Kako se bolezen/težave kažejo v šoli
Pri otrocih in mladostnikih se psihotične motnje kažejo s petimi značilnimi znaki: halucinacije (vidne/slušne), blodnje (paranoidne, preganjalne, somatske), formalne motnje mišljenja (izguba asociacij v razmišljanju, nelogično mišljenje, blokade v razmišljanju), motnje v razpoloženju, motnje motorike). Otroke s spremenjenim doživljanjem učitelji pogosto označijo kot drugačne, domišljave, čudaške, vase zaprte, problematične in nepredvidljive. Opažajo, da imajo bujno domišljijo, da ne iščejo bližine sošolcev in imajo na splošno malo prijateljev. Pri pouku se tak otrok težko osredotoča na učno delo, slabše pomni, je raztresen, pozabljiv, zmeden, slabo ekspresiven, razdražljiv in jezav. Opaziti je lahko tudi strahove, sumničavost, umik v osamo, precejšnje nihanje v razpoloženju, izbruhe agresivnosti, pogovarjanje s samim seboj ali z namišljenimi sogovorniki. Pogosto učitelji opažajo, da otrok na kakšnem področju (tuj jezik, likovno ali literarno ustvarjanje, logično matematične spretnosti) blesti, navadno pa so ta močna področja izolirana.

Kako lahko pomagamo
Potreben je odkrit in subtilen pogovor z otrokom/mladostnikom in starši, v katerem podamo opažanja o otrokovem spremenjenem vedenju. Pogosta reakcija staršev, pa tudi učiteljev, na otrokovo vedenje je dodatno priganjanje k učnemu delu, saj si nezainteresiranost za sodelovanje pri učnem delu lahko razlagajo tudi kot lenobo, uporništvo. Izraziti je potrebno zaskrbljenost in starše z otrokom napotiti na pregled k osebnemu zdravniku.

Ko v razredu opazimo, da ima otrok dlje časa veliko zgoraj navedenih težav, mu lahko v dogovoru s starši, če pri otroku opažajo podobne težave, začasno prilagodimo učno delo v razredu.
Učna pomoč: Omejitev učnih ciljev v obsegu temeljnih ali minimalnih standardov – priprava individualiziranega načrta učnega dela, iskanje posebnih strategij pri učnem delu, postopno in prilagojeno preverjanje znanja, dodatne oblike učne pomoči (individualna učna pomoč, dopolnilni pouk, pomoč prostovoljca).

Vaje za urjenje pozornosti in koncentracije.
Učenje socialnih spretnosti (vključevanje v skupinsko igro, trening različnih vrst komunikacije, sledenje navodilom, izražanje svojih čustev in razumevanje čustev drugih, učenje reševanja problemskih situacij).
Trening asertivnosti (učenje veščin, ki prispevajo k razumevanju samega sebe: kako se postaviti zase, posredovanje navodil, sporočanje, dogovarjanje, pomoč drugim, samokontrola, kako prenesti pritisk skupine).

Ko je učenec/učenka v bolnišnici (bolnišnično zdravljenje)
Pri hujših oblikah bolezni se pogosto zgodi, da učenec ne zmore slediti učnemu programu. Ob medikamentozni terapiji, ki jo predpiše zdravnik, ga z vzgojno-terapevtskimi dejavnostmi postopoma pripravljamo do tega cilja. Z vedenjsko-kognitivnimi pristopi, igro in ustvarjalnimi dejavnostmi skupaj z otrokom razgrajujemo strahove, razvijamo in jačamo otrokov jaz ter ustreznejšo samopodobo, zmanjšujemo motnje percepcije in povečujemo nadziranje stvarnosti, vzpostavljamo uspešnejše obrambne mehanizme ter hkrati iščemo močna področja posameznega učenca, na katerih bo možno graditi socializacijske, emocionalne in kognitivne spretnosti in strategije. S poukom začnemo postopoma, najprej v individualni obliki (izvaja ga defektolog), kasneje se vključujejo predmetni učitelji. V času psihotične epizode naj učenca ne bi soočali z neuspehom in neznanjem, zato defektolog pri realiziranju učnih in vzgojnih vsebin stalno spremlja in ustrezno uravnotežuje učni ritem ter tempo učnega dela, zahtevnost vsebin.

Šele ko je učenec čustveno in učno stabilnejši, ga vključimo v skupinski pouk v bolnišnični šoli. Pri pridobivanju nove učne snovi in pri učenju pa mu še vedno omogočamo individualno učno pomoč. Preverjanje znanja mora biti napovedano in prilagojeno (manjši vsebinski sklopi, podaljšan čas).

Bolnišnično zdravljenje je lahko dolgotrajno, tudi več mesečno, zato je tesno sodelovanje med matično in bolnišnično šolo nujno potrebno. Sodelovanje je večinoma omejeno na telefonsko oz. elektronsko komuniciranje. Ob koncu ocenjevalnih obdobij razrednik v bolnišnični šoli pošlje na matično šolo poročilo o šolskem delu in pridobljenih ocenah, ob zaključku zdravljenja pa poda še lastna opažanja, mnenje in smernice za nadaljnje učno delo. Pogosto so ob zaključku zdravljenja na timski sestanek povabljeni tudi predstavniki iz učenčeve matične šole, na sestanku predstavimo otrokove posebne potrebe in se podrobno pogovorimo o smernicah za nadaljnje šolsko delo. Včasih je otroka potrebno tudi preusmeriti v prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom.

Postopek usmerjanja
Učenca/učenko, ki ima težave zaradi spremenjenega doživljanja (znaki, ki lahko kažejo na otroško psihozo), se lahko po Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami opredeli kot dolgotrajno bolnega otroka. Včasih zadošča usmeritev v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo (maksimalno v obsegu 5 ur tedensko, učna pomoč je lahko izvajana tudi na domu), včasih pa je otroka potrebno usmeriti v prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom.

Delo s starši
Zdravnik staršem razloži potek zdravljenja ter kako se bolezen kaže pri otroku, kakšno je lahko otrokovo spremenjeno vedenje in kako naj se starši in okolica (tudi šola) ustrezno odzivajo na otrokovo vedenje. Zdravnik in bolnišnični učitelj se s starši pogovorita tudi o tem, kako bolezen vpliva na otrokovo šolsko funkcioniranje, ter o tem da preobremenjevanje otroka (tudi s šolskimi zahtevami) lahko negativno vpliva na razvoj bolezni. Staršem se razloži, da je zato potrebno individualizirati učno delo ter zmanjšati učne zahteve.
Starše je potrebno ves čas razbremenjevati občutka krivde ter jih usmerjati k sprejemanju otrokove bolezni in pozitivnem vplivanju na zdravljenje le-te.
Starši in učitelji morajo subtilno spremljati otrokovo doživljanje in zadostiti otrokovim potrebam po občutku varnosti in sprejetosti.

Kaj kažejo izkušnje
Kadar je bolezen zgodaj prepoznana in ustrezno zdravljena, lahko motnje izzvenijo ali se ustavijo. Zgodi pa se, da simptomi ostanejo, v teh primerih je potrebno otroka razbremeniti tudi v smislu učnih zahtev in pritiskov ter mu po ustreznem zdravljenju omogočiti bodisi individualni pouk na domu bodisi prešolanje v ustreznejši program vzgoje in izobraževanja. Psihotični simptomi so znak otrokove ranljivosti, zato jih je potrebno sprejeti z vso resnostjo in zaščititi otroka po nasvetih strokovnjakov (zdravnik psihiater, psiholog, defektolog).

Misel
"Naša N. je še vedno posebna deklica, a zdaj je bolj na varnem. V šoli s prilagojenim programom ni toliko otrok, ki bi opazovali in se smejali njenim čudaštvom, vesela pa je tudi, da se lahko zopet nauči za dobro oceno".
mama

Če želite izvedeti več
Nujna stanja v otroški psihiatriji, Ljubljana, Medicinska fakulteta, Katedra za pediatrijo, 1998

Pripravila: mag. Vanja Kiswarday, prof. defektologije