Prešeren je odložil pero.
- Grem.
- Nekdo prihaja, je opomnil pisar, ki je že stopil proti vratom.
Res je kmetiški fant snel klobuk pred steklenimi vrati in prijel za kljuko.
- Vrzi ga ven, je Chrobath odločil in že prijel za vrata svojega kabineta.
Prešeren se je okrenil.
- Saj to je Rotarjev iz Tomačevega! je dejal začuden.
- Dober dan! je fant zasoplo pozdravil in se zmedeno ozrl. Ali - ali so tukaj gospod dohtar -?
- Rotarjev si, kajne? Ali mene iščeš?
Fant se je zganil in v njegovem pogledu je bilo nekaj kakor strah in preplašenost.
- So - so me - poslali - - so rekli, da pridite v bolnišnico.
Ledeno mrzel občutek je izpreletel Prešerna po hrbtu navzdol. Počasi je vstal.
- Kdo je rekel? Kdo te je poslal?
- Dohtarji in - in gospod Kastelic.
Prešerna je stisnilo v grlu. Z vso močjo se je branil misli - strašne misli ...
- Kaj pa se je zgodilo? je pristopil Chrobath.
Prešeren je dvignil roko, kakor  bi mu hotel nekaj zabraniti, a že je prišel odgovor, še mnogo mnogo strašnejši, kot ga je pričakovalo Prešernovo srce:
- Gospod Čop so - so utonili v Savi, pa - smo jih zapeljali v bolnišnico, ker - ker so nekateri mislili, da gospod še niso - mrtvi ...
Chrobath je nehote iztegnil roko, ko so Prešernu odpovedala kolena in se je sesedel na stol. Pesnikov obraz je bil strašen, tako strašen, da so vsi: Chrobath, pisar in Rotarjev fant povesili oči in pogledali v stran.
V sobo je legla tišina, polna groze.
Potem se je začul Prešernov glas, tih in hripav, kakor da ni njegov:
- Ni res!
Še vedno je s široko razprtimi očmi strmel v nasprotno steno.
Chrobath se je vprašaje ozrl na Rotarjevega. Fant je globoko zasopel, mečkal klobuk med rokama in v zadregi pogledal proti vratom. Z rokavom si je obrisal pot s čela.
Le gluha tišina je odgovorila Prešernu ... Ali ni - ali ni tam Čopov bledi obraz, okrog njega zeleni savski valovi?
Zganil se je, iztegnil pesti pred se in dejal še enkrat odločneje:
- Ni res!
Nato je vstal.
- Pojdiva!
V telovniku in brez klobuka bi bil šel na cesto, da ni priskočil pisar, mu pomagal obleči frak ter mu potisnil cilinder v roko.
Nikogar ni videl Prešeren, ko je tekel po ulici. Ljudje so se mu umikali in gledali za njim. Nekateri so ga pozdravili. Nikomur ni odzdravil, nikogar videl.
- Ni res! Ni res! mu je v srcu kljuvala bolečina.
- Res je! je pritrkavalo od nekod rahlo in vztrajno - mrtvaški zvonček z bolnišnične kapele.
In še bolj je pospešil korake. Temnozeleni frak mu je odletaval v vetru, lasje so mu vihrali okrog glave, ko je drevil po Dunajski cesti. Tako je pritekel do bolnišnice. Znan obraz ga je sprejel - ali ni bil primarij sam? - in ga vodil po obokanem hodniku nekdanjega samostana bosonogih avguštincev, zdaj deželne bolnišnice. In potem?
Vsi, ki so stali okrog Čopovega ležišča, so plaho umaknili solzne poglede, se stisnili v stran. Večja groza jih je izpreletela ob pogledu na divjo bolečino živega prijatelja kot ob pogledu na veličastni mir, ki je ležal na mrličevem bledem obličju, obrobljenem z mokrimi temnimi lasmi. Straše, nečloveški stok se je Prešernu iztrgal iz prsi. Ob ležišču je padel na kolena in glasen jok mu je planil iz srca.
Jokal je neutolažljivo, kakor joka otrok ob mrtvem očetu. Saj je le on vedel, kaj je izgubil ...