JEZIKOV JE VEČ TISOČ

 

V govor spadajo vsi glasovi, ki jih človek tvori zavestno. Vsota teh glasov, pravilno izgovorjenih, pa je jezik. Tako pojasnjuje razliko med govorom in jezikom Sodobna ilustrirana enciklopedija (Komunikacije in jezik, str. 48).

 

Dandanes je na svetu kakih štiri tisoč jezikov, če pa upoštevamo posame­zna narečja, jih je na tisoče in tisoče več. Zato naj vas različni podatki, na katere boste naleteli v raznih knjigah, ne presenetijo. V omenjeni enciklopediji celo piše, da je na svetu več kot deset tisoč govorjenih jezikov (str. 52). Si predstavljate mešanico glasov, če bi mogli v vseh jezikih naenkrat slišati eno samo besedo!

 

Znanstveniki se že dolgo ubadajo z vprašanjem, ali izvirajo vsi jeziki iz enega samega skupnega prajezika ali pa so se razvili na več krajih. Pisanih virov iz tako daljne preteklosti seveda ni, pisava je v primerjavi z govorom zelo zelo mlada spretnost - stara dobrih pet tisoč let. Tako znanosti ne ostane dosti več kot domneva. Ta pa se nagiba k verjetnosti, da so se jeziki razvili na več krajih, da torej nimajo skupnega izvora.

 

Vendar pa je res, da so mnogi jeziki sorodni. Z jezikovnimi sorodniki je tako kot s človeškimi. Če v posameznih jezikih najdemo le nekaj podobnih besed, še ne moremo govoriti o njihovi rodovni povezanosti. Podobnost še ne pomeni sorodnosti! Lahko se vam zgodi, da bi na potovanju po Skandi­naviji naenkrat zagledali človeka, na las podobnega sosedovemu Janezu. Vendar med njima ni sorodstvenih vezi, ker nimata skupnih prednikov. Natančno tako je tudi v jeziku.

 

Po sorodnosti družimo jezike v večje skupine, imenovane jezikovne družine. Večina evropskih jezikov sodi v indoevropsko družino, ki se glede na razvoj praindoevropskega izraza za število sto deli v zahodne ali kentumske in vzhodne ali satemske jezike.

 

V hamitsko-semitsko jezikovno skupino spadata poleg mnogih drugih jezikov arabščina in hebrejščina, v turško-mongolsko-tunguško pa sodi turščina. Kitajščina - govori jo že milijarda Ijudi - spada v kitajsko-tibetansko družino. Brez sorodnikov so na primer japonščina, burmanščina, hotentotšči­na. Veliki skupini tvorijo kavkaški in uralski jeziki. Indonezijski jeziki in jeziki tihooceanskih otokov spadajo v malezijsko-polinezijsko družino. Na ameriški celini je živih kakih sto jezikov. Zelo veliko jezikov je še neraziskanih, na Novi Gvineji na primer.

Sorodstvene vezi ugotavljamo s primerjanjem jezikov, njihove slovnične zgradbe in besedja, iz zgodovine pa so nam poznane tudi smeri preseljevanja narodov. Praindoevropščino so govorili prebivalci od Karpatov do Turkestana; s preseljevanjem se je širila iz Indije v Evropo, od tod pa na druge celine vse do Avstralije. Jezik namreč potuje z Ijudmi. Od tega, v kakšnem okolju živimo, je odvisen tudi jezik. Ameriški Slovenci govorijo slovenščino, pome­šano z angleškimi izrazi in naglasom. Jezik je namreč nenehno pripravljen sprejemati nove izraze. Druga njegova značilnost pa je, da ga posnemamo. Tako drug drugemu dajemo in drug od drugega sprejemamo.

To prepletanje in medsebojno vplivanje proučuje sociolingvistika, sorodnosti in razlike v jezikih primerjalno ali komparativno jezikoslovje, razvoj besed besedoslovje ali leksikologija, njihov pomen pa pomenoslovje ali semantika.

_______________________________________________________________________________ZAPISKI

Holandščina ali nizozemščina

Na Nizozemskem sta v rabi dva jezika: po vsej državi se govori in piše holand­sko, na severozahodu tudi frizijsko. Ali je pravilno imenovati glavni jezik dežele holandščina? To poimenovanje uporabljamo mnogi Slovenci (na pri­mer podpisani pri univerzitetnih pre­davanjih); navedeno je tudi v SSKJ pod holkndski (kjer je med primeri holandski jezik) in holkndščina.

Nizozemec dr. W. J. J. Pijnenburg, strokovnjak za ta jezik, je leta 1980 v predavanju na Filozofski fakulteti v Ljubljani in med pogovorom s podpi­sanim opozoril, da dajejo na Nizozem­

skem prednost izrazu nizozemščina, ker so holandska narečja samo manjši del jezika. Rusi že uporabljajo nider­lkndskij jazyk, Nemci Niederlandisch (oboje = nizozemščina). Nizozemci želijo, da bi tudi drugi nadomestili holandščino s pravilnejšo nizozemšči­no.

Zato predlagam, da pri nas omejimo holandščino na holandska narečja v ožjem pomenu besede, ustrezni knjižni jezik pa imenujemo nizozem­ščina. (Ta knjižni jezik uporabljajo tudi belgijski Flamci.)

Janez Orešnik

Filozofska fakulteta v Ljubljani

____________________________________________________________________

Iz zgodovine so znani primeri, ko so osvajalci sveta izpodrinili prvotno govorico. Tako sta portugalščina in španščina zagospodarili v Srednji in Južni Ameriki, angleščina na primer pa v Južni Afriki in Kanadi.

 

Tudi po petdeset in več milijonov Ijudi govori isti jezik. Med take sodijo kitajščina, ruščina, angleščina, nemščina, francoščina, španščina, italijanšči­na, arabščina in še nekateri drugi. Slovensko govori res veliko manj Ijudi. Toda jezikov ne vrednotimo po številu njihovih govorcev. Tudi o razvitih in nerazvitih jezikih ne govorimo, čeprav je, denimo, med jezikom, ki ga govori kako pleme, in med angleščino ali francoščino, pa tudi slovenščino, bistvena razlika. Ne glede na to, koliko besed ima posamezni jezik, je sposoben izraziti vse, kar pripadnik tega jezika ve in občuti. Z družbenim in gospodarskim razvojem pa doživlja spremembe tudi jezik.

 

Na svetu je veliko jezikov, ki jih govorijo bolj ali manj številna plemena in ki še niso raziskani (slovnico Indijancev plemena Očipve je napisal slovenski misijonar Friderik Baraga). V vsem tem jezikovnem babilonu se res ni mogoče znajti kar prvi hip. Če pomislimo še na to, da izražajo mnogi jeziki slovnične odnose, kot so oseba, število, čas, naklon... s tonom, in ne tako, kot smo vajeni v svojem jeziku, nam postane še bolj jasno, sredi kakšne raznolikosti živimo.

 

Tako kot vemo, da človeštvo nikoli ni govorilo en jezik, pa ne more­mo vedeti, ali se bo to zgodilo kdaj v prihodnosti. Zaenkrat še vedno velja, da se toliko laže sporazumevamo, kolikor več jezikov znamo. Razumljivo je tudi, zakaj prištevamo nekatere jezike med svetovne in zakaj se učimo prav teh. Veliko strokovnjakov pa mora poznati tudi tako imenovane mrtve jezike; to so tisti, ki se ne govorijo, v sebi pa hranijo pomembno zgodovinsko izročilo in nam pomagajo spoznavati preteklost. Med mrtve jezike sodi tudi latinščina. Ohranila se je v mednarodnem strokovnem izrazju, na primer v zdravstvu in naravoslovju.

 

Umetni jeziki so tisti, ki so res da sestavljeni po slovničnih načelih, vendar niso naravni, ampak so tvorjeni načrtno. Mednje sodi esperanto. Njihovega pomena nihče ne zanika. Sestavljalci bi radi, da bi se z umetnim jezikom Ijudje lahko povsod sporazumeli. Ni pa verjetno, da bi umetni jezik kdaj v celoti zamenjal naravne jezike. To bi pomenilo, da bi se ga morali naučiti vsi Ijudje.

 

Ljudem, ki znajo veliko tujih jezikov, pravimo poligloti. Omeniti pa velja, da se človek desetega ali enajstega jezika ne nauči teže kot drugega ali tretjega. S prepoznavanjem in primerjanjem podobnosti in razlik si čedalje hitreje zapomni jezikovni sestav posameznega jezika.

 

Slovenščina je na primer z angleščino ali nemščino v sorodu toliko, kolikor sta tudi ta dva jezika v sorodu z vsemi tistimi, ki zaradi posameznih podrobnosti sodijo v indoevropsko družino. Sicer pa sodi med slovanske jezike, in to med južnoslovanske. Razvila se je iz praslovanščine, ta pa iz baltoslovanščine. Tudi njena starost je častitljiva. Če bi jo ubrali po sledeh, bi se znašli v ledeni dobi. Če pa bi prvotno slovenščino slišali, bi jo le težko razumeli, tako kot bo naša govorica zanamcem nekoč komaj razumljiva. Vsak jezik doživlja namreč nenehne glasovne in druge spremembe. Živ pa ostane, dokler ga govorijo pripadniki istega naroda ali plemena.

 

Raziskave venetologov si prizadevajo dokazati sorodnost slovenščine s kakih tri tisoč let staro venetščino. Po njihovem mnenju smo Slovenci prvobitno (avtohtono) prebivalstvo, živeče na današnjem ozemlju že pred selitvenim valom v 6. stoletju.