Zavest materinščine oblikuje človeku narodni ponos in navezanost na domovino. Zato je boj zavednih ljudi za narodnostne pravice vedno povezan z bojem za materinščino. Slovenci smo se v zgodovini že nekajkrat borili zanjo. Beneški, koroški in porabski Slovenci se borijo še danes.
    V vsej zgodovini, odkar je bil slovenski jezik zatiran, so se našli ljudje, ki so se za materinščino ognjevito borili. Spomnimo se samo Prešerna, Levstika ali Cankarja.
    Pomemben prispevek v tem ognjevitem boju za ohranitev materinščine, ki je bila usodno povezana z narodnim obstojem, je Bevkov roman Kaplan Martin Čedermac. Odlomek iz tega romana je tudi v tvojem berilu.

Preberi berilo Franceta Bevka Kaplan Martin Čedermac v berilu Skrivno življenje besed, str. 162.
Pisno oblikuj odgovore na vprašanja Raziskujmo besedilo (prve štiri alineje).
Odgovori še:
Katere kaplanove misli zvenijo preroško? Kdaj so se po tvojem mnenju udejanjile?

Opredeli svoj odnos do materinščine in povej, v čem je njen pomen.
Razmišljaj tudi o pomenu znanja tujih jezikov. Gotovo imaš o tem že kakšne izkušnje.

(Vir: Berta Golob, Žive besede.
        Skrivno življenje besed, berilo za osmi razred osnovne šole)

BRIŽINSKI SPOMENIKI. PISMENSTVO.

Zibelka slovenščine je na Gosposvetskem polju (na Krnskem gradu in pri Gospe Sveti), nekdaj posvetnem in cerkvenem središču karantanskih Slovencev.
Na tem prostoru so okrog leta 1000 nastali Brižinski spomeniki, najstarejši ohranjeni zapis v slovenskem jeziku.

( Iz knjige Slovenska zvrstna besedila)

Brižinski spomeniki - danes jih hranijo v državni knjižnici v Münchnu (Bavarska, Nemčija). V pergamentnem rokopisnem zborniku so bila poleg mnogih v latinščini napisanih verskih besedil tudi tri slovenska: t.i. I. in III. spomenik (besedilo) obsegata obrazec splošne spovedi in spovedno molitev, II. spomenik pa je pridiga o grehu in pokori ter opomin k spovedi. Zbornik je bil last brižinskega škofa Abrahama (brižinski - freisinški, po bavarskem mestu Freising, slovensko Brižine); brižinski škofje so imeli obsežne posesti tudi na Kranjskem (Škofja Loka, Poljanska in Selška dolina) in Koroškem (okrog Vrbskega jezera). Pisava, s katero so Brižinski spomeniki napisani, se imenuje karolinška (po Karlu Velikem) minuskula. Zlasti zanimiv in znamenit je II. spomenik, ki je napisan v zelo umetelnem jeziku, uporabljenih je nekaj retoričnih figur, sestava besedila pa je dobro premišljena.
Spomenike so našli leta 1803, ko so zbornik freisinškega škofa prenesli iz Freisinga v münchensko državno knjižnico.

Pomen: So dokaz o živosti slovenskega jezika in o njegovi sposobnosti za zahtevnejše izražanje.
(Vir: G. Kocjan, S. Šimenc: Slovensko slovstvo skozi stoletja)

Iz časa do izida prve slovenske knjige (16. stoletje) je ohranjenih še nekaj rokopisov v slovenskem jeziku. So nabožne vsebine in so služili širjenju krščanskega nauka med Slovenci. Za razliko od Brižinskih spomenikov so ti že narečno obarvani.

To "književno" obdobje imenujemo PISMENSTVO.

ZA PONOVITEV