Aikido

Začetnik aikida je Morihei Uyeshiba, 1942. Na Uyeshiba, znanega tudi kot O-Sensei, so zelo vplivala načela in tehnike daito ryu aikijujutsu-ja in kendo-ja (japonska umetnost mečevanja). Skupaj je združil dele stare umetnosti v njegovo novo, poudaril je izmikanje, preusmerjanje nasprotnikovega napada in razvijanje ki-ja (notranjo energijo). Aikido je postal zelo filozofska borilna veščina, kar je pogosto zelo povezano z japonsko vero imenovano Omoto-kyo.
V nekaterih različicah aikida se udarci uporabljajo, da izzovejo nasprotnika na met ali čvrst prijem. Z drugimi besedami, trening sestavljajo strogi prijemi, vzvodi in meti. Ta borilna veščina je popularna na Japonskem. Policisti se jo pogosto učijo, da lahko obvladujejo osumljence, ne da bi jih pri tem poškodovali. Tisti, ki trenirajo aikido, lahko pri vadbi uporabljajo tudi nože ali lesene meče. V nasprotju z njihovo predstavitvijo v popularnih filmih Stevena Seagala, velja za aikido, da je to »nenasilna« borilna veščina.

Slovenski mojstri:

• Forjan Pavel - "Pajo", 4. Dan (realni aikido)

Tuji mojstri:

• Ljubomir "Ljuba" Vračarević, 10. Dan (realni aikido)

Po strukturi velja aikido za najbolj popoln in human sistem goloroke samoobrambe. »Trde« ali »zunanje« šole borilnih veščin, ki se ukvarjajo samo z učinkom tehnike, pravijo: »Ne izzovi spopada. Stori vse, da se mu izogneš. Toda, če te kdo napade, vrni s polno mero. Na udarec odgovori s trikrat močnejšim udarcem!« »Meho-trde« šole borilnih veščin zagovarjajo pravilo: »Oko ta oko, zob za zob!« Njihov borec na napad odgovori z enako mero. Na slaboten udarec s slabotnim udarcem, na močen udarec z močnim udarcem in na smrtonosnega s smrtonosnim.Vrhunska šola aikida pa uči: » V pravem budu (steza borilnih veščin) ni ne sovražnikov, ne nasprotnikov.«

Osnovni namen ni premagati napadalca, temveč ga razorožiti tako na duhovnem kot na telesnem področju. Mojster aikida s tehnikami metov in vzvodov kontrolira nasprotnikovo agresivnost do trenutka, ko se napadalec zave nesmiselnosti svojega početja. Aikidoka v napadalcu na vidi sovražnika, zato njegovi gibi dobijo obliko sodelovanja. Na takšen način obvladuje nasprotnikov ritem oziroma gibanje in ga po želji usmerja. Morihei Ueshiba, utemeljitelj aikida, je rekel: »Osnovni smisel buda je ljubezen, zaščitnica vseh živih bitij.« Povezati se je treba s kozmično zavestjo in živeti v harmoniji z vseobsegajočim duhom.

Kaj je aikido?

Aikido je defenzivna borilna veščina, ki predstavlja najbolj humano obliko samoobrambe. Beseda aikido označuje metodo ali pot (do) za koordinacijo oziroma harmonijo (al) mentalne energije ali duha (ki). Gre za skladnost telesa in duha ter povezavo med posameznikom in vesoljem, ki poteka preko ki-energije. Za Ueshibo je ki predstavljal najvišji odraz univerzalne ljubezni. Glavni cilj aikida je samoobvladovanje, ne pa zmaga nad nasprotnikom.

Ueshiba je dejal: »Če poskušate premagati nasprotnika s silo, potem si boste samo ustvarili novega sovražnika.« Zmaga v fizičnem smislu predstavlja relativno zmago. Današnji zmagovalec je lahko že jutri poraženec (karma). Zato je zmaga brez boja najvišji ideal (to je učil že Sun Cu, največji vojni strateg) za aikidoke. Popolna zmaga se doseže takrat, ko se borba konča, še preden se je začela oziroma takrat, ko se konflikt zgladi po mirni poti, brez fizičnega spopada. Premagati lastne in tuje slabosti, kot so jeza, agresivnost, nizke strasti ipd. – to je pravi uspeh in prava zmaga!

Nastanek aikida

Nastanek in razvoj aikida je tesno vezan na življenjsko pot njenega kreatorja Moriheija Ueshibo. Ueshiba se je rodil 14. decembra 1883 v kraju Tanabe, danes okrožje Wakayama. Njegov oče Yoroku je bil vaški starešina. Zaradi te funkcije so ga pogosto žalili in napadali lokalni huligani, ki so jih najeli politični nasprotniki iz sosednjega kraja. Mladi Morihei je nemočno opazoval prizore ponižanja in v njemu je zorel sklep, da mora postati najmočnejši človek na svetu, da bo varoval šibke in nemočne. Ko se je leta 1901 odpravil v Tokio, da bi postal trgovec, se mu je ponudila prva priložnost, da se seznani z borilnimi veščinami.

Vpisal se je v šolo Tenjin shinyo-ryu jiu-jittsu, ki jo je vodil Tokusaburo Tozawa. Čez leto dni je moral zapustiti Tokio, ker je zbolel za beriberi. Toda doma ni dolgo zdržal, kljub temu da se je poročil. Ko je leta 1903 izbruhnila japonsko-ruska vojna, se je priključil k 61. polku japonske armade. V vojski je ostal do leta 1906. Med tem časom je imel priložnost, da je v mestu Sakai vadil meeevanje v Yagyu shingan-ryu šoli, ki jo je vodil Masakatsu Nakai. Leta 1908 je prejel diplimo te šole. Ko je v okolico Tanabeja prispel mojster juda Kijoichi Takagi, je Morihei vadil še judo. Leta 1912 se je odločil, da bo sodeloval pri kolonizaciji najbolj severnega japonskega otoka Hokaido. Naselil se je v provinci Kitami, kjer je udarniško sodeloval pri krčenju gozdov in gradnji hiš.

Ko je Morihei izvedel, da je na Hokaido prispel Sogaku Takeda, največji mečevalec 20. Stoletja in vodja Daito-ryu aiki-jittsuja, ga je nemudoma poiskal. Čeprav je Takeda za učence jemal samo pripadnike višjih slojev, je pri Ueshibi naredil izjemo. Tako je Morihei vadil s Takedo od leta 1915 do 1919. Leta 1920 se je Ueshiba napotil domov, ker je njegov oče, na katerega je bil zelo navezan, umiral. Med potjo je slišal za duhovnika Vanisabura Deguchija, ustanovitelja sekte Omotokyo, ki se je zavzemala za zbliževanje ljudi na osnovi splošne ljubezni. Po očetovem pogrebu in žalovanju, ki ga je skoraj strlo, se je Morihei z družino preselil v Ayabe, kjer je živel Deguchi.

Takeda in Deguchi sta zelo vplivala na Ueshibo. Prvi na njegovo tehnično plat in razumevanje borilnih veščin, drugi na njegovo mentalno plat in duhovno zorenje. Spomladi 1925 je Ueshiba po dvoboju z bokeni doživel mistično izkustvo, v budistični tradiciji znano kot satory ali prosvetljenje. Le-to je odločilno vplivalo na kreiranje aikida. Ker se je Morihei zavedal pomembnosti svojega odkritja, je pričel vneto širiti aikido. V prvi fazi mu je veliko pomagal Deguchijev učenec admiral Takeshita, ki mu je omogočil vstop v visoko družbo. Leta 1931 pa so v mestu Ushigome zgradili prvi samostojni dojo oz. šolo aikida. Ob izbruhi druge svetovne vojne se je Ueshiba preselil v mesto Iwama, kjer se je posvetil majhni skupini učencev. Skromno in daleč od javnosti je živel tudi po vojni, vse do smrti 1969.

Realni aikido

Realni aikido je razvil mojster Ljubomir "Ljuba" Vračarević 10. Dan iz Beograda. To je izjemno fleksibilen sistem obrambnih tehnik, ki ga odlikujejo hitrost, pravočasnost reagiranja, vklop v nasprotnikov napad, kontinuiteta izvedbe tehnike in popolna končna kontrola napadalca, s pomočjo specifičnih parternih končnic, vzvodov, fiksacij… Tehnike omogočajo obrambo pred različnimi napadi z roko (udarci, prijemi, davljenja, …), nogo (razni nožni udarci) pa tudi pred oboroženimi napadi (palica, nož, pištola, …) ali napadi več napadalcev. Ravno fleksibilnost tehnik omogoča, da se doseže maksimalna učinkovitost z ozirom na specifično situacijo in konstitucijo posameznika. Značilen je tudi enostaven prehod iz tehnike v tehniko, od znanja in sposobnosti posameznika pa je odvisno katere elemente bo uporabil. Realni aikido lahko trenirajo vsi, ne glede na starost in spol.