Kultura
Znanost in tehnika
Šport
Zanimivosti
 
Zgodovina
 
OD 800-1945
 

Ozemlje med Renom, Labo in zgornjim tokom Donave se je v antični dobi imenovalo Germanija, ker so na njem prebivala germanska plemena. Germanijo je po delitvi Frankovske države dobil Ludvik Nemški, vnuk Karla Velikega. Njegova Vzhodnofrankovska država je bila zarodek kasnejšega Nemškega cesarstva. Zgodovina Nemčije kot države se je začela s pogodbo v Verdunu. Od 9. do 11. Stoletja se je v njej razvijal proces fevdaliziranja: nastal je razred fevdalcev in do takrat svobodni kmetje so postali tlačani. Nemški kralj Oton I. se je opiral na cerkev in si s tem okrepil vladarsko oblast. Osvojil je Severno Italijo in se leta 962 v Rimu okronal za cesarja; s tem je ustanovil RIMSKO CESARSTVO NEMŠKE NARODNOSTI. Nasledniki Otona I. so si prizadevali, da bi si podredili cerkev in so se zaradi tega prepirali s papeži. Spor med cesarstvom in papeštvom se je končal s kompromisom, vendar je znova vzplantel v 13. stoletju.
 
 
Protestanti in katoliki
 
Od začetka 16. stoletja je na versko, duhovno in družbeno življenje vplivala reformacija, ki jo je sprožil MARTIN LUTER. Habsburški cesarji so podpirali rimskokatoliško stran , meščanstvo in večina nemških knezov pa so bili na strani protestantskega reformacijskega gibanja. Po dolgih konfliktih je augsburški verski mir lete 1555 razglasil enakopravnost obeh veroizpovedi, vendar so se razmere do lete 1618 spet tako zaostrile, da so rešitev najdli samo še v orožju. Iz tega je nastala tridesetletna vojna, ki je bila verska vojna dokler se nista vpletli še Švedska in Francija pa se je razvila v evropski spopad, v katerem je najhuje trpela Nemčija. VESTFALSKI MIR leta 1648 je sprožil razbitje države na številne kneževine in te so si skušale krepiti moč v duhu absolutizma. V najpomembnejši državi sta se razvili BRANDENBURŠKA- PRUSIJA in AVSTRIJA.
 
Martin Luther (pravo ime Martin Luder), nemški teolog in menih, * 10. november 1483, Eisleben, Nemčija, † 18. februar 1546, Eisleben, Nemčija.
 
Sprva je študiral posvetne znanosti, vendar je poleti leta 1505 blizu njega divjalo neurje. Luther se je prestrašen zaobljubil: »Sveta Ana, če me pustiš živeti, bom postal menih!« Opustil je študij prava in stopil v avguštinski red.

Njegovi nauki, izraženi v 95 tezah, ki jih je 29. oktobra 1517 pritrdil na vrata wittenberške cerkve, so navdahnili reformacijo in nastanek skupin luterancev, protestantov ter drugih. Njegov poziv cerkvi, naj se vrne k nauku Svetega pisma, je botroval številnim novim običajem. Luthrovo neomajno nasprotovanje katoliški cerkvi je privedlo do izobčenja in proglasitve za krivoverca. Njegov volilni knez Friderik Modri ga je zaščitil tako, da ga je skril na svojem gradu Wartburg. Tam je Luther dokončal svoj prevod Svetega pisma v nemščino.

Ta prevod je pripomogel k razvoju enotne različice nemškega jezika in prevajalstvu dodal nekatera nova načela. Njegove himne so znova spodbodle razvoj petja v krščanstvu. V nekaterih krščanskih ločinah je njegova poroka s Katharino von Bora 13. junija 1525 začela običaj poročanja duhovnikov.

V Katoliški cerkvi ga je najbol motilo prodajanje odpustkov. Zavzemal se je da bi verniki sami prebirali Sveto pismo ter da človek ne potrebuje papeža da bi se približal Bogu.
 
Na Nemškem ozemlju smo poznali najprej veliko malih mestnih držav ter Prusijo. Vendar leta 1848 se je začel boj za združitev Nemčije, saj to pomeni boljše gospodarske razmere. Ustanovili so Frankfurtski parlament, kjer so sprejeli idejo o združitvi Nemčije pod vodstvom pruskega kralja, ki pa je nemško krono zavrnil, saj se je bal, da bo z meščansko urejeno Nemčijo izgubil oblast. Tako je bilo za približno 20 let to združevanje prestavljeno. Leta 1862 pa so se upi nemških meščanov uresničili. Pruski kralj Wilhelm 1. je začel združevati nemčijo pod svojim vodstvom, saj je ugotovil, da bo več delavcev v drčavi prineslo izboljšanje industrijskih razmer, to pa več denarja. Tako je nastala Nemčija, ki je obstajala do prve svetovne vojne.
 
 
Delitev Nemčije in ponovna združitev
 
Druga svetovna vojna se je končala 8. Maja 1945 s predajo nemške vojske.
Zmagovalci (ZDA, Sovjetska zveza, Velika Britanija in Francija) so razdelili Nemčijo na štiri zasedbena ozemlja. Zmagovalci so hoteli Nemčijo upravljati skupno, vendar so se kar kmalu razvila nasprotja med Zahodnimi silami in Sovjetsko zvezo.Vojaški poveljniki teh štirih con so sestavljali ZAVEZNIŠKI NADZORNI SVET, ki je imel vrhovno oblast v Nemčiji. Prestolnica Berlin ni bila dodeljena nobeni coni ampak so jo ti štiri zavezniki upravljali skupno: vsak je dobil svoj sektor mesta.
 
Začela se je tako imenovana hladna vojna. Razpad skupne zavezniške uprave je povzročil delitev Nemčije. Leta 1949 sta na nemških tleh nastali dve državi : parlamentarna demokratična Zvezna Republika Nemčija (ZRN) in komunistična Nemška Demokratična Republika (NDR).
 
Nemčija, kakršno poznamo danes, je nastala oktobra leta 1990 z pridružitvijo dežel Nemške demokratične republike Zvezni republiki Nemčiji. Čeprav se za dogodek pogosto uporablja izraz združitev, je dejansko šlo za priključitev, saj ni nastala nova država.