****************
(Mali princ) "… Cvetice so šibke. Cvetice so prijazne. Zavarujejo se, kadar vedo in znajo. Če imajo trne, se jim zdi, da so videti nevarnejše…"
****************
(Mali princ)… "Če kdo ljubi cvetico, ki je edina med milijoni in milijoni zvezd, je srečen, da le oči upre v zvezde. Misli si: Tam nekje je moja cvetica … Če pa bi jo bacek pojedel, bi mu bilo, ko da so vse zvezde naenkrat ugasnile. …"
****************
… Na prinčevem planetu so vedno cvetele zelo skromne cvetice, z enim samim vencem cvetnih lističev, ki so jemale zelo malo prostora in niso bile nikomur napoti. Nekega jutra so se prikazale v travi, zvečer pa usahnile. Toda ta je vzklila iz semena, ki je zašlo semkaj od kdove kod; in Mali princ je brž postal pozoren na mladiko, ki ni bila podobna nobeni drugi. Lahko bi bila nova vrsta kruhovca. Toda poganjek je kmalu nehal rasti in se je začel pripravljati, da požene cvet. Mali princ, ki ni spustil iz očesa velikega popka, je zaslutil, da se bo iz njega razvilo nekaj prelepega, toda cvetica se ni nehala lepotičiti v svoji zeleni kamrici. Skrbno je izbirala barve. Oblačila se je počasi in razporejala v cvetni venec listič za lističem. Ni marala priti na dan vsa zmečkana kot kak mak. Hotela se je pokazati v vsem sijaju svoje lepote. Ah da! Bila je zelo spogledljiva! Njeno skrivnostno napravljanje je trajalo dneve in dneve. In naposled se je nekega jutra, natanko ob sončnem vzhodu, na široko odprla. In prav ta, ki se je ves čas tako skrbno napravljala, je zehaje rekla:
"Ah! Pravkar sem se zbudila … Oprostite, prosim … Še vsa sem skuštrana …"
Mali princ ni mogel prikriti svojega občudovanja:
"Kako ste lepi!"
"Kajne?" je sladko dejala cvetica. "In rodila sem se isti hip kot sonce …"
Mali princ je brž spoznal, da cvetica ni ravno skromna, toda kaj, ko je bila tako čudovita!
"Menim, da je zdajle čas za zajtrk," je rekla takoj nato. "Bodite tako dobri in pomislite malo name …"
In Mali princ je ves zmeden odhitel po škropilnico sveže vode in postregel cvetici.
Tako ga je cvetica že kar spočetka začela mučiti s svojo malce sramežljivo nečimrnostjo. Nekega dne, na primer, je rekla Malemu princu, bahaje se s svojimi štirimi trni:
"Naj le pridejo tigri s svojimi kremplji!"
"Na mojem planetu ni tigrov," je pojasnil Mali princ, "in razen tega tigri ne jedo zeli."
"Jaz nisem zel," je ljubeznivo pripomnila cvetica.
"Oprostite …"
"Tigrov se prav nič ne bojim, toda strah me je prepiha. Ali nimate morda kakšnega zaslona?"
"Vetra jo je strah … Ni dobro, če se rastlina boji vetra," je pomislil Mali princ. "Ta cvetica mora biti zelo občutljiva …"
"Zvečer me boste pokrili s pokrovom. Zelo hladno je tu pri vas. Slabo je urejen tale planet. Tam, od koder prihajam …"
Utihnila je … Prišla je kot seme. O drugih svetovih ni mogla ničesar vedeti. Ker jo je bilo sram, da jo je ujel pri tako otročji laži, je brž dvakrat ali trikrat zakašljala, ko da je tega kriv Mali princ.
"Pa zaslon?" …
"Že grem ponj, vi pa pripovedujte!"
Tedaj se je še bolj posilila s kašljem, da bi mu otežila vest.
Tako je Mali princ kljub svoji veliki ljubezni do nje kaj kmalu podvomil vanjo. Gnal si je k srcu še tako nepomembno besedico in je postal močno nesrečen.
"Ne bi je smel poslušati. Lahko jih gledaš in duhaš. Moja je dehtela po vsem planetu, toda nisem se znal tega veseliti. Tista zgodba o krempljih, ki me je tako vznejevoljila, bi me pravzaprav morala ganiti …"
In zaupal mi je še tole:
"Vidim, da nisem ničesar razumel! Moral bi jo soditi po dejanjih, ne po besedah. Dišala mi je in mi cvetela. Nikoli bi ne bil smel pobegniti! Za temi nedolžnimi zvijačicami bi moral slutiti skrito nežnost. Cvetice so tako neuravnovešene! Toda bil sem premlad, da bi znal ljubiti."
Mislim, da je odšel s planeta s pticami selivkami…
… In ko je poslednjič zalil cvetico ter se namenil, da čeznjo povezne pokrov, je začutil, da bo zaihtel:
"Zbogom," je rekel cvetici.
Ona pa je molčala.
"Zbogom," je ponovil.
Cvetica je zakašljala. Toda ne zato, ker bi bila morda prehlajena.
"Neumna sem bila," je rekla naposled. "Oprosti mi, prosim. Še boš kdaj srečen."
"Bil je presenečen. Pričakoval je očitkov kot po navadi. Stal je pred njo s pokrovom in je bil ves zbegan. Ni razumel te mirne miline.
"Da," je nadaljevala cvetica, "rada te imam. Sama sem kriva, da tega nisi vedel. Toda to ni važno. Pa tudi ti si bil neumen. Še boš kdaj srečen … Kar pusti ta pokrov. Ne maram ga več."
"Toda veter …"
"Nič bolj ne bom prehlajena … Sveži nočni zrak mi bo dobro del. Cvetica sem."
"Pa zveri …"
"Morala se bom sprijazniti z dvema ali tremi gosenicami, če naj zvem, kakšni so metulji. Zdi se mi, da morajo biti nekaj zelo lepega. Kdo bi me sicer obiskoval? Ti boš daleč. Zveri pa se ne bojim. Imam svoje kremplje."
In je naivno pokazala svoje štiri trne. Potem je rekla:
"Ne obotavljaj se toliko … sklenil si, da pojdeš. Torej pojdi."
Zakaj, ni hotela, da bi jo videl jokati. Bila je tako samoljubna cvetica …
"Dober dan, " je rekel (Mali princ).
Bil je vrt razcvelih vrtnic. "Dober dan," so rekle cvetice.
Mali princ je ostrmel. Na las so bile podobne njegovi cvetici.
"Kdo ste?" jih je presenečen vprašal.
"Vrtnice smo," so rekle cvetice.
"Ah!" je dejal Mali princ…
In je bil zelo nesrečen. Njegova cvetica mu je pripovedovala, da na vsem vesoljnem svetu ni take, kot je ona. Tu pa jih je v enem samem vrtu najmanj pet tisoč popolnoma enakih!
"Zelo bi jo prizadelo," je dejal, "če bi videla tole … to bi kašljala in se hlinila, da jo bo zdaj zdaj konec, samo da bi se izmazala iz te kaše. Jaz pa bi se moral delati na moč zaskrbljenega, kajti prav zares bi umrla, če ne bi bil obenem tudi jaz ponižan …"
In je še rekel: "Mislil sem, kako sem bogat, ker imam rožo, kakršne ni na vsem svetu, je pa samo navadna vrtnica. Z njo in s svojimi tremi vulkani, ki mi segajo do kolen, od katerih pa je eden morda že za vselej ugasnil, pač res nisem posebno imeniten princ …" In je legel v travo in zajokal. ********************** Tedaj pa je prišla lisica.
"Dober dan," je rekla lisica.
"Dober dan," je odgovoril Mali princ, ki je vstal, a ni nič videl.
"Tu sem," je rekel glas, "pod jablano."
"Kdo si?" je rekel Mali princ. "Zelo ljubek si …"
"Lisica sem," je rekla lisica.
"Igraj se z menoj," je zaprosil Mali princ. "Tako žalosten sem …"
"Ne morem se igrati s teboj," je dejala lisica. "Nisem udomačena."
"Ah, oprosti!" je dejal Mali princ.
Nato je pomislil in rekel:
"Kaj je to 'udomačena'?"
"Nisi iz teh krajev," je rekla lisica. "Kaj počneš tod?"
"Ljudi iščem," je rekel Mali princ. "Kaj je to 'udomačena'?"
"Ljudje," je rekla lisica, "imajo puške in lovijo. To je zelo nadležno. Goje kokoši. To jim je edina skrb. Stikaš za kokošmi?"
"Ne," je rekel Mali princ. "Prijateljev iščem. Kaj je to 'udomačena'?"
"To je nekaj, kar že dolgo ni več v rabi," je rekla lisica. "Pomeni pa – ustvarjati vezi …"
"Ustvarjati vezi?"
"Kajpak," je rekla lisica. "Za zdaj si zame samo majhen deček, čisto tak kot sto tisoč drugih majhnih dečkov. In jaz te ne potrebujem. In ti mene še manj. Zate sem samo lisica med sto tisoč drugih lisic. Če pa me udomačiš, bova drug drugega potrebovala. Ti boš zame edini na svetu. Jaz bom zate edina na svetu."
"Aha, že razumem, je rekel Mali princ. "Nekje je cvetica … zdi se mi, da me je udomačila …
…
"Nič ni popolno," je vzdihnila lisica.
In je jela razpredati svojo prejšnjo misel:
"Moje življenje je pusto. Jaz lovim kokoši, ljudje love mene. Vse kokoši so si podobne, prav tako ljudje. Dolg čas mi je že. Če pa bi me udomačil, bi mi v življenje posvetilo sonce. Spoznala bi korake, ki bi bili drugačni od drugih. Vsi koraki mi prinašajo smrt. Tvoji pa bi me izvabili iz brloga kot pesem. Poglej! Vidiš tam doli žitna polja? Ne jem kruha. Kaj bi z žitom? Žitna polja me ne spominjajo na nič. In to je žalostno. Tvoji lasje pa so zlati kot žito. Ah, kako bi bilo lepo, če bi me udomačil! Žito, ki je zlato, bi me spominjalo nate. Ljubila bi celo veter v žitu..."
Lisica je umolknila in dolgo gledala Malega princa.
"Prosim … udomači me," je rekla.
"Prav rad," je odgovoril Mali princ, "le časa imam malo. Prijatelje moram najti in spoznati še marsikaj."
"Le tisto spoznaš, kar udomačiš," je dejala lisica. "Ljudje si ne vzamejo časa, da bi sploh kaj spoznali. Pri trgovcih kupujejo kar izgotovljene predmete. Ker pa ni trgovcev, ki bi prodajali prijatelje, ljudje nimajo več prijateljev. Če bi rad imel prijatelja, me udomači!"
"In kako se to stori?" je rekel Mali princ.
"Zelo potrpežljiv je treba biti," je odgovorila lisica. "Skraja boš sedel v travi bolj stran od mene – takole. Zdaj pa zdaj te bom od strani pogledala, ti pa se ne smeš oglasiti. Besede so izvir nesporazumov. Toda vsak dan boš lahko prisedel bliže. .."
Drugo jutro je Mali princ spet prišel.
"Pridi raje vselej ob isti uri," je dejala lisica. "Če boš prihajal, recimo, ob štirih popoldne, te bom vznemirjena pričakovala že ob treh. Bolj ko se bo bližal čas, srečnejša bom. Ob štirih bom nestrpna in nemirna; čutila bom, kako je sreča dragocena. Če pa boš prihajal, ne da bi vedela kdaj, potem ne bom vedela, kdaj naj začnem biti srečna … Ceremonije so potrebne."
"Kaj je to 'ceremonija'?'" je vprašal Mali princ.
"Tudi to je nekaj, kar že skoraj ni več v rabi," je rekla lisica. "To je tisto, zaradi česar je kak dan drugačen, kot so drugi dnevi, kaka ura drugačna, kot so druge. Ceremonijo imajo na primer moji lovci. Ob četrtkih plešejo z vaškimi dekleti. Četrtek je torej čudovit dan! Takrat grem na sprehod tja do vinograda. Če pa bi lovci plesali kadarkoli, bi bili vsi dnevi enaki in jaz bi ne imela nobenih počitnic."
Tako je Mali princ udomačil lisico. Ko pa je prišla ura slovesa, je lisica rekla:
"Ah, jokala bom …"
"Nič ne morem zato," je odgovoril Mali princ. "Saj te nisem silil, ti si hotela, naj te udomačim."
"Seveda," je rekla lisica.
"Torej nisi s tem nič pridobila!"
"Pridobila," je dejala lisica, "zaradi pšenične barve."
Potem je dodala:
"Pojdi spet k vrtnicam. Zdaj veš, zakaj je tvoja vrtnica edina na svetu. Potem se vrni, da se posloviva, in jaz ti bom podarila skrivnost."
**********************
Mali princ je stopil k vrtnicam.

 "Čisto nič niste podobne moji vrtnici, ve niste še čisto nič," jim je dejal. "Nihče vas ni udomačil in ve niste nikogar udomačile. Take ste, kot je bila moja lisica. Bila je samo lisica med tisoči drugih lisic. Toda odkar sva se spoprijateljila, je ni na vsem svetu take, kot je ona." In vrtnice so bile v veliki zadregi. "Lepe ste, ampak prazne," je nadaljeval. "Zaradi vas nihče ne bi šel v smrt. Seveda, navaden popotnik bi mislil, da ni razlike med vami in mojo vrtnico. Toda imenitnejša je, kot ve vse skupaj, zakaj ona je tista, ki sem jo zalival, ona je tista, ki sem jo pokrival, ona, ki sem jo varoval pred vetrom. Zakaj ona je tista, zaradi katere sem uničil gosenice (razen dveh ali treh, da bi se iz njih razvili metulji). Zato, ker je ona tista, ki sem jo učil pritoževati se ali se bahati, včasih pa tudi molčati. Dragocena je zato, ker je moja." ********************* In se je vrnil k lisici.
"Zbogom," je dejal …
"Zbogom," je rekla lisica. "Čuj mojo skrivnost. Zelo preprosta je: Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno."
"Bistvo je očem nevidno," je ponovil Mali princ, da bi si zapomnil.
"Zaradi časa, ki si ji ga žrtvoval, je tvoja vrtnica tako dragocena."
"Zaradi časa, ki sem ji ga žrtvoval …" je ponovil Mali princ, da bi si zapomnil.
"Ljudje so to resnico pozabili," je rekla lisica. "Toda ti je ne smeš pozabiti. Za vedno si odgovoren za tisto, kar si udomačil. Odgovoren si za svojo vrtnico …"
"Odgovoren sem za svojo vrtnico …" je ponovil Mali princ, da bi si zapomnil.