Da boš pri branju pozoren/-a na nekatere miselne in stilne vrednote umetniškega dela, preberi kratek uvod.

Ivan Tavčar: Šarevčeva sliva
Tavčar se predaja veličini preprostih in čistih ljudi, ljudi, ki so scela  predani svojim čustvom, ki znajo biti na smrt zvesti, resni in strogi. Tavčarjevo loško pogorje je svet velikih in nenačetih človeških vrednot in lepot, h katerim pisatelj hrepeni iz meščanske družbe.

Šarevčeva Meta je podoba postaranega, čudaškega kmečkega dekleta, ki živi v smrtnem strahu pred revščino, dokler ji vihar ne odplavi prihrankov pod grmom, sliva pa jo ubije. Meta gara kot žival, samo da bi se na stara leta ubranila beračenju. V njenem strahu pa ni samo skrb za obstanek, je tudi volja, da bi si ohranila svoj  človeski in družinski ponos. V blaznost jo požene strah pred izgubo bornega imetja in beračenjem.

Razmere, v katerih Meta živi, so opisane, vendar jim Tavčar ne  posveča posebne pozornosti. Zgarana sirota Meta tudi ni povprečni  lik, ki bi bil značilen za kmečke razmere. Je čudaška, izjemna, enkratna osebnost. Na razplet njene usode vpliva tudi naključje (usodno naključje).

Torej, Tavčar socialne razmere, v katerih Meta živi, opisuje sicer  realistično, izbor izjemne osebnosti in razplet, v katerem igra vlogo usodno naključje, pa sta romantična elementa.

Tavčar pa se ne predaja samo ljudem loškega pogorja, temveč tudi  pokrajini sami. Njegovi naravi ne ustreza samo slikanje narave,  razgiblje jo tako, kot ustreza njegovemu notranjemu doživljanju (subjektivizacija narave). Najizrazitejši primer tega krajinskega slikanja je popis pomladne nevihte v Šarevčevi slivi:

"V dolu je šumela reka, kakor bi se togotila od najbesnejšega srda, in proti zapadu so bile nakopičene tolpe črnih oblakov ... Iz teh oblakov je švignila sedaj in sedaj strela, da se je zavlekla od Gorske cerkve tja do samotne četene ravni. Takrat pa se je videlo vse pogorje v bleščečem požaru ... Vse je ostalo brezuspešno! Pod bornim človeškim bitjem, ki je tu klicalo Boga in vse svetnike na pomoč, je zaplesala pokrajina, kakor bi se bila napila najmočnejšega vina."
Tako se je tudi v krajinskih slikah izrazila izrazito romantična  Tavčarjeva narava.
Bujna Tavčarjeva domišljija določi tudi njegov jezik, ki je znan po svoji slikovitosti.

Kaj pomenita izraza romantično, realistično?
Za taka dela, v katerih prevladuje namesto hladnega razuma bujna pisateljeva fantazija, smisel za narodno preteklost, za lepoto narave, slikovitost prizorov in pokrajin, za nenavadne ljudi globokih čustev in velikih strasti, za kraje s skrivnostno preteklostjo, pravimo, da so romantična.

Realizem prikazuje dobre in slabe strani vsakdanjega življenja in pereče probleme takšne, kakršne srečuje v resničnem življenju. Išče povprečne tipe v navadnih okoliščinah, pripovedovanje je objektivno (stvarno).

Vir: Domače branje v višjih razredih osnovnih šol, Zavod SRS za šolstvo, Ljubljana, 1983.
__________________________________________________
Kaj požene v blaznost garaško Meto v Šarevčevi slivi?
Kaj veže na pasje življenje starega Kimovca? V čem se razlikujeta po značaju oče Kimovec in njegov sin Tonček?
Kaj uniči gruntarskega Kobiljekarja?
Kakšna sta po značaju Miha Kovarjev in sodnikova hči? V čem se kaže nasprotje njunih značajev?
Opiši nasprotje, ki je upovedeno v črtici Grogov Matijče (zaključek črtice).
Kakšen je oče in kakšen sin v Moj sin?
Označi Gričarjevega Blažeta in okolje, v katerem je živel.
Kakšne so ponavadi po značaju osebe, ki se zaljubijo (Holekova Nežika, Kočarjev gospod, Miha Kovarjev)?
Kakšna je najpogosteje narava v Tavčarjevih črticah?