Nič se ne spremeni, če si odšla.
V mojmu spominu si ostala, v spominu velik ljudi.
Vseen moje upanje še živi.
Čeprav tebe več ni, ne morem verjet.
Pa zakaj nisem mogu jst umret.

Nikol se nam sprijaznu s tem.
S tabo vse do nebes grem, vse do tja, kjer skupaj bi bla.
Kjer skupaj bi obstajala, po oblakih se sprehajala.
Gledala v nebo, ja ful pogrešam to!

Pa kaj naj zdaj? Vedno si govorila, da ne smemo gledat nazaj.
Da mormo uživat dan za dnem, js pa še vedno ne vem –
Kako je to mogoče? Ne zastopim, kaj usoda od naju hoče.
Zakaj se vedno joče tisti, k začne se smejat?
Mala ti sploh ne veš, kok te mam js rad!
Nism ti še vsega dal, zapomn si, nikol ti nism lagal.

Zakaj to niso sanje, da vanje ne bi verjel? Zakaj si mogla umret?
Če bi bla ob men, te bi močno objel, sam te ni, res te ni.
To je resnica, ki boli, še resnica trpi, ni vse kot se zdi.
Na svetu je veliko poti, moja pot me zihr neki uči.
Ko jo bom zastopu, vam jo bom povedu.
Mogoče na življenje pol drugač bom gledu.