1. Vstavi manjkajoče vejice
Računal sem, ne vem zakaj, da vstane mati čez poldrugi mesec.–
Ko je minil tretji teden, v soboto zvečer je bilo, je mati počasi okrenila glavo. -
Zgodnji večer je še, mati!–
Naslonila se je ob zid in je gledala na okna, ki so se bleščala v soncu. –
Sive so bile ulice, hiše, ljudje, misli, ves svet. –
Premnog človek, tudi berač in cigan, je prenočil pod to streho. –
Vztrepetal sem, ko me je ošvignila z očmi, in vstal sem. –
Ne, to res ni lepo. –
Listal je res po knjigi, ali bral ni. –
Knjigo beri ali pa jo odloži.

2. Utemelji rabo vejice

Fantje, k višku!
Vejica loči zvalniški polstavek.

Ob desetih, ob uri počitka, so vstali.
Vejica loči pristavek.

Skril sem se čisto v kot, da bi me nihče ne videl.
Vejica loči namerni odvisnik od glavnega stavka..

Iz srca, iz prsi, iz vsega telesa mi je planil jok.
Vejica loči enakovredne dele priredno zloženega prislovnega določila kraja.

Matere ni več, tistih starih desetic tudi ne in dnevi so zdaj mračni in pusti vse do noči.
Vejica loči stavka vezalnega razmerja (nadomešča veznik).

O, mati, v večnosti ni ljubezni!
Vejici ločujeta pastavka (medmetnega in zvalniškega).

 Domov gredoč, se bom ustavil pri tebi.
Vejica loči polstavek (deležijski).