Dobre vesti iz Pišec

Nacionalni Unescov ASPnet projekt

Dobre vesti iz Pišec, Slovenija

Pišece

PREMIKAMO MEJE – tokrat na pravi meji

Ob svetovnem letu fizike

Na UNESCO ASP projekt VEČERJA - dogodek etike in estetike smo v začetku aprila na našo šolo povabili gospo Jelisavo Čopič – Špelco, umetnostno zgodovinarko in sestro gospoda Milana Čopiča, enega od ustanoviteljev jedrskih znanosti na Slovenskem. Z gospo Špelco sta nas obiskala tudi otroka Milana Čopiča.

Gospa Jelisava in gospod Milan sta bila rojena v Pišecah, njuna starša sta bila učitelja na pišeški šoli v dvajsteih letih prejšnjega stoletja. Učenci petega razreda smo jih spraševali o spominih na otroštvo, Pišece in o študijski, znanstveni in ustvarjalni poti.

Učenci 3. in 4. razreda so predstavili del raziskovalne naloge o prostem času otrok in večerji nekoč.

Po predstavitvi in pesmih, ki jih je zapel naš zbor, smo se skupaj z gosti in straši družili ob večerji, kakršno so imeli na mizi naši dedki in babice. Gobovo juho s krompirjem in domač kruh so pripravili učenci predmetne stopnje.

Več o Milanu Čopiču najdete na spletni strani Inštituta Jožef Štefan – Izobraževalni center za jedrsko tehnologijo

http://www.icjt.org/who/nasazgod/nasazgod.htm

Najbolj mi je ostalo v spominu …

- kako je dobila ime Špelca. Najprej je župnik ni hotel krstiti s tem imenom, zato je zapisal ime Jelisaveta. Benjamin N.

- kako je prvič doživela lepoto narave. Sedla je na klop na Pečarjevem bregu in se čudila jesenskim barvam. Tadej

- pripoved o tem, ko sta bila oče in njegov prijatelj ranjena v prvi svetovni vojno. Sandra

- da je bila njena in bratova najljubša knjiga Atlas. Maja

- da je po vojni dobila štipendijo in šla študirat umetnostno zgodovino v Pariz. Maja

- pismo, ki ga je napisal nekdanji študent in sodelavec znanstvenika Milana Čopiča. V njem je zapisal, da so ga klicali »atek«, ker je skrbel zanje. Brigita

POSEBNO SPOROČILO!

Gospa Špelca Čopič nas je obiskala tudi v Ljubljani, ko smo nastopali na prireditvi ob 10. slovenskih dnevih knjige.

Podarila nam je denar, da si je vsak od nas, dvanajst nas je bilo, lahko kupil knjigo. Ostalo nam je še dovolj denarja, da smo za šolsko knjižnico kupili knjigo, ki nas bo vedno spominjala na srečanje z gospo Špelco: Pripoved o Ani Frank.

Iz srca hvala, gospa Špelca!

PREMIKAMO MEJE – tokrat na pravi meji

Na OŠ Maksa Pleteršnika Pišece, ki je UNESCO SREDIŠČE Posavja, Dolenjske, Bele krajine, se je sredi aprila začel drugi del tabora Premikamo meje.

Otvoritev tabora je potekala na meddržavnem mejnem prehodu Orešje - Mihanović Dol.

Mladi s Hrvaške (Tenja, Vukovar, Buje), Srbije in Črne gore (Pančevo) in Slovenije (Nova Gorica, Slovenj Gradec, Pišece) smo se na meji srečali z vrstniki iz OŠ Antun Mihanović s Klanjca.

Prek mejne reke Sotle smo potegnili vrv in nanjo obesili majice, na katere smo pred tem napisali misli o prijateljstvu. Tako smo izvedli projekt UNESCO ASP mreže Moder stol - nekdo misli nate. Na stare šolske stole, ki smo jih pobarvali v modro, smo zapisali misli o premikanju meja. Dva stola smo podarili hrvaški mejni policiji, dva pa slovenski.

Skupaj uresničujemo geslo tabora:

NAMESTO DA BI SE DELILI NA SVETOVE,

SE UČIMO SOBIVATI V SVETU.

UTRINKI S TABORA …

Literarna delavnica

POVSOD JE LEPO

Povsod je lepo,

naj vam bo jasno.

Naj vam bo jasno,

kot so jasne naše in vaše sanje.

Ki so krasne.

Povsod je lepo,

ker povsod je nebo.

Ne vemo, kdo je to napisal. Mogoče ti?

Iz radijske delavnice

RADIO PIŠŠŠ

LEP POZDRAV VSEM POSLUŠALCEM NA TABORU PREMIKAMO MEJE!

Najprej bi rad povedal, da so hodniki na šoli suhi in normalno prevozni, le nekatere ploščice na stranišču so mokre in spolzke, zato voznike opozarjamo na previdno vožnjo v tem območju. Prometnih zastojev načeloma ni, razen občasno v jedilnici ob čakanju na obroke. Manjši zastoj pa je včeraj povzročila ANA iz Brežic, ki se je na poti proti gradu nerodno spotaknila na stopnicah.

Ana, kaj se je zgodilo?

Ko sem včeraj hodila po pišeškem gradu, sem v temačni sobi opazila premikajočo meglico bele svetlobe, s svetlikajočimi očmi. Naenkrat se mi je začela približevati in švignila mimo mene. Potem je takoj izginila.

Kaj bi to lahko bilo?

Mislim, da je bil duh, saj sem že slišala govorice, da v gradu straši.

Vrtna zeliščna delavnica

Sadimo, sejemo …

V času tabora je potekal naraslovni dan na temo ZELIŠČNI VRT.

Urejali smo šolski zeliščni vrt in zelišča in grmovnice, ki smo jih prinesli od doma.

Pridite k nam na čaj …

Pri nas domujejo:

☻ Navadni glog

☻ Navadni brin

☻ Šipek

☻ Črni trn

☻ Bezeg

☻ Navadna leska

☻ Barovnica

☻ Rožmarin

☻ Bodika (Božje drevesce)

☻ Sivka

☻ Kosmulja

☻ Maline

☻ Jerebika

☻ Ribez

☻ Pušpan

☻ Rabarbara

☻ Pelin

☻ Šentjanževka

☻ Janež

☻ Slez

☻ Hren

☻ Ognjič

☻ Materina dušica

☻ Melisa

☻ Meta

☻ Žajbelj

☻ Koper

☻ Timijan

☻ Jagodnjak

☻ Dišeča vijoloica

☻ Pljučnik

☻ Kamilica

☻ Plahtica

☻ . . .

NAJLEPŠE BESEDE

Letos smo sodelovali v akciji revije Jana in Društva slovenskih pisateljev: Iščemo najlepšo besedo. Sara Dirnbek, iz 5.razreda je zapisala …

Vem, da bo večina ljudi napisala, da je najljubša beseda ljubezen, sreča, mir…

Besede, ki ponazarjajo skupnost, enotnost.

Za vse to bom uporabila le eno besedo. Vesolje.

Vesolje je brezmejno, kot je brezmejna ljubezen.

Vesolje sestavljajo galaksije, ozvezdja, osončja.To pomeni skupnost, razumevanje,

da si del nečesa velikega, nečesa, kar je polno vseh mogočih reči.

V vesolju, daleč od našega planeta, ni vojn, krvi in krvoželjnih ljudi. Tam je mir.

Zvezde so kot ljudje, ki živijo v vesolju.

Ko napoči pravi čas, se zvezda rodi in zvezda tudi umre, eksplodira ali pa se utrne.

In dokler se to ne zgodi, zvezda celo svoje življenje sveti. To je življenje.

Sonce ima tako v vesolju kot na zemlji enako nalogo. Sveti, daje energijo in toploto.

In na koncu - del vesolja smo tudi mi, ljudje, ki smo najsvetlejše zvezde v njem.

DANES BESEDE OBLAČIM - igrica

Igrica je nastala v 5. r., ko smo se pripravljali na prireditev ob Pleteršnikovem dnevu.

Odigrali smo jo na srečanju znanstvenikov, ki raziskujejo slovenski jezik, v Pišecah, oktobra 2004.

Zanimivo je bilo, ko smo prinesli v šolo stare majice, se pogovarjali o besedah, katere besede imajo najraje, katere besede in dejanja so zelo pomembni, da bi ustvarili boljši svet … Najlepše besede smo napisali na majice, ki smo jih uporabili v predstavi in jih obesili na vrv pred šolo. Starejši učenci so besede prevedli v več jezikov …

Nastopajo:

BESEDE (7 učencev 5. r. z majicami z napisi)

KNJIŽNI MOLJ

NOČNA LUČKA

OTROCI (lahko isti kot BESEDE)

"Besede" vzdihujejo…, popadajo na tla, spustijo majice…

BESEDE: Samo knjižni molj nas lahko reši…(Se umaknejo. Majice pustijo na kupu - na odru).

KNJIŽNI MOLJ: A me je kdo klical? A ste me vi klicali? Niste? Saj vem, danes nihče več ne pozna knjižnega molja. Pa se mi je zdelo… (Zagleda kup majic.) Ojoj, spet izgnane in pozabljene besede! Uboge besede! Kaj vse ste pretrpele! Prosile ste za malo glasu, za malo tiskarske barve, za košček prostora, pa vas nihče ni hotel izgovoriti, zapisati, prebrati…

Malo bom otresel prah z vas… Uf, koliko prahu! Kar umil vas bom… (Daje jih v vedro.)

NOČNA LUČKA: Kje so moje besede? A ste kje videli ali slišali moje besede?

KNJIŽNI MOLJ: O, pozdravljena! Kako lepa kazalka si!

NOČNA LUČKA: Pozdravljen, knjižni molj. Nisem lepa, žalostna kazalka sem! Dobre besede sem izgubila! Brez njih pa je vse tako prazno! Prazno, pusto, strašno!

KNJIŽNI MOLJ: Mogoče ti pa lahko pomagam. Mogoče so pa tu besede, ki jih iščeš.

NOČNA LUČKA: V tem zaprašenem, umazanem kupu? Tu zagotovo ni mojih besed. Moje besede so lepe, dobre, dišijo po soncu in neskončnih daljavah…

KNJIŽNI MOLJ: Mislim, da so prav to tvoje besede.

NOČNA LUČKA: (Vzame v roke majico, se zmrduje …) Te prašne in zapuščene? Kako?

KNJIŽNI MOLJ: Tako prašne in zapuščene so samo zato, ker jih nihče več ni uporabljal, nihče jih ni hotel zapisati, prebrati, izgovoriti. Zato so hodile po svetu in iskale, iskale…

NOČNA LUČKA: (Tiho prebere sporočilo , besedo z majice, se razveseli…) Res so moje besede! Moje mile, ljube besede! Kako dobro, da si jih našel, dragi knjižni molj!Dajva, razgrniva jih na soncu…(Obešate majice z napisi DOBROTA, RADOST, PLEMENITOST, SKROMNOST, TIŠINA, MIR, PRIJATELJSTVO).

KNJIŽNI MOLJ: Sonce jih bo ogrelo…

NOČNA LUČKA: Veter jih bo božal…

Dež se bo igral z njimi…

(žalostno) ampak oživele pa ne bodo. Ostale bodo same. In ko še naju ne bo več, bodo za vselej izgubljene.

(Iz ozadja se sliši tihi smeh otrok.)

KNJIŽNI MOLJ: Slišiš?

NOČNA LUČKA: Odkima.

KNJIŽNI MOLJ: Poslušaj…

(Malo glasnejši smeh.)

To je rešitev za naše besede! Otrokom jih bova podarila!

NOČNA LUČKA: Saj res! Oni jih bodo risali, pisali, govorili…

KNJIŽNI MOLJ: Otroci se bodo oblekli vanje in jih odnesli v svet!