DAN Z MORSKIM PSOM 

Že nekaj tednov poročajo o morskih psih v slovenskem morju. Najprej so jih videli ob hrvaški istrski obali. Nato se je pred Piranom neka jadrnica v enega celo zaletela. Posamezne morske pse so iz čolnov fotografirali, nazadnje pa so naleteli kar na jato orjakov, ki so s široko odprtimi gobci nedaleč od obale pod piransko cerkvijo požirali plankton.
Žal takrat nisem imel časa, da bi se pridružil radovednežem. Končno: 27. april - prost dan, ki ga lahko v celoti posvetim bližnjemu srečanju s prijaznim orjakom.

Ocenim, da se nima smisla odpraviti na morje prezgodaj, saj se plankton, s katerim se hrani, podnevi bolj približa morski površini. Tudi izkušnje z drugimi ribami mi govorijo, da se te rade sončijo tik pod površino takrat, ko je sonce najvišje na nebu. A vseeno ne morem dolgo spati. Ponoči je pihala rahla burja. Upam, da je dopoldne ne bo, saj bi bilo na valoviti površini bistveno težje opaziti temno plavut …

Okoli osmih je morje popolnoma mirno. Ob devetih sem v čolnu z vso potrebno opremo: daljnogled, suhozemski fotoaparat, fotoaparat za pod vodo, podvodna TV-kamera in potapljaška oprema. Če jih najdem, bom poskusil narediti nekaj posnetkov tudi v vodi. Orjaka še nisem srečal. Trdijo, da ni nevaren, vendar ga pri nas pod vodo še nihče ni slikal ali snemal. Kaj pa, če je zelo lačen ali ima slab dan? Srečati se na štiri oči z mrcino, daljšo od mojega čolna, ni od muh. Najprej bom ocenil kar iz čolna, kakšne volje je, potem se bom odločil. Sicer pa ga moram najprej najti.

Pohitim do Pirana. Na Punti se malo ustavim in z daljnogledom opazujem morje. Pred dnevi je bila le nekaj sto metrov od obale pod piransko cerkvijo jata šestih. Nič!
Počasi nadaljujem vožnjo proti Izoli. Morje je mirno, sonce vse višje na nebu. Precej plovil, a nič ne kaže na prisotnost nenavadnih gostov. Pred Rtom Ronek gruča čolnov. Pohitim tja v upanju, da so se zbrali zaradi morskega psa. Že od daleč ugotovim, da nad plitvino mirno lovijo ribe. Izognem se jim v širokem loku in nadaljujem vožnjo proti Kopru. Vse je mirno. Pod hribom tik ob morju se od Kopra proti Izoli vali kača avtomobilov. Zaradi oddaljenosti je promet skoraj neslišen. Srečam skupino veslačev, na dolgih in slokih čolnih zdrsnejo mimo.

Srednja velikost za vrsto, o kateri podatki iz različnih knjig govorijo, da doseže 12 oziroma celo 15 metrov dolžine. Za trenutek mi je žal, da ni večji. Ko pa pomislim, da se bom v nekaj minutah srečal z njim v vodi, se strinjam, da je kar primerno velik za začetek.

Obzirno se mu približam z motorjem na minimumu. Rahlo zavija stran od čolna, vendar ne kaže nobenih znakov nervoze. Kličem domov in z razburjenim glasom opišem doživetje. Moje vznemirjenje se seli tudi k njim, prav rekordno hitro se pripravijo in prihitijo do mene z drugim čolnom, ki je čakal v Izoli.
»Kuža« se lenobno pase. S široko odprtimi usti drsi skozi vodo in s posebnimi izrastki na škržnih lokih požira droben plankton iz morske vode. Res se zdi čudno, da uspe takemu orjaku preživeti s tem drobnim komaj vidnim plenom, ampak očitno je to zelo uspešen način hranjenja, saj se tudi največje živali na našem planetu - vosati kiti - prav tako preživljajo s planktonom.

Nekajkrat mu presekam pot. Lepo vidim celega, kako se potopi pod čoln. Ko se mu približam, skrbno ugasnem motor, da ga ne bi prestrašil ali celo poškodoval. Njegovo sloko temnosivo telo se pri obračanju kovinsko lesketa. Približa se drug čoln. Na krovu sta znanca. Prosim ju, ali bi mi pomagala, da ga posnamem iz vode. Hitro se oblečem v potapljaško obleko in vzamem kamero. Znanca me zapeljeta predenj in … skočim v vodo.