sta začela ...
Rusjan: Da. Začela sta zbijati in žagati in kaj jaz vem še. Ko sem videl njun izdelek, sem si mislil: Tole že ne bo letelo. In v začetku res še ni. Ampak vztrajala sta in potem se je dvignilo od tal. Ljubi bog, ko bi vi vedeli, kako sem bil ponosen!
Žiga: Takrat sta doživela uspeh. Vendar poznejša letala niso hotela leteti.
Rusjan: Ja, pravzaprav je poletelo le malo letal. Občudujem pa njuno trdno voljo, da nista nikoli odnehala. Včasih sta res bila že čisto poklapana. A vedno sta se nekako pobrala.
Žiga: Težave so bile z motorji, kajne?
Rusjan: Nekaj je bilo res s tem. Ampak jaz sem sodar, tako da ne znam ravno povedati, kaj je bilo narobe. Seveda, če motor nima dovolj moči ...
Žiga: Kaj se je zgodilo nato?
Rusjan: Edo je spoznal nekega hrvaškega proizvajalca in odšel z njim v Zagreb. Kaj ne veste?
Žiga: Ste se kaj bali zanj?
Rusjan: Oprostite, to je pa malo čudno. Ali sem oče ali nisem? Oče se vedno boji za svojega sina. Pa tudi Jože se je precej bal. Bila sta kar dobra brata.
Žiga: In nato - nesreča ...
Rusjan: To je bilo grozno. Ko sem zvedel, bi me skoraj kap. Komaj 25 let je imel moj Edo, pa je že moral umreti ... Pokopalo ga je to, zaradi česar je slaven ...
Žiga: Jože je, tako je videti, nekoliko odrinjen od vsega skupaj ... Hočem reči, Edo je bolj slaven.
Rusjan: Je že tako. Jože je le delal, Edo je delal in še letel. Vendar pa sta sinova drug drugemu dajala oporo. Edo je bil pač bolj pogumen.
Žiga: Zakaj se niste priključili gradnji letal še vi?
Rusjan: Sem že rekel - jaz sem sodar. Sodi so moje področje. To znam. Za letala pa ... Ah, to je bilo področje mojih sinov.
Žiga: Želim vam, da bi izdelali še veliko dobrih in trdnih sodov.
Rusjan: O, hvala.
Žiga Rus, 6.b
