| PRVA LJUBEZEN |  |
Na našem igrišču pred blokom je bilo od nekdaj zelo živahno. Tam smo se zbirali popoldan, ko smo se hoteli razvedriti po napornem delu.
Ni bilo veliko, vendar je bilo zelo lepo, na njem smo se počutili domače. Naše zbirališče, kot smo ga imenovali, je imelo tobogan, tam so se zbirali malčki. Starši so sedeli na belih klopeh in vedno vneto razpravljali o težavah odraslih, za otroke dolgočasnih temah. Mladeniči in lepo urejene smrklje so sedeli na gugalnicah in se med seboj gledali z zapeljivimi, zaljubljenimi očmi. Te pogovore sem vedno slišala in tako sem že kot prvošolka vedela veliko o ljubezni.
Moja prva ljubezen je bil deček, ki je živel v sosednjem bloku. Bil je zelo miren in sramežljiv. Njegova posebnost so bile vedno čiste nogavice, ki pa se niso ujemale z umazanimi čevlji. Kolena in komolce je imel vedno popraskane. Imel je velike oči, vendar majhna usta in prefinjen nosek. Divja in nenatančna deklica, kot sem bila jaz, mu sprva ni ugajala. Vendar se je s časom med nama razvila naivna otroška ljubezen. Vedno sva se skupaj guncala na mali rdeči gugalnici in tam mi je tudi izpovedal, seveda je govoril zelo sramežljivo in jecljavo, svojo ljubezen. Vsak dan sem ga razveselila s kakšnimi bonbončki, ki sem jih ukradla doma iz posodice, on pa mi je podaril rožice, ki pa so bile večkrat že uvele.
Najina ljubezen pa je rasla. Nekega dne sva bila pri njem doma. Sredi igre sem se spomnila, da najina ljubezen že dolgo traja in da jo moram proslaviti. Ko sem mu to predlagala, je zvedavo vprašal: "In kako pa jo bova proslavila? Starejši si kopujejo rože in bonbonjere, midva pa za to nimava denarja." "Veš kaj, narediva slavnostne ljubezenske piškote," sem dejala. "Dobra ideja," je rekel. "Samo kaj naj dava notri?" "Take ljubezenske reči. Ne moko in jajca, pač pa rozine, piškote in med. Ja, med. Tak sladek kot si ti," sem mu rekla. Oba sva se razburjeno spravila k delu. Vzela sva vse pripomočke in začela delati ljubezenske piškote. Naju je pazila dečkova sestra, ki pa je bila zaljubljena najstnica in jo je le zanimal njen Tonči in oboževana fantovska glasbena skupina. Ker se ni menila za naju, sva najprej lahko delala neumnosti. V posodo sva zmetala še vso rdečo peso, saj rdeča barva pomeni zaljubljenost, sva si mislila, vodo in sladoled. Dolgo sva mešala pojedino in nato vzela dve žlici. Objela sva se in si obljubila, da bova za vedno skupaj. Takrat pa je prišel pričakovani trenutek. Pograbila sva vilice in začela jesti. Priznati moram, da mi ni bilo niti malo všeč. Začel me je boleti trebuh. Razmišljala sem, da je to zaradi ljubezni, saj sem velikokrat slišala govoriti potrte najstnice, da ljubezen boli. Ne vem, kaj je razmišljal moj fantek, vendar se mi je zdelo, da s pojedino ni zadovoljen.
Šla sem domov in tam mi je bilo še bolj slabo. Bruhala sem in imela drisko. Pri sebi pa sem mislila, če me od te ljubezenske hrane boli želodec, to ni dobra ljubezen, zato sem nehala hoditi z njim. Še danes se mi zazdi, da ko vidim tega fanta, me od njega želodec boli.
Amila Agovič, 7. b
