| Nacionalni Unescov ASPnet projekt | Dobre vesti iz Pišec, Slovenija |

Pišece
PREMIKAMO MEJE – tokrat na pravi meji

Na
UNESCO ASP projekt VEČERJA - dogodek etike in estetike
smo v začetku aprila na našo
šolo povabili gospo Jelisavo Čopič – Špelco, umetnostno zgodovinarko in
sestro gospoda Milana Čopiča, enega
od ustanoviteljev jedrskih znanosti na Slovenskem. Z gospo Špelco sta nas
obiskala tudi otroka Milana Čopiča.
Gospa
Jelisava in gospod Milan sta bila rojena v Pišecah, njuna starša sta bila učitelja
na pišeški šoli v dvajsteih letih
prejšnjega stoletja. Učenci petega razreda smo jih spraševali o spominih na
otroštvo, Pišece in o študijski, znanstveni
in ustvarjalni poti.
Učenci
Po
predstavitvi in pesmih, ki jih je zapel naš zbor, smo se skupaj z gosti in straši
družili ob večerji, kakršno so imeli na mizi naši dedki in babice.
Gobovo juho s krompirjem in domač kruh so pripravili učenci predmetne
stopnje.
Več o
Milanu Čopiču najdete na spletni strani Inštituta Jožef Štefan – Izobraževalni
center za jedrsko tehnologijo
http://www.icjt.org/who/nasazgod/nasazgod.htm
Najbolj mi je ostalo v spominu …
-
kako je dobila ime Špelca.
Najprej je župnik ni hotel krstiti s tem imenom, zato je zapisal ime
Jelisaveta. Benjamin N.
-
kako je prvič doživela
lepoto narave. Sedla je na klop na Pečarjevem bregu in se čudila jesenskim
barvam. Tadej
-
pripoved o tem, ko sta
bila oče in njegov prijatelj ranjena v prvi svetovni vojno. Sandra
-
da je bila njena in
bratova najljubša knjiga Atlas. Maja
-
da je po vojni dobila štipendijo
in šla študirat umetnostno zgodovino v Pariz. Maja
-
pismo, ki ga je napisal
nekdanji študent in sodelavec znanstvenika Milana Čopiča. V njem je zapisal,
da so ga klicali »atek«, ker je skrbel zanje. Brigita
POSEBNO SPOROČILO!
Gospa
Špelca Čopič nas je obiskala tudi v Ljubljani, ko smo nastopali na prireditvi
ob 10. slovenskih dnevih knjige.
Podarila
nam je denar, da si je vsak od nas, dvanajst nas je bilo, lahko kupil
knjigo. Ostalo nam je še dovolj denarja, da smo za šolsko knjižnico
kupili knjigo, ki nas bo vedno
spominjala na srečanje z gospo Špelco: Pripoved o Ani Frank.
Iz
srca hvala, gospa Špelca!
PREMIKAMO MEJE – tokrat na pravi meji
Na OŠ
Maksa Pleteršnika Pišece, ki je UNESCO SREDIŠČE Posavja, Dolenjske, Bele
krajine, se je sredi aprila začel drugi del tabora Premikamo meje.
Otvoritev
tabora je potekala na meddržavnem mejnem prehodu Orešje - Mihanović Dol.
Mladi s
Hrvaške (Tenja, Vukovar, Buje), Srbije in Črne gore (Pančevo) in Slovenije
(Nova Gorica, Slovenj Gradec, Pišece) smo se na meji srečali z vrstniki iz OŠ
Antun Mihanović s Klanjca.
Prek
mejne reke Sotle smo potegnili vrv in nanjo obesili majice, na katere smo pred
tem napisali misli o prijateljstvu. Tako smo izvedli projekt UNESCO ASP mreže
Moder stol - nekdo misli nate. Na stare šolske stole, ki smo jih pobarvali v
modro, smo zapisali misli o premikanju meja. Dva stola smo podarili hrvaški
mejni policiji, dva pa slovenski.
Skupaj
uresničujemo geslo tabora:
NAMESTO
DA BI SE DELILI NA SVETOVE,
SE
UČIMO SOBIVATI V SVETU.
UTRINKI
S TABORA …
POVSOD
JE LEPO
Povsod
je lepo,
naj vam
bo jasno.
Naj vam
bo jasno,
kot so
jasne naše in vaše sanje.
Ki so
krasne.
Povsod
je lepo,
ker
povsod je nebo.
Ne vemo, kdo je to napisal. Mogoče ti?
Iz radijske delavnice
RADIO PIŠŠŠ
LEP POZDRAV VSEM
POSLUŠALCEM NA TABORU PREMIKAMO MEJE!
Najprej
bi rad povedal, da so hodniki na šoli suhi in normalno prevozni, le nekatere
ploščice na stranišču so mokre in spolzke, zato voznike opozarjamo na
previdno vožnjo v tem območju. Prometnih zastojev načeloma ni, razen občasno
v jedilnici ob čakanju na obroke. Manjši zastoj pa je včeraj povzročila ANA
iz Brežic, ki se je na poti proti gradu nerodno spotaknila na stopnicah.
Ana,
kaj se je zgodilo?
Ko sem včeraj
hodila po pišeškem gradu, sem v temačni sobi opazila premikajočo meglico
bele svetlobe, s svetlikajočimi očmi. Naenkrat se mi je začela približevati
in švignila mimo mene. Potem je takoj izginila.
Kaj
bi to lahko bilo?
Mislim,
da je bil duh, saj sem že slišala govorice, da v gradu straši.
Vrtna zeliščna delavnica
Sadimo,
sejemo …
V času
tabora je potekal naraslovni dan na temo ZELIŠČNI VRT.
Urejali
smo šolski zeliščni vrt in zelišča in grmovnice, ki smo jih prinesli od
doma.
Pridite
k nam na čaj …
Pri nas
domujejo:
☻
Navadni glog
☻
Navadni brin
☻
Šipek
☻
Črni trn
☻
Bezeg
☻
Navadna leska
☻
Barovnica
☻
Rožmarin
☻
Bodika (Božje drevesce)
☻
Sivka
☻
Kosmulja
☻
Maline
☻
Jerebika
☻
Ribez
☻
Pušpan
☻
Rabarbara
☻
Pelin
☻
Šentjanževka
☻
Janež
☻
Slez
☻
Hren
☻
Ognjič
☻
Materina dušica
☻
Melisa
☻
Meta
☻
Žajbelj
☻
Koper
☻
Timijan
☻
Jagodnjak
☻
Dišeča vijoloica
☻
Pljučnik
☻
Kamilica
☻
Plahtica
☻
. . .
Letos smo sodelovali v akciji revije Jana in Društva
slovenskih pisateljev: Iščemo najlepšo besedo. Sara Dirnbek, iz 5.razreda je
zapisala …
Vem,
da bo večina ljudi napisala, da je najljubša beseda ljubezen, sreča, mir…
Besede,
ki ponazarjajo skupnost, enotnost.
Za
vse to bom uporabila le eno besedo. Vesolje.
Vesolje
je brezmejno, kot je brezmejna ljubezen.
Vesolje
sestavljajo galaksije, ozvezdja, osončja.To pomeni skupnost, razumevanje,
da
si del nečesa velikega, nečesa, kar je polno vseh mogočih reči.
V
vesolju, daleč od našega planeta, ni vojn, krvi in krvoželjnih ljudi. Tam je
mir.
Zvezde
so kot ljudje, ki živijo v vesolju.
Ko
napoči pravi čas, se zvezda rodi in zvezda tudi umre, eksplodira ali pa se
utrne.
In
dokler se to ne zgodi, zvezda celo svoje življenje sveti. To je življenje.
Sonce
ima tako v vesolju kot na zemlji enako nalogo. Sveti, daje energijo in toploto.
In
na koncu - del vesolja smo tudi mi, ljudje, ki smo najsvetlejše zvezde v njem.
Igrica
je nastala v 5. r., ko smo se pripravljali na prireditev ob Pleteršnikovem
dnevu.
Odigrali
smo jo na srečanju znanstvenikov, ki raziskujejo slovenski jezik, v Pišecah,
oktobra 2004.
Zanimivo
je bilo, ko smo prinesli v šolo stare majice, se pogovarjali o besedah, katere
besede imajo najraje, katere besede in dejanja so zelo pomembni, da bi ustvarili
boljši svet … Najlepše besede smo napisali na majice, ki smo jih uporabili v
predstavi in jih obesili na vrv pred šolo. Starejši učenci so besede prevedli
v več jezikov …
Nastopajo:
BESEDE
(7 učencev 5. r. z majicami z napisi)
KNJIŽNI
MOLJ
NOČNA
LUČKA
OTROCI
(lahko isti kot BESEDE)
"Besede"
vzdihujejo…, popadajo na tla, spustijo majice…
BESEDE:
Samo knjižni molj nas lahko reši…(Se umaknejo. Majice pustijo na
kupu - na odru).
KNJIŽNI
MOLJ: A me je kdo klical? A ste me vi klicali? Niste? Saj vem, danes nihče več
ne pozna knjižnega molja. Pa se mi je zdelo… (Zagleda kup majic.) Ojoj, spet
izgnane in pozabljene besede! Uboge besede! Kaj vse ste pretrpele! Prosile ste
za malo glasu, za malo tiskarske barve, za košček prostora, pa vas nihče ni
hotel izgovoriti, zapisati, prebrati…
Malo bom
otresel prah z vas… Uf, koliko prahu! Kar umil vas bom… (Daje jih v vedro.)
NOČNA
LUČKA: Kje so moje besede? A ste kje videli ali slišali moje besede?
KNJIŽNI
MOLJ: O, pozdravljena! Kako lepa kazalka si!
NOČNA
LUČKA: Pozdravljen, knjižni molj. Nisem lepa, žalostna kazalka sem! Dobre
besede sem izgubila! Brez njih pa je vse tako prazno! Prazno, pusto, strašno!
KNJIŽNI
MOLJ: Mogoče ti pa lahko pomagam. Mogoče so pa tu besede, ki jih iščeš.
NOČNA
LUČKA: V tem zaprašenem, umazanem kupu? Tu zagotovo ni mojih besed. Moje
besede so lepe, dobre, dišijo po soncu in neskončnih daljavah…
KNJIŽNI
MOLJ: Mislim, da so prav to tvoje besede.
NOČNA
LUČKA: (Vzame v roke majico, se zmrduje …) Te prašne in zapuščene? Kako?
KNJIŽNI
MOLJ: Tako prašne in zapuščene so samo zato, ker jih nihče več ni
uporabljal, nihče jih ni hotel zapisati, prebrati, izgovoriti. Zato so hodile
po svetu in iskale, iskale…
NOČNA
LUČKA: (Tiho prebere sporočilo , besedo z majice, se razveseli…) Res so moje
besede! Moje mile, ljube besede! Kako dobro, da si jih našel, dragi knjižni
molj!Dajva, razgrniva jih na soncu…(Obešate majice z napisi DOBROTA, RADOST,
PLEMENITOST, SKROMNOST, TIŠINA, MIR, PRIJATELJSTVO).
KNJIŽNI
MOLJ: Sonce jih bo ogrelo…
NOČNA
LUČKA: Veter jih bo božal…
Dež se
bo igral z njimi…
(žalostno)
ampak oživele pa ne bodo. Ostale bodo same. In ko še naju ne bo več, bodo za
vselej izgubljene.
(Iz
ozadja se sliši tihi smeh otrok.)
KNJIŽNI
MOLJ: Slišiš?
NOČNA
LUČKA: Odkima.
KNJIŽNI
MOLJ: Poslušaj…
(Malo
glasnejši smeh.)
To je rešitev
za naše besede! Otrokom jih bova podarila!
NOČNA
LUČKA: Saj res! Oni jih bodo risali, pisali, govorili…
KNJIŽNI
MOLJ: Otroci se bodo oblekli vanje in jih odnesli v svet!
(Pritečejo
otroci, občudujejo majice in jih oblačijo - z napisom spredaj.)
OTROCI:
O, kake pisane besede!
¨
Kako dišijo!
¨
Te so pa res mega!
¨
Super so!
¨
Danes besede oblačim v
pisane barve sveta,
zvečer
pa jih stlačim v topel objem srca.
¨
Koliko je besed na svetu,
z
besedami sprašujem vas.
¨
Morda toliko kot je zvezd
na nebu,
morda
toliko, kot je vreden čas.
¨
Danes besede oblačim v
pisane barve sveta,
morda
kakšna prileti ravno k tebi,
in
v tebi sebe spozna.
(Odidejo
med publiko, gledalcem podajajo roke in jim želijo veliko dobrih besed.)
.