KEN-JUTSU

 

Ken-jutsu je tradicionalna oblika samurajskega mečevanja. Za razliko od iai-doja, ki začne tehniko z mečem (katano) v nožnici (saya), se ken-jutsu dogaja, ko se mečevalca spopadeta v dvoboju z golimi meči...
Ken-jutsu se vadi skozi kate (v uporabi so še izrazi katachi, seiho, kumitachi idr.) ali vezane sparinge. Največkrat se uporablja boken ali leseni meč, včasih pa tudi katana. Večina šol ken-jutsa izvaja kate itto, v katerih uporabljajo dolgi meč (daito), nekaj šol vključuje kate kodachi, v katerih se koristi kratki meč (shoto), obstajajo pa tudi kate nito, v katerih se uporabljata oba meča, daito in shoto (takšna je npr. šola hyoho niten ichi-ryu). Nekatere šole ken-jutsa v svoj program vadbe vključujejo tudi tameshigiri ali test sekanja s katano.

 

NASTANEK IN RAZVOJ

1. KUMITACHI

V 9. stoletju je nastala veščina mečevanja imenovana kumitachi, predhodnica ken-jutsa. V procesu vadbe je pravi meč zamenjala za leseni, bokuto. Njene korenine izvirajo iz Kitajske in so stare preko 2000 let. Kumitachi je bila namenjena predvsem vrhnjemu družbenemu sloju.

2. PRVE ŠOLE KEN-JUTSA

Prva znana šola mečevanja se je imenovala chujo-ryu in izvira iz 14. stoletja. Izoblikoval jo je Nagahide Chujo (ok. 1380), ki je bil spoštovan mojster mečevanja na dvoru shoguna Yoshimitsu Ashikage (1358 – 1408).
Najstarejša šola mečevanja, ki se je ohranila do danes je tenshin shodan katori shinto-ryu. Ustanovil jo je Iizasa Chosai Ienao (1387 – 1488). Njen nastanek je podoben pravljici. Iizasa se je utrujen od številnih bitk, ustavil na zemljišču Katori Shirne, ki je bilo posvečeno Futsunishi no kamiju, božanstvu vojne. Njegov učenec je v potok privedel konja, da bi ga napojil. Ko je žival stopila v vodo, se je takoj zgrudila mrtva. Iizasa je dojel, da je to dejanje oskrunilo svetišče, zato je sklenil, da bo na njem ostal tisoč dni in noči. Rezultat je bila šola katori shinto-ryu.

3. VELIKI MEČEVALCI

V razvoju mečevanja je nemogoče iti mimo treh velikih mečevalcev: Bokudena, Yagyja in Musashija. Tsukahara Bokuden (1490 – 1571) je bil velik bojevnik, ki je sodeloval v številnih bitkah, zmagal v 37. dvobojih, pri čemer je pobil čez 300 samurajev, pripadnikov sovražnih klanov. V mladosti ga je mečevanje učil njegov oče Kakuken Urabe, duhovnik samostana Kashima Shirne, ki je mejil na Katori Shirne, kjer se je nahajala slavna šola tenshin shodan katori shinto-ryu. Bokuden je oblikoval svoj stil mečevanja, ki mu je dal ime hitotsu tachi ali »en udarec«.
Muneyoshi Yagyu Sekishusai (1527 – 1606) je začetnik znamenite šole yagyu shinkage-ryu. Služil je trem največjim vojskovodjem Oda Nobunagi, Toyotomi Hideyoshiju in Ieasu Tokugawi. V mladosti ga je poučeval Kamiizumi Ise no Kami, utemeljitelj slavne šole shinkage-ryu. Yagyu-ryu sta kasneje izpopolnila še Muneyoshijev sin Munenori (1571 – 1646) in vnuk Mitsuyoshi Yagyu (1607 – 1650).
Največji mečevalec vseh časov in nepremagljivi bojevnik je bil Miyamoto Musashi (1584 – 1645). Imenovali so ga Kensei ali Svetnik meča. Do 29. leta je premagal vse najvidnejše mečevalce obdobja Edo, med njimi tudi razvpitega Sasaki Koijira Ganryuja. Zmagal je v 66. dvobojih in se sam zoperstavil stotim samurajem iz družine Yoshioka. Zadnje leto svojega življenja je napisal Knjigo petih prstanov ali Gorin no sho, v kateri je predstavil svoj koncept bojevanja imenovan heiho (znan tudi kot hyoho). Musashijev stil mečevanja se je uveljavil pod imenom hyoho niten ichi-ryu ali »šola dveh mečev kot enega« in se je ohranil do danes. Enajsti vodja ali soke te šole je Iwami Toshio Gensho.

4. OBDOBJE EDO (1603 – 1868)

Sčasoma je nastalo vedno več šol ken-jutsa. V tem obdobju sta se izoblikovala dva koncepta mečevanja:

1. Sen-ha ken-jutsu – poudarjal je praktično vrednost veščine. Zanimal jih je zgolj borbeni učinek tehnik.
2. Ryu-ha ken-jutsu – vključeval je filozofski pristop. Prepletala sta se teorija in praksa. Iz slednjega je nastal kendo.

5. KEN-JUTSU DANES

Ken-jutsu šole izvajajo samostojno ali v okviru zvez za iai-do, iai-jutsu in kendo.

TEHNIKE KEN-JUTSA

Tehnike udarcev, zasekov ali giri:

1. Shomen-giri ali zamah od zgoraj navzdol;
2. Kessa-giri ali diagonalni zasek od zgoraj navzdol;
3. Yoko-giri ali horizontalni zasek;
4. Kiriage ali diagonalni zasek od spodaj navzgor;
5. Tsuki ali vbod.

Borbeni položaji ali kamae:

1. Chudan no kamae – srednji položaj;
2. Jodan no kamae – visoki položaj z dvignjenim mečem;
3. Gedan no kamae – nizki položaj s spuščenim mečem;
4. Hasso no kamae – bočni položaj;
5. Waki no kamae – nizki bočni položaj s spuščenim mečem ob boku.