Literarni kotiček
Prostor za objavo zgodb, misli, vsega, kar ste kdaj zlili na papir .
 :)

Babici sem polepšal  dan
Dedku sem polepšal dan
Potovanje po Amazonki
Grof Mestni in Grizli
Kaj mi je bilo všeč v  2. šolskem letu?
Babici sem polepšal  dan

Moja babica je živela v majhni vasici, kjer je imela kmetijo. Bila je srečna,
dobra, vedno nasmejana, kljub temu da je bila zelo bolna. Njeni lasje so bili osiveli. Oči je imela modre, obraz pa je bil gubast. Njene roke so bile zgarane od kmečkega dela. S temi rokami pa me je vsakokrat, ko sem prišel, nežno stisnila. Zanjo je bil dan, ko sem prišel k njej na obisk, nekaj posebnega. Ko ji je mami sporočila, da bomo prišli na obisk,  je kar zavriskala od sreče. Vedno  me je pričakovala pred hišo z berglami v rokah, nasmejana in srečna. Stekel sem k njej in se močno stisnil, oba sva bila vesela, da se vidiva. Šla sva v hišo. Usedla sva se na kavč in se začela pogovarjati. Vedno sem ji pripovedoval o svojem prijatelju Žanu, o najinih igrah in vragolijah, ki sva jih počela skupaj. Včasih se mi je tako smejala, da so ji kar solze tekle iz oči. Najin pogovor je trajal zelo dolgo. Bil sem vesel, da sem jo razveselil. Mami mi je velikokrat rekla, da je smeh pol zdravja. Mislil sem, da ji bo pri njeni bolezni zelo koristil. Nisem pa je razveselil le z govorjenjem svojih zgodbic. Vedno, ko sem jo obiskal, sem ji nesel tudi šopek rož ali pa ji narisal kakšno risbico. Moja babica je oboževala rože. Imela jih je polno hišo. Največkrat je rekla, da se z rožicami pogovarja. Prišel je večer in moral sem se posloviti. Bil sem vesel, da sem ji polepšal dan. Moja babica je bila zame zmeraj nekaj posebnega. Občudoval sem jo, ker kljub svoji hudi bolezni nikoli ni izgubila upanja. Vedno mi je govorila, da bom z učenjem in trdim delom nekoč nekaj postal. Bila mi je in mi bo za vzor. Resnično sem jo imel rad in jo zelo pogrešam.

 Timotej Ponikvar,5.a

Dedku sem polepšal dan

Dedka imam zelo rad, ker pa je izumitelj, ga le redko kdaj vidim. Zato sem odpotoval k njemu v Ameriko. Po dolgem letu smo le prispeli na letališče. Komaj sem čakal, da vidim dedka, zato sem bil kar razočaran, da nas je ne letališču pričakal njegov služabnik Giaco. Odpeljal nas je z dedkovim super avtom do njegove vile.

Ko smo prispeli, so mi starši povedali, da se bodo vrnili nazaj domov in da bom tukaj pri dedku ostal celih šest tednov. Že sem koval načrt, kako bova z dedkom preživela dolge noči v njegovem laboratoriju in izumljala nove stvari. Vendar pa je bil dedek zelo zaposlen z novim izumom, zato sva se le malo videla. Bil sem razočaran, ker moj načrt, ki sem ga imel, da bom z dedkom preživljal čas, ni uspel. Nekega večera sem sklenil, da bom odšel k njemu v laboratorij. Ko sem prišel tja, je bil dedek tam s svojim novim izumom. Zaradi osuplosti sem pozabil zadržati velika iz titana narejena vrata, ki so bila seveda tudi dedkov izum, zato so se vrata z vso silo zaprla, s tem pa povzročila veliko hrupa. Z dedkom sva se spogledala in zavpil mi je, da je njegov izum časovni stroj, ki ga je izumil in izdelal z razlogom, da bova skupaj potovala skozi čas. Potovanja skozi čas sem se zelo razveselil. Usedla sva se v časovni stroj in najino potovanje skozi čas se je začelo. Potovala sva skozi mnoga stoletja, mnoge svetove, videla nešteto novih in zanimivih stvari. Po dolgem potovanju sva prišla domov oba vesela in polna novih znanj in zamisli.
Počitnice pri dedku so bile zelo vznemirljive, pustolovske in polne dogodivščin.

Ko so po mene prišli starši in vprašali, kaj sva počela teh šest tednov, sva se z dedkom samo zasmejala. Pred odhodom je zavpil, da bom tudi sam postal izumitelj, ko odrastem.
Tako sem s prihodom v Ameriko svojemu dedku polepšal ne le dan, temveč celih šest tednov.


Matej Vogrin, 5. a   
 
Potovanje po Amazonki

Bilo je nekega poletnega dne in ravno sem hotel oditi v šolo, ko me je poklicala mama, da me nekdo kliče po telefonu. Urno sem stekel do telefona in dvignil slušalko .Na drugi strani je bila teta iz Amerike. Povabila me je na potovanje po Amazonki. Odšla bi že naslednji teden. Stekel sem v sobo  in začel pripravljati stvari.Teden je hitro minil. Poslovil sem se od družine in odšel na letalo. Po dolgi poti sem le prišel na cilj . Tam me je že čakala teta, s katero sva se vkrcala  na letalo proti Braziliji. Najino potovanje se je začelo. V Braziliji sva najela in poklicnega  fotografa, ki je imel s seboj  svojo hči Majdo, s katero sva  postala prava prijatelja.         
.Iz Brazilije smo se z avtom odpravili do zadnjega velikega mesta, kjer smo nakupovali zaloge hrane in vode, nato smo odšli v osrčje Amazonke. Po treh  dneh vožnje s čolnom sem spoznal, kako čarobna je Amazonka,  ob tem pa  tudi rahlo strašljiva . Ko se je nad Amazonko  spustila noč,  smo se ustavili na bregu. Ujeli smo nekaj  rib in jih pekli za večerjo. Preden sem odšel spat, sem skočil v vodo in se dobro okopal, nato pa zaspal. Ko sem se zbudil, so bili že vsi pokonci. Vprašal sem jih, kaj se je zgodilo, saj so bili vsi zelo resnih obrazov. Pokazali so mi, da je čoln izginil in  da smo  obkoljeni z Indijanci. Indijanci so nas odvlekli v svoj tabor, kjer smo izvedli, da v Amazonki poteka lov na zaklad. Ker smo bili tujci v njihovi deželi, so mislili, da smo lovci mi. Razložili smo jim, da smo le na izletu, kjer odkrivamo lepote Amazonke. Prosili so nas za pomoč in seveda smo jim ustregli. Indijanci V Amazonskem deževnem gozdu so zelo ogroženi, zato jim vsaka pomoč pride prav.
S skupnimi močmi smo odkrili tabor lovcev. Vojaka, ki sta bila z nami za varnost, sta obvestila prisotne organe. Naredili smo dobro delo. Indijanci so nas nagradili tako, da smo ostali kot gostje v njihovem taboru, kjer sem se veliko naučil o njih.
Spoznal sem veliko rož in živali. Zato se odhoda nisem veseli, toda pri Indijancih bom vedno dobrodošel.

Matej Vogrin, 5. a
Grof Mestni in Grizli

Nekoč, že davno tega, se je nekega pasje vročega dopoldneva v mestu Mestu v dvoru Skopih zgodilo nekaj čudnega. Stara grofica se je že naveličala skrbeti za psa Grofa Mestnega, zato je poklicala konjederce, da ga odpeljejo v zavetišče.
Mestni seveda ni nič vedel, saj je mislil, da ga peljejo že na peto razstavo tega tedna. Ko pa je svečano stopil iz avta ravno v blatno lužo, je bil tako jezen, da še vedno ni vedel, kje je pristal.
»Groza! Moje lepe tačke so sedaj čisto rjave! Kakšen pa bom na razstavi?!« se je razburjal.
Začel se je otresati blata, ki se mu je počasi že začelo sušiti na svileni dlaki.
»Francelj, poglej!« se je drl konjederec Janez. »Ta pes ima bolhe!«
»Ja, ja, saj je čisto vseeno,« je odvrnil sodelavec Francelj.
Medtem pa je Grof Mestni obstal pred zavetiščem in začudeno strmel v napis nad vrati.
»Le kam ste me pripeljali? Kje sta moja gospodarica in frizer? Gotovo je prišlo do pomote! Hej, jaz sem Grof Mestni! Me nihče ne sliši?« se je drl paznikom na ušesa, ti pa so ga le strogo zgrabili in odnesli v zavetišče.
Tam je dobil najmanjšo kletko. No, saj je bil tudi on precej majhen. Njegov sosed je bil mešanec Grizli, pravi velikan med psi.
»Koliko časa si že tukaj?« je zanimalo Mestnega.
Grizli mu je tečno odgovoril: »Mesec, dva… kaj pa ti, mali novinec? Si se zmotil in namesto na pasjo razstavo prišel sem, ali kaj? Ha, ha!«
»Tako nekako…ja..,« se je zamišljen odzval na zbadanje. »Prišel sem iz mesta. Redno sem hodil na razstave, kar naenkrat, ko sem mislil, da grem osvojit še eno nagrado, pa so me pripeljali sem…ah, pustiva zdaj to. Od kje si pa ti?«
»Naravnost iz  svobode!« se je pohvalil pes.
»Kje pa je to?«
»V vasi. Iz vasi sem.«
»Kaj pa tam delaš?« je vprašal Mestni, prepričan, da ne more biti nič boljšega od stvari, ki jih je on počel v mestu.
»Zabavaš se, živiš po mili volji, za kosilo dobiš to, kar je ostalo ljudem, ni se ti treba tuširati… Kako pa kaj pri tebi?« je važno vprašal Grizli.
»Ah, ni lepšega, kot tuširanje vsak dan, pasji frizer vsaj dvakrat na teden, parim se le z najlepšimi čistokrvnimi dekleti, trikrat na teden imam na jedilniku zdravo prehrano, pozimi dobim  le najboljši in najtoplejši plašč…« se je hvalil mestni pes. »Aja, pa še pasje stranišče sem imel, pa toplo posteljo… Skratka vsega dovolj.«
»Prav smiliš se mi,« je žalostno zašepetal vaški mešanec.
»Zakaj le? Mi ne zavidaš?«
»Ne. Pomisli! Do zdaj so ti življenje krojili ljudje. Oni so izbirali, s katero se boš paril, da so lepe mladičke prodali. Vsak dan so te umivali le zato, da ne bi bili na slabem glasu, da imajo zanemarjeno žival, na razstave pa so te peljali samo, da bi se imeli s čim postavljati! Drugače pa se kar odvadi ugodja, če ne boš tukaj slabo živel. Ampak moje življenje - to je bilo raj! Bil sem samostojen, sam sem izbiral, kaj mi je všeč in kaj ne. No, dokler me niso ujeli. Verjetno jim niso všeč psi s svojo glavo,« je Grizli razlagal Grofu.
»Prav imaš! Želim si biti svoboden. Samo, kaj naj zdaj? Tukaj samo čakamo, da se nas polastijo. Nočem biti spet njihov okrasek!« se je zavedal Mestni.
»Tako se govori!« je bil ponosen mešanec. »Zato imam načrt! Poglej, ti si zagotovo najlepši pes v zavetišču. Slišal sem, da bo  kmalu prišla stara gospa, ki bo želela lepega in mirnega psa. Ti boš moral biti le malo miren, pa te bodo vzeli iz kletke.«
»In kaj potem? Nočem te pustiti samega,« je poizvedoval Mestni.
»Saj me ne boš in tudi jaz te ne bi pustil samega. Čudno, kako sem se navezal nate. Ti si moj edini prijatelj tukaj,« je spoznal Grizli.
»Hvala, samo mene zdaj bolj zanima načrt,« je Mestni spomnil vaškega psa.
»Aja, saj res. Oprosti. Kje sem že ostal?«
»Tam, ko me bodo vzeli iz kletke!« je bil že nestrpen Grof Mestni.
»No, in takrat boš ugriznil varnostnika, nato pa…«
»Kaj?! Jaz ugriznil varnostnika? Ampak … ampak jaz … mene je strah krvi! Res ne gre drugače? Mogoče načrt b? karkoli?« je bil prestrašen Mestni.
»Res? Brž mi jo povej!« si je oddahnil.
»Ja! Da vsi tukaj gnijemo v kletkah! Veš, vse je odvisno od tebe, ti pa se spomniš, da te je strah krvi!« je bil razočaran mešanec.
»Ja no, kaj pa naj naredim?« je bil zbegan od Grizlijevega odgovora.
»Poglej. Za tisti trenutek boš zatisnil oči, pa bo. Če tega ne narediš, nisi pripravljen za svobodo,« mu je razložil Grizli, »in bo vse brez pomena.«
»Ja. Prav imaš. Želim biti svoboden. Ugriznil bom varnostnika …«
»Nato mu boš vzel ključe in odklenil mojo kletko, nato pa še druge. Jaz pa bom šel v drugi oddelek in rešil še mačke,« je nadaljeval pogumni mešanec.
»Mačke?!« se je zgrozil mestni pes. »One so tako samovšečne!«
»Mestne mogoče že, ampak vaške so prave dobrodelke! Boš že videl,« je modroval Grizli.
»V redu. Nato pa bomo verjetno hitro pobegnili, kajne?« je vprašal Grof Mestni.
»Točno tako! Samo paziti bomo morali, da nas ne opazijo,« je še dodal Grizli.
»Nič lažjega! Samo tihi bomo morali biti. Konec koncev bodo stražarji še veseli, da bodo enkrat imeli prazne kletke, ha, ha!« je podal idejo Mestni.
»Ja, naši varnostniki so tako ali tako vsi leni,« je še pritrdil Grizli.
Tako sta se še malo pogovarjala, nato pa je prišla tista gospa, ki jo je Grizli omenil v načrtu.

Potem se je vse zgodilo zelo hitro in psi ter mačke so zbežali na prostost. Bili so svobodni. Razkropili so se po vaseh in Grizli ter Grof Mestni sta si našla svobodni dom v lepi prijazni vasici.

Kristina Šparemblek, 6.a
KAJ MI JE BILO NAJBOLJ VŠEČ V 2. ŠOLSKEM LETU?
Najbolj mi je bilo všeč, ker so bile učiteljice celo leto zelo prijazne.
Dopoldne mi je bilo zelo všeč, da so bile naloge kar lahke. Tudi pisati ni bilo težko. Všeč mi je bilo tudi, da je bila učiteljica Maja tako prijazna, da nam je dovolila prinašati nalepke.
Popoldan mi je bilo najbolj všeč, da je bila učiteljica Lili tako ustvarjalna. Učiteljica Lili je lepo skrbela za nas. Najprej je poskusila ustvarjati sama, da učenci nismo imeli veliko težav pri ustvarjanju.
Tudi na Medvedjem Brdu mi je bilo všeč. Kar naprej smo se zabavali.
Drugega razreda se bom vedno z veseljem spominjala.


 Beti Dovžan, 2. B


KONEC DRUGEGA RAZREDA

KONEC ŠOLSKEGA LETA JE TIK PRED VRATI. SKORAJ NE VERJAMEM, DA SEM KONČALA DRUGI RAZRED. ŠOLSKO LETO JE ZELO HITRO MINILO. VSI SE VESELIMO IN SE PRIPRAVLJAMO NA POČITNICE. V DRUGEM RAZREDU SMO SE VELIKO NAUČILI. SKUPAJ SMO ODŠTEVALI, SEŠTEVALI, PISALI PISANE ČEKE, SE SMEJALI, DRUŽILI, PELI IN VČASIH TEČNARILI UČITELJICAM.
POVEDALI SO NAM, DA V TRETJEM RAZREDU DOBIMO NOVO UČITELJICO. VSE NAS ZANIMA, KATERA BO TA. BO TAKO PRIJAZNA KOT MAJA IN TAKO SKRBNA KOT LILI? NAM BO POSVETILA TOLIKO ČASA IN ENERGIJE KOT ONI DVE?
POČITNICE BODO POLNE MORJA IN SONCA, TAKO DA NE VEM, ALI BOM UTEGNILA POGREŠATI ŠOLO. PRIJATELJE PA BOM ZAGOTOVO! POČASI ODRAŠČAMO ... AMPAK SAJ BO JESEN HITRO TU IN SPET BOM Z MAMICO PRIPRAVLJALA NOVO TORBO, KUPOVALA NOVE BARVICE, ZAVIJALA KNJIGE ...
ŠOLA JE LEPA REČ. VČASIH NAPORNA, VČASIH IGRIVA IN ZANIMIVA.
DRAGI MOJI SOŠOLCI, LEPO SE IMEJTE, VELIKO SE SMEJTE. VIDIMO SE V TRETJEM RAZREDU.

VAŠA SOŠOLKA LEA


MOJE DRUGO ŠOLSKO LETO

ZDI SE MI, KOT DA JE BIL VČERAJ PRVI SEPTEMBER, DAN, KO SMO PONOVNO SEDLI V ŠOLSKE KLOPI. TAKO HITRO JE MINILO MOJE DRUGO ŠOLSKO LETO, KOT DA BI TO LETO TRAJALO MANJ KOT PRVO.

SPET JE TU JUNIJ IN ZADNJI ŠOLSKI DAN. KOLIKOR SEM GA VESELA, TOLIKO SEM NA NEK NAČIN TUDI ŽALOSTNA. VESELIM SE DNI, KO MI NE BO TREBA ZGODAJ SPAT, DA BI ZJUTRAJ LAŽJE VSTALA, HUDO PA MI JE OB MISLI, DA ME NASLEDNJE ŠOLSKO LETO NE BOSTA PRIČAKALI UČITELJICI, KI STA BILI Z MENOJ DOSLEJ. NIČ, MORALA BOM RAZLOŽITI SVOJEMU ŠVIGAZAJČKU, DA SEM STORILA PAMETNO, DA SEM GA POSVOJILA – TO BI MORALA STORITI TUDI Z MAJO IN LILI, POTEM MI NE BI MOGLI KAR TAKOLE UITI … K SREČI MI VSAJ MOJE SOŠOLKE IN SOŠOLCI NE BODO UŠLI. SKUPAJ SE BOMO NAVAJALI NA NOVA OBRAZA V NAŠEM RAZREDU IN MED ODMORI POGLEDOVALI NAOKROG, ČE KJE ZAGLEDAMO NAŠI UČITELJICI MINULIH DVEH LET.

TOLIKO LEPEGA SEM DOŽIVELA V TEM LETU! V PRIJETNEM OKOLJU SEM SE NAUČILA PISATI, RAČUNATI IN BRATI. PRIJETEN JE OBČUTEK, DA ZNAM SAMA PREBRATI, KAR ME ZANIMA, DA SE ZNAJDEM V SVETU ŠTEVILK, DA POČASI, ČISTO POČASI POSTAJAM SAMOSTOJNA. IN ŠE VEČ KOT TO, PO ZASLUGI SVOJIH UČITELJIC SEM SPOZNALA MARSIKAJ, KAR MI NI SAMO POPESTRILO ŠOLSKIH UR, PAČ PA MI JE TUDI ODPRLO POGLED V SVET USTVARJANJA IN ŠPORTA. VELIK DEL DNEVA SEM PREŽIVELA V ŠOLI, PA MI NIKOLI NI BILO NITI ZA HIP DOLGČAS. DOPOLDNE SEM BILA VESELA VSAKE POHVALE UČITELJICE MAJE, POPOLDNE PA SEM ŽELJNO PRIČAKOVALA, KAJ NOVEGA JE ZA NAS PRIPRAVILA UČITELJICA LILI.

S SOŠOLKAMI IN SOŠOLCI SMO POSTALI NERAZDRUŽLJIVI. KOT VELIKA DRUŽINA SMO – SKUPAJ, KO SIJE SONCE IN TUDI, KO VREME NI TAKO PRIJETNO. PRAV ZATO SEM KOMAJ PRIČAKALA LETOŠNJI ŠOLSKI TABOR – DA SEM ODLETELA IZ GNEZDA STARŠEV Z MLADIČI IZ DRUGIH GNEZD DALEČ TJA NA MEDVEDJE BRDO.

RESDA NA KONCU, A ZATO ŠE BOLJ IZ SRCA, SE ZAHVALJUJEM SVOJIMA UČITELJICAMA ZA VSE, KAR STA STORILI ZAME. KOT SEM ŽE NEKOČ REKLA: NIKOLI, PRAV NIKOLI JU NE BOM POZABILA!

 LARA KRAŠOVEC, 2. B

                                                         
DRUGI B

Ime mi je Karin. Sem učenka 2. B razreda Osnovne šole Hinka Smrekarja. V tem šolskem letu smo dobili novega učenca; Adnan je prišel k nam iz A razreda. V razredu nas je sedaj 23. V razredu imam veliko prijateljev. V letošnjem šolskem letu smo spoznali števila do 100 in začeli pisati male pisane črke. Rada imam vse predmete, najraje pa imam matematiko. V tem letu sem se veliko naučila. Zelo rada hodim k šolskemu pevskemu zboru. Moji učiteljici sta prijazni. Z njima zelo rada ustvarjam. Rada ju imam, pa čeprav sta kdaj na nas tudi jezni. Lili in Maja ne gresta z nami v 3. razred. Zelo ju bom pogrešala.

Karin Terglav, 2. B


ŠOLSKO LETO 2009/2010

V ŠOLSKEM LETU 2009/2010 SEM NAJRAJE USTVARJALA PRI LIKOVNI VZGOJI IN V PODALJŠANEM BIVANJU PRI UČITELJICI LILI. NAJBOLJ VŠEČ SO MI BILE ROŽE IZ KREP PAPIRJA. ŠOPEK SEM NAREDILA ZA 8. MAREC, DAN ŽENA. MOJA MAMICA JE BILA TAKO NAVDUŠENA NAD MOJIMI ROŽAMI, DA JIH JE NASLEDNJI DAN NESLA POKAZAT V SLUŽBO. 
ZELO PONOSNA SEM TUDI NA 2. MESTO, KI SEM GA OSVOJILA NA PLESNEM TEKMOVANJU PRI BOLERU. NA ZAKLJUČNI PRIREDITVI SMO S SOŠOLKAMI TUDI NASTOPILE. ZAPLESALE SMO NA PESEM ZABAVA. ZELO VESELA SEM TUDI, DA IMAMO NA ŠOLI UČITELJICO JUDITO, KI VODI ŠOLSKI PEVSKI ZBOR. NAUČILA SEM SE VELIKO NOVIH PESMI IN V ZBORU RES RADA POJEM.
MED POUKOM SMO SE ZMERAJ SMEJALI, KO JE UČITELJICA MAJA DEJALA, NAJ PRIPRAVIMO ANIN NAJBOLJŠI ZVEZEK. S TEM JE MISLILA NA ZVEZEK ZA SPOZNAVANJE OKOLJA. TEGA PREDMETA PA RES NE MARAM.
BILI SMO TUDI NA TABORU NA MEDVEDJEM BRDU. BILO JE LEPO. V SOBI SEM BILA S SOŠOLKAMI EMO, PETJO IN LEO. IMELE SMO NAJBOLJ UREJENO SOBO.
V ŠOLO ZELO RADA HODIM. IMAM VELIKO DOBRIH PRIJATELJIC, VENDAR SE VSEENO VESELIM POČITNIC. SEM PA TUDI MALO ŽALOSTNA, KER NAS ZAPUŠČATA UČITELJICI MAJA IN LILI. RES JU IMAM RADA. VEM PA, DA JU BOM V NASLEDNJIH LETIH MED ODMORI V ŠOLI ŠE VELIKOKRAT VIDELA.

ANA KUmp, 2. B



ZAKLJUČEK DRUGEGA RAZREDA

Zelo sem bil ponosen, ko sem prišel v drugi razred. Malo me je bilo strah, saj sem se bal, da se ne bom mogel naučiti vseh črk. Ampak bilo je lahko. Vesel sem, ker lahko sam preberem celo knjigo.

Najbolj pa mi je bilo všeč pri likovni vzgoji. Tam smo veliko risali, lepili in izrezovali. Zelo rad ustvarjam. Všeč mi je tudi matematika, ker rad računam. Pri športni vzgoji pa sem najraje igral nogomet in hokej.

Predvsem pa mi je všeč, ker je konec šolskega leta in mi ne bo treba več delati domačih nalog. Te mi niso najbolj všeč.

Martin Šalamon, 2. B


OB ZAKLJUČKU 2. RAZREDA

Rada hodim v šolo, ker imam tam veliko prijateljic. Vesela sem, ker sem se tudi veliko naučila. Učiteljica Maja me je naučila pisati in računati, učiteljica Lili pa ustvarjati.
Hodim tudi k pevskemu zboru, kjer veliko pojemo. Naučili smo se veliko pesmic, ki jih pojemo na prireditvah. Moja najljubša šolska predmeta sta likovna vzgoja in matematika. Edina stvar, ki mi v šoli ni všeč, je šolsko kosilo.

Komaj čakam, da se začnejo počitnice. Jeseni grem v tretji razred in zelo bom pogrešala učiteljici Majo in Lili.
 
Dilara Orehek Hati, 2. B